petek, 3. december 2021

Konec pomeni vedno začetek

Priznam. Tudi sama sem takšna. Kadar se imam lepo in sem z ljudmi, s katerimi mi je lepo, si želim, da bi se čas ustavil. Verjetno smo vsi takšni. Zato nam je žal, ko je konec poletja, praznikov, ko se vrnemo z dopusta, ko se enkratna zabava bliža koncu... če se imamo seveda lepo. Ne razmišljamo preveč o tem, da se "vsega dobrega človek enkrat nažre". A tako je.... lahko smo veseli, da je tako, saj bi z raztegovanjem lepih trenutkov v nedogled ti izgubili svoj čar. Dejstvo je, da konec pomeni vedno začetek... nečesa drugega. Kaj bi si lahko človek želel boljšega, saj se mu ponujajo vedno novi izzivi in nove situacije, ki prinašajo nove lepe spomine, izkušnje, spoznavanje novih ljudi in novih krajev. 

Letošnje poletje, podaljšano v jesen, je prineslo ogromen koš spominov na lepe trenutke, nova spoznanja in izkušnje. Že zelo dolgo si nisem privoščila takšnega razkošja razvajanja potovanj, uživanja na plažah, gurmanskih užitkov in seveda druženja. A misli me vodijo že v drugo leto ... sedaj, ko je zunaj vreme, v katerem ne najdem ravno presežkov za preživljanje lepih trenutkov, se sprehajam po raznih blogih in vsebinah o potovanjih, ki so jih na spletu pustili drugi ljudje. Hvala zanje. Škoda, da tako malo ljudi prenaša svoje potovalne izkušnje na splet. Izkušnje drugih so dragocene, ker so jih doživeli sami in jih ne prodajajo (vsaj menim, da jih ne). Lepo se je sprehajati po Visu, Dugem otoku, Mljetu... in iskati tisto vžigalico, ki zaneti plamenček želje "hhmmm, to pa bilo vredno obiskati". Ker samo fotografija, v katero sem resnično nora, enostavno ni dovolj. Mora biti še zgodba za njo, nekaj, kar v kopici lepot tega sveta (no, saj sem omejena na bližino Slovenije) izbere ravno to... kot pravijo turistični vodiči "novo destinacijo". Torej... iščem moje destinacije za leto, ki prihaja... Morda ne bo tako razkošno, kot je bilo letošnje, a zato moram še posebej razmislit, kam me bo vodila pot. Če bi imela neskončno denarja in časa, se ne bi ukvarjala s tem. Pregrešno enkratno je, kadar sedež v avto in se enostavno odpelješ dogodivščinam naproti. Nekaj mi pravi, da še nekaj časa zame to ne bo možno. Zato... raziskujem.. Za spomin pa nekaj utrinkov letošnjega poletja...


