torek, 29. december 2009

Jaz,Rudolf in moj zobek

Prav gotovo ste bili v življenju že večkrat soočeni ali v situaciji, ko ste morali potegniti črto. Konec. Kakorkoli ste razmišljali, morda iskali vzroke, odlašali...slejkoprej ste se znašli pred dejstvom, da jo je potrebno potegniti. Črto, namreč. Tisto,preko katere ni več koraka nazaj. To se mi je zgodilo včeraj. Že nekje od septembra sem odlašala, iskala luknje v praznih vzrokih, zakaj ne sedaj...a stvarem ne morete ubežati...tukaj so in karkoli naredite, ne izginejo...ne, še bolj silovito se vrnejo takrat, ko sploh ne pričakujete...

Moj otrok, ki me je tako zelo prestrašil  pred božičnimi prazniki, mi je poklonil (med drugim) tudi bonbone...Jaz ne bi bila jaz, če jih ne bi že isti dan odprla in ...že pri prvem začutila, da se je nekaj zgodilo...Uh, plomba...in to ravno tisti zob, ki mi ga hočejo vsi spulit. Nekako si več ne zasluži, da bi bil še del ostale zobne garnizije. A je zadnji na levi strani spodaj. Kaj pove to meni? Ne! zadnji zob ne sme iz ust (saj veste; mostički, proteze, ipd.). No, zdaj pa dovolj! Če mi res moraš ves čas nagajati, je očitno res čas, da se ločiva! Rečeno-storjeno! Ja, morda na kakšen čisto navaden dan. A sedaj, ko je nekaj dni prostih med enimi in drugimi prazniki?! Skoraj neizvedljivo. Vzela sem dopust in se odpravila na križarsko vojno. To je : iskanje zobozdravnika. Nekje sredi dneva sem končno odkrila nekoga, ki je delal in mi je bil pripravljen spuliti zob. Naredila sem si kosilo (bogve, kdaj bomo spet jedli, kajne?) in se odpeljala proti mestu zločina. Plan je bil odličen. A sovražnika (to je zob) nisem dovolj dobro poznala. Zopet pomemben nauk za naprej. Nikoli ne omavalažuj sovražnika. In nikoli ne misli, da ga poznaš. Pa čeprav je s tabo desetletja.

Rudolf (ja, zobozdravniku je bilo ime Rudolf; takoj sem se spomnila na Božička in njegovega losa, ki ga vozi v vpregi sani in mu je ime Rudolf) se je odločil, da bova najprej slikala. In sva. Tudi on je izbral taktiko "nič nas ne sme presenetiti" ali "spoznaj sovražnika". Seveda je že takoj, ko je pogledal v moja majhna usteca (ker so majhna, bog pomagaj) ugotovil: zob mora ven. Do sem nič novega torej. Po slikanju, ko sta s sestro (kar njegovo ženo) opazovala moj zobek, je samo potrdil že ugotovljeno. In smo začeli. Ura je pravkar odbila štiri. Inekcija. Ja, nikoli nisem bila mazohist. Junaštvo je na določenih mestih popolnoma nepotrebno. Saj se strinjate z mano, kajne? Ura je bila pol pet. Zob pa nič. Še vedno je bil tam, kjer je bil desetletja dolgo.Rudolf se je trudil z vsemi mogočimi zadevami, a zob...noče ven! Ne preveč vesel je ugotovil, da ima ponavadi v celem letu tri takšne primere. Dobro. A zakaj ravno jaz? Zakaj moja mala usteca, ki so me že bolela od vlečenja na eno stran, moj mali zobek? Zakaj ravno jaz in to na koncu leta? "Gospa, vztrajati bo treba. Ni drugega". Mislim, da so bile besede namenjene bolj njemu kot meni. Sama tako ali tako nisem mogla pobegniti nikamor. Njegova žena me je držala za glavo, njen mož mi je s vso težo lomastil po moji drobceni mali čeljusti. Ura je odbila pet. Skoraj ena ura. Zob je bil še vedno tam, kjer je bil že nekaj desetletij. Sedaj sem se pomaknila med prve med izbranimni v letu. Kaj takega pa še ne! "Gospa, vi ste še mladi. Nimate nobene osteoporoze. In zob...korenina je nekoliko odebeljena...zato nikamor ne gre...a sedaj ne moremo nehat...morava vztrajat..." Sami komplimenti! Mlada? Jaz? Super. Sem mislila, da sem že kar v letih.  In osteoporoze nimam! superca! Imam pa ta mali zobek, ki se je očitno odločil, da po vseh mojih oklevanjih ne bo šel iz mojih ust. A Rudolf se je odločil drugače! Jaz? Spomnila sem se poroda in kako zelo sem po dveh dneh muk čakala konec. Tudi sedaj je bilo tako! A takrat je bil v vprašanju 3,5kg težak sine, sedaj pa ...?...mg težak zobek! In smo nadaljevali. Malo me je postalo strah, da bo Rudolfa še kap. Ja, človek nekje okrog 55 let. Čutila sem, da je totalno izmučen. Nekdanji čeljustni kirurg v Švici, sedaj privatnik...pred velikim problemom: mojim malim zobkom. Zaprla sem oči in pred očmi se mi je prikazal Rudolf...ne možakar nad mano...Božičkov los...in kadarkoli sem zaprla oči...glej ga, zlomka, spet je bil tukaj! Verjetno se že sama prehajala v dokaj čudno stanje in se mi že prikazujejo stvari, ki jih ni. Ura je bila četrt na šest. Ust več nisem čutila, čeljust me je bolela kot sam hudič, noge so se mi tresle...a še vedno je bil zobek tam, kjer je bil že nekaj desetletij...A nekje, malo pred pol šesto, uspeh...Zobek je zapustil mojo čeljust. Saj sem ga v mislih že lepo prosila, naj me že končno zapusti, ker drugače bom izgubila še vse ostale zobe in čeljust zaradi Rudolfovega pritiskanja. Obljubila sem mu, da ne bom nič jezna nanj. In je šel. Rudolf mi ga je pokazal...glej ga, vraga malega! Ni bil velik zob...ne, mali drobceni zobek...a z debelo korenino. Skoraj nisem verjela, da je res konec. Rudolfova žena je ugotovila, da je ostala skoraj brez tamponov, sama pa sem prvič slišala glasove pred vrati. Ja, ljudje so čakali...zaradi mene...Rudolf, utrujen, vidno utrujen, je potreboval "čik-pavzo". Pogledal me je in rekel : Gospa, moram vam povedat, da ste bili res odlična pacientka. Malo je takih. Potrpežljivih. Včasih pač ne gre. In nisem vam hotel narediti takšne luknje, da za 31, ne boste mogli nič jesti." In smo se poslovili. Sama, tresoča, (opravičila sem se ljudem, ker so morali tako dolgo čakat)...sedla sem v avto in se odpeljala domov. Dva nagelsina, led na lice...zatečena, s preklano ustnico...a zobka več ni bilo...

Tako je to! Jaz in moj zobek in Rudolf. Dobro, da se je našel Rudolf. In dobro, da sem se končno odločila. Ne vem, kaj bi bilo, če bi še čakala. Včasih ne smemo, kajne? Enostavno je potrebno potegniti črto.