Rt Boca, najbolj zahodni del Evrope


Alfama, Lizbona


Motovin, Istra


Lovran, Opatijska riviera


Pelješac

nedelja, 21. november 2021

Ponovno ... in ponovno v novembru

Uspelo! Vesela! Iskreno, ker je to morda najbliže temu, kar bi nekoč rada naredila... a sedaj ni pravi čas... Blog sem začela pisati davnega leta 2007. Najprej so bile Besede s Piko, nato so postale Besede z Lenno. Morda je Pika postala enostavno premlada ali bolje preveč naivna za virtualni svet. A vse skupaj se je začelo 30.novembra 2007. Prva objava je bila posvečena mojemu otroku, ki je takrat dopolnil 23 let. Kmalu jih bo imel 37. Čas je minil... ne samo čas, življenje... Spremenilo se je toliko stvari, toliko ljudi je odšlo iz mojega življenja in v bistvu ni stopil vanj skoraj nihče nov; nihče, ki bi v meni, v moji duši pustil sledi ... Vsaj od zadnje objave na tem blogu ne. Kje sem danes? Dovolj časa bo za to. Kje je virtualni svet danes? Na žalost ugotavljam, da je prevladal nad realnim svetom. Čeprav sem sama pisala blog, čeprav sem takrat velikokrat debatirala preko komentarjev s številnimi takratnimi blogerji, čeprav sem se ukvarjala s FB oglaševanjem, pisala za spletne portale... ugotavljam, da je kljub prednostim, ki jih nedvomno ima, postal prevladujoča komunikacija med ljudmi in nam kot takšen jemlje človečnost. Zame je še vedno osebni stik, besede, izrečene iz oči v oči, objem, nasmeh, poljub tisto, kar je dejansko pomembno v življenju. Tako pa opazujem svet okrog sebe ... ljudi, ki sedijo za isto mizo v lokalu, kjer bi se naj družili, pa nenehno gledajo vsak v svoj telefon; starše, ki pred otroka položijo telefon in mu  predvajajo iste risanke, zgodbice, da se ni potrebno ukvarjati z njim; mlade popotnike, ki ne vidijo nič drugega okrog sebe kot najbolj "in" mesta za selfi... in se vprašam, kje sem, kdo smo in kam gremo... Danes so generacija ljudje s starostno razliko pet, morda malo več let... starejši in mlajši so že druga generacija... Včasih so bile v glavnem tri generacije... Svet se spreminja s hitrostjo, ki jo naš razum, še manj srce in duša, v bistvu ne dojemajo. Zato sem vesela vsega, kar kaže, da se "kolo" medsebojnih odnosov vrti vsaj malo nazaj. Zame so bili to nedvomno mladi, ki so se zoperstavili praznim floskulam voditeljev in bogati oligarhiji, ki vlada temu svetu, na nedavni podnebni konferenci v Glasgowu. Zame so bili to nedvomno mladi, ki so preko civilne iniciative ponesli z nami vsemi skupaj odločen "proti" Zakonu o vodah. Torej ni svet črn, čeprav v teh časih "pandemije" slika ravno takšen obraz. Dejstvo je, da se še vedno ne zavedamo moči, ki jo imamo ljudje, kadar se združimo za nekaj, kar je dobro na splošno za vse nas. Prav tako se ne zavedamo, kdo ima največ koristi, kadar se sami delimo(ali nas delijo) na "rdeče in bele", "cepljene in necepljene" in podobno, kadar nam nenehno preko medijev in vseh ostalih poti komunikacije vzbujajo strah.... Različno mislimo, čutimo, se odzivamo, a na neki stopnji smo enotni v tem, kaj želimo v bistvu zase in svoje najdražje. Verjamem v civilno iniciativo. Ne verjamem v nobeno politično stranko, strujo, liderje... ni v njihovi naravi, da ne bi želeli svojo moč oziroma pozicijo moči, ker jim moč dajemo izključno mi, zlorabiti za svoje parcialne interese. Ne, nič ni narobe, če človek, ki daje, dobi to vrnjeno nazaj. Tudi politik. Zelo narobe pa je, če nekdo jemlje svojo pozicijo moči za uveljavitev interesov ozke klike sebe in njegovih somišljenikov, sorodnikov, prijateljev in podobnih na račun vseh nas ostalih. Pa dovolj za danes. Jaz sem voda... navidezno mirna, a imam lahko moč, ki jo nihče ne pričakuje... Ne jaz... mi smo voda!





Ponovno tukaj ali zdravo Lenna

 Morda je "kriv" čas, ki ga imam naenkrat preveč... ne, nisem se še upokojila, čeprav je to eden mojih glavnih ciljev... Dejstvo je, da sem se ponovno srečala z zdravstvenimi težavami, a sem tokrat, za razliko od prejšnjih podobnih izkušenj, ostala doma... Bolniška torej. Kaj naj človek počne, če ne more zares početi ničesar (moram v glavnem ležati)? Blog! Čakaj, čakaj... Morda bi lahko kaj "pametnega" napisala. Saj sem vedno rada pisala... in domišljam si, da niti ne slabo. Zakaj torej ne? Misija nemogoče! Poiščem in zagledam datum... 29.januar 2014. Madonca! Pa to je bilo čisto v nekem drugem času. Vsaj zame. No, če tole kdo bere oziroma, če bom lahko tole prebrala na blogu, mi je "ratalo". Zato poskus... Prvič! Slikca ne more škodit... torej... hhhmmm... Pelješac... čudovit dopust junija letos...Dobra izbira za prvič. Gremo! Prvič!





sreda, 29. januar 2014

Odvisnost kot oblika nesvobode

V življenju je vedno čas, ko je zelo težko ostati zvest svojim načelom. Tistemu smerokazu, poti, ki jo želimo slediti, ker preprosto čutimo, da je tako prav. Seveda ne obstaja prav kot ne obstaja resnica. A vedno obstaja občutek ali smo ali nismo blizu tistemu, kar imenujemo notranje ravnovesje


Dejstvo je, da samo notranje ravnovesje, čeprav individualno kot smo vsi, daje občutek zadovoljstva. Kadar smo zadovoljni s sabo, sprejemamo svet okrog sebe z bolj odprtimi rokami. Sprejemljivi smo za tisto, kar drugače morda ne sprejemamo ali vsaj ne sprejemamo brezpogojno ali z lahkoto. 