Edino, kar me jezi, je Dan D...ne, ne mislim usodnost trenutka samega...koncert...s Špelco sva zmenjeni, da greva danes na Dan D...in ne mislim jih spet zamudit! Ne bom. Le peti ne bom smela. Da se tista luknja, kjer je bil včasih zob, ne prehladi. Ker potem bom pa res videla hudiča! Tokrat sem samo Rudolfa...losa, da smo si na jasnem... 

sobota, 26. december 2009

Prazniki v nas

Večer je. Pred kratkim sem prišla od staršev. Naša mala družina se je zbrala. Tako malo nas je. Pogledam fotografijo mojega pradedka; ponosen sedi na stolu, zraven njega njegova druga žena (moja prababica), prav tako na stolu, z najmlajšim otrokom v naročju. Okrog njiju pa kup otrok. Med njimi moj dedek, očetov oče. Moje korenine, moja družina. Zavem se bistva vseh teh dni, ki se na določen čas iztekajo. Prazniki. Vsaj tisti mirnejši, intimnejši del praznikov. Druženje. V tem, na določen način tako zelo neosebnem času, čas, da smo skupaj. Čas za pogovor, za smeh, za igro...za bližino druženja, toplino odnosa...A lahko bi bilo drugače, lahko bi bilo drugače...Danes sem se tega zavedala še bolj. Ceniti tisto, kar imam. Ker nič ni dano za večno, nič ni tukaj zaradi nas...nič ni samo po sebi umevno...

Vsi občutki neizmernega strahu četrtkovega jutra butnejo vame. In joka, ko sem ugotovila, da je vse v redu. Takrat, ko je popustila napetost, ko so živci, vpeti v grozljivo omrtvičenost duha, spoznali, da ni več potrebe vzdrževanja stanja, v katerega so jih vpela čustva...samo olajšanje in nenehno ponavljanje "vse je v redu" v moji glavi...Vse slike, ki so se kot film odvijale v nekem stanju lebdenja, so izginile...Umirila sem se nekaj ur kasneje. A danes ponovno, ko sem ga opazovala, kako se smeji, poslušala njegove besede, gledala njegov obraz...ponovno zavedanje, da ni nobenega zagotovila za nič. Nikjer in nikdar. Zato je ta čas, čas praznikov, tako dragocen. Ker imamo nekaj več časa drug za drugega, tistega časa, ki ga tolikokrat ne znamo ukrasti sami sebi. 

Toliko ljudi je, ki so manj srečni kot sem sama. Danes sem odšla na čudovit sprehod in se nato "martinčkala" ob pitju kave. Nisem, kot toliko drugih, prebedela noči zaradi poplav, plazov. Hodila sem in uživala v lepoti sončnega dneva. Koliko ljudi ne more hoditi, koliko ljudi leži nekje v nekih posteljah, bolnih, osamljenih. Odšla sem k staršem, kjer smo se zbrali vsi. Koliko ljudi nima nikogar, res nikogar, ki bi jih povabil k sebi. Gledala sem svojega otroka. Ne glede na to, kolikokrat me razjezi, kolikokrat me je strah zanj...si ne znam predstavljati, da ga ne bi imela. Koliko ljudi nikoli ne bo poznalo tega čudovitega občutka imeti otroka. 

Ja, prazniki...Vsa njihova lepota je samo v tem...da smo skupaj... Z ljudmi, ki jih imamo radi... Prazniki so nekaj, kar je v nas, ne nekaj, kar se ponuja kot zunanja oblika praznovanja... zato ni potrebno vse pretiravanje, povezano z njimi...Ker je vsa lepota teh dni samo v nas ...In lahko je vedno, če si tako zaželimo...

Čeprav so že skoraj minili...lepe praznike ...in vse najlepše v novem letu...predvsem tisto, kar nosimo v sebi, v srcu...samo to je res pomembno...

petek, 25. december 2009

Nekje nad mavrico...

Ne spomnim se tako zelo nenavadnega božičnega dne, kot je bil današnji...toliko mavrice je bilo v njem...sprehod, dolg skoraj štiri ure, in vmes sonce, veter, dež, oblaki v vseh možnih barvah med belo in sivo...in mavrica...samo enkrat v polnem polkrogu, z lokom, ki se je začel ali končal nekje za Gorco in z drugim, nekje okrog Pekrske gorce...močne barve, zelo izrazita vijolična, ki jo res redko doživiš...Še večkrat se je prikazal samo delček mavrice, tu in tam košček, a vedno znova...Prepevala sem si pesem Somewhere over the rainbow in vpijala vso to spremenljivost vremena današnjega božičnega dne...

....tako zelo pisanega na mojo dušo, na mojo srce...kakor, da je vreme odražalo vso paleto občutkov, čustev, misli, ki se zadnji mesec podijo po moji glavi...in tako, kot bo dež spral blato iz cest in pločnikov, bodo solze izprale bolečino iz moje duše...tako kot bo veter pregnal oblake in naredil prosto pot sončnim žarkom, tako bo veter odpihnil vso žalost iz mojega srca... da bo znova zaigralo tako, kot zna igrati...da bodo znova iskrice v mojih očeh...ja, nekje nad mavrico je sonce in nekje nad mavrico je pesem...

sreda, 23. december 2009

Odnos do sebe kot odnos do svojega časa

Je kdaj čas, ko smo dovolj stari, da vržemo vse tisto, kar ni vredno našega časa, enostavno preko rame in se nikoli, a zares nikoli, ne ozremo nazaj? Morda sem lahko preko dneva ujeta v vse tisto, kar moram, kar želim, kar hočem; morda zvečer, utrujena od vsega, zaspim brez vsakih misli v glavi... a v trenutku, ko so meje utrujenosti spet pomaknjene v človeško sprejemljive okvirje, izgine navidezni mir v meni in prekine navidezno spanje ...ker dejansko ni bilo spanca, bil je samo globoki, samoohranitveni padec v stanje nezavedanja... odklop, ki zapre oči in z njimi tudi vse čute, ki odražajo mene kot bitje, človeško bitje...
Kaj si želiš, dekle? Ples med vsemi volkodlaki, ki ne prinaša nobenega užitka ne telesu, ne duši, ne srcu... je samo nujnost, da  lahko ostajaš ujetnik vseh svojih obveznosti in stvari, ki so tu, v tvojem življenju, kot danost... ne danost sama po sebi,ne... nekaj kar si dala sebi in pri tem posegla vase. Je vredno? Sama praviš, da si vredna zase največ; da so ljudje, ki jih imaš rada, zate vredni največ; da so vse tiste drobne stvari v življenju, ki jih imaš rada, vredne največ. Zakaj potem nimaš več časa zase? Zakaj nimaš več časa, namenjenega ljudem, ki jih imaš rada? Zakaj ne delaš več tistega, kar imaš rada?  Ne maraš tega vprašanja... v resnici ga ne maraš, ker zahteva vrtanje vase... in potem, nekje na sredini tega, ugotoviš, da ni odgovora izven tebe, ampak samo v tebi. Kot rešitev. Tudi ta je samo v tebi. Ker dejansko ni treba. Vedno obstaja tudi druga pot. Vprašanje je samo, ali imaš dovolj poguma, da se odpraviš nanjo. 
Bi lahko živela samo in čisto preprosto življenje? Brez vseh tistih spon, ki me vežejo danes... ali bi navidezno preprosto življenje postalo ječa potem, ko ne bi imela možnosti izbire? Ker sem to, kar sem. In imam rada vse tiste male užitke, ki mi jih omogoča sedanje življenje. Kje je kompromis... če je sploh možen kompromis? Vedno je tako. Nikoli samo ne dobimo, vedno nam je istočasno tudi vzeto. Bi se lahko vrnili nazaj? Pozabili na nenehno dosegljivost in poseganje v svojo intimo in zasebnost, ker ne bi bilo nikjer nobenega mobilnega telefona? Bi se lahko zadovoljili samo z novicami, ki nam bi jih povedali ljudje okrog nas in bi segle morda do naslednje vasi zraven naše, nikakor preko oceana in okoli sveta? Bi zjutraj, v dežju in vetru, obuli škornje