Eden izmed dejavnikov, ki skoraj vedno predstavlja nasprotje notranjega ravnovesja, zadovoljstva, je nedvomno odvisnost. Odvisnost je najhujša oblika nesvobode, ki jo lahko doživlja človek. 


Razumem, da se vsi tisti, ki jim je bila kdajkoli odvzeta svoboda, z mano verjetno ne strinjajo. A odvzem fizične svobode nikdar ni tako problematičen kot odvzem svobode odločanja. Ne, ne govorim o odločanju kot obliki demokracije. Govorim o svobodni izbiri odločanja o svojem življenju. Gre za razumsko, čustveno in duševno svobodo. Te svobode nekdo, ki je odvisen, nima. 


Kakšna je oblika odvisnosti, ni v bistvu pomembno. Vse oblike odvisnosti imajo namreč podobno osnovo in povzročajo za posameznika enake posledice. Seveda so določene oblike odvisnosti za družbo bolj sprejemljive kot ostale. S tega vidika so tudi ljudje, ki so odvisni od manj sprejemljivih oblik odvisnosti, v družbi manj sprejemljivi. Lahko ste odvisni od računalniških iger ali od odnosov, a boste za družbo bolj sprejemljivi kot nekdo, ki je odvisen od hrane ali od alkohola.


A nihče od teh odvisnikov nima svojega življenja dejansko v "svojih rokah". Če želite biti dejansko svobodni, se osvobodite odvisnosti. Kako? Zelo težko. Najprej moramo identificirati in priznati sami sebi, da smo odvisnik. Zelo velik korak. Brez njega dejansko ne moremo zastaviti poti osvoboditve od odvisnosti.

Kadar smo svobodni, razumsko, čustveno, v duši, je v nas vedno pomlad. Pomlad kot čas rasti, ponovnega zagona, rojstva. Takrat dejansko "rastemo" kot osebnost, dejansko živimo. Smisel življenja ni v kopičenju stvari, ampak v osebnostni rasti. Gre za kvaliteto življenja, ki ga živimo, in ne kvantiteto stvari, ki nas obdajajo.


sreda, 1. januar 2014

Kaj ne bom... ali bom

Kaj ne bom... ali bom? Seveda v 2014. Poznano? Novo leto je fantastična odskočna deska za vse, kar nismo v vseh preteklih letih, a sedaj bomo. Nedvomno.



Le kaj je takšnega na tem začetku leta, da zbrišemo realnost razmišljanja, statistično objektivnost dolge časovne vrste nečesa "kar nismo" ali še vedno "smo", in zavrtimo kolo ponovno? Morda ni pomemben vzrok, morda je pomembna odločenost. Morda je enostavno laže šteti od ena ponovno dalje... Kdo bi vedel, kajne?


Torej... Kaj ne bom... ali bom? Samo eno je 100%. Še vedno bom jaz. Čeprav bom delala drugače, se odzivala drugače, dajala drugače in sprejemala drugače, ljubila drugače in preklinjala drugače, karkoli... še vedno bom jaz.  Samo to vem. 100%! In to mi zadostuje. Da bom, čeprav morda drugačna, a še vedno svobodna, načelna, včasih nemogoče zakomplicirana, preveč občutljiva, a čustvena... pač jaz. Nekaj pomirjujočega je v tem. Da se zavedaš, da ima tvoja duša korenine, ki jih ne izruje noben veter, noben vihar, ne odnese noben plaz... 


Ker potem ima tvoja duša, naj jo vrtinčijo okoliščine in dogodki še tako močno, vedno svoj dom. In dom... je varnost. Kadar se počutimo varne, smo lahko vse, kar si želimo. Zares vse! In potem je čisto mogoče, da letos... ne bomo več ali bomo, kajne? 


četrtek, 26. december 2013

Alea iacta est!

Neverjetno! Ampak res, prisežem, res se ni nič spremenilo! Kako že pravi moja prijateljica? Ti si osel, ki gre stokrat na led, pade, pa poskusi še sto prvič. Hhmmm, morda sem res osel... ali pa imam pač neskončno velik vztrajnostni moment! Čakaj, fizika je že v preteklosti. Aha, odvisen je od oblike telesa in porazdelitve mase znotraj te oblike. Več mase leži stran od osi vrtenja, večji je vztrajnostni moment. No, oblika telesa prav gotovo ni tako posebna. Pač ženska. Porazdelitev pa... Bingo! Če bi imela košarico A, potem bi imela manjši vztrajnostni moment. Torej nisem kriva jaz! Mati narava ali genetika. 


Kakorkoli... Bistvo problema ostaja, čeprav mi je sedaj jasno, zakaj imam tako velik vztrajnostni moment. In kje je bistvo? Ste imeli že kdaj občutek, da se trudite okrog določene zadeve, ljudi, stvari, ali česarkoli, a nekako niste uspešni? Najprej pomislite, da se ne trudite dovolj in se trudite še bolj. Rezultat? Še manjša "uspešnost". Potem se začnete vpraševati, ali je kaj narobe z vami ali z vsemi ostalimi. Ker ostali predstavljajo večino, se na koncu vprašate: kaj pri hudiču je narobe z mano? Ali kaj pri hudiču delam narobe? 




Če potem, bolj po naključju kot po temeljiti raziskovalno preiskovalni akciji po svojem duhovno intelektualnem drobovju, odkrijete, da je vsa zadeva čisto preprosta, se vam seveda postavi vprašanje, sorazmerno trajanju vašega neuspešnega življenjskega obdobja: Samo to je krivo?! Vprašanje izraža prej dvom kot interes po konstruktivnem odgovoru. Logično! Kdo se lahko sprijazni s tako preprostim odgovorom na več let trajajoče "sranje" v svojem življenju! 




Rešitev je bila torej ves čas pred vašimi očmi, samo videli je niste! Lahko bi bili že pet, deset, petnajst let, celo življenje uspešni, a nekako niste ali ocenjujete, da niste. In vzrok sploh ni v vas, niti v osebah, dogodkih, naključjih v vašem življenju... Ne, vzrok je "izven" vas! Ali bolje: "Krivi" so tisti, ki so vam dali vaše ime in vaš priimek.Torej v ljudeh v vašem življenju! Vzamem nazaj! Verjetno ne po svoji krivdi, pač niso vedeli. Tako kot niste vedeli vi. In jaz ne! Pa sem sama (z očetom mojega otroka) vsadila seme neuspešnosti še nanj! Na mojega otroka! Grozljivo, če dobro premislim...


Kar se mene tiče, je stvar jasna! Kocka je padla! Pardon: Alea iacta est! Tudi moja, ne samo kocka Julija Cezarja. Moja reka Rubikon je moje ime. Moje ime je krivo za vse! Za vse moje neproduktivne napore ali rezultate brez pravega sadu. Brez sladkega, sočnega soka življenja. 



Bedarija? Kaj pa vem?! Nekaj časa zelo moderna zadeva. Kaj hočem, nekako sem vedno par svetlobnih let za vsemi ostalimi. Odkrivam prednosti "novosti", ko je že na smetišču zgodovine in se ostali igrajo že z novo igračko. Morda celo prednost v določenem smislu. Vsaj ni treba ostalim razlagat ničesar, ker že vsi vse vedo in se ne ukvarjajo z mano. Samo zamahnejo z roko... "eh, to" ali "eh, spet ona"... Jaz dobim svoj mir odkrivanja "novosti", oni dobijo mir pred mano. Suum cuique. Vsakemu svoje.


O čem, vraga, tale naklada?! Numerologija, jasno! Skeptično, v celoti, v začetku. Sedaj? Kaj pa vem?! Dobila sem pisemce in glej ga zlomka: Le kako lahko nekdo, ki me RES ne pozna, pozna? Toliko naključno "mojega" ali "mene" na štirih listih papirja. Sploh nisem tako edinstveno skrivnostna, kot mislim, da sem. Pravzaprav s kombinacijo mojega imena in datuma rojstva lahko povzameš kar nekaj mojih lastnosti.Hočem reči... RES mojih lastnosti! Ničesar več o meni. Basta! Ama nesceiri. Ostani neznanec. Neznanka... V času današnje spletne globalizacije lahko kar pozabim na to, kajne? 


In moje ime? Se je striček Shakespeare motil? In kaj je ime? Se ni že Romeo vpraševal tako, ko se je zaljubil v Julijo? Bi bilo drugače, če bi Julija imela drugačno ime? Ali Romeo? Naj gre numerologija v R.T! 

Kaj je sploh namen vseh teh besed zgoraj? Naša lahkotnost iskanja vzrokov za lasten "ostati, kar sem" (beri: ne se spremeniti). Bolje, da so vzroki (beri: krivci) izven nas, kajne? Potem se ni treba spreminjat, čeprav nismo, kar bi morali ali želeli biti. Vsemu navkljub: Jaz se bom spreminjala še dalje! Tudi v letu 2014. Drugače je tako, kot da ne živim, kajne? A bi se morali vsi. Čutim tako. Vi ne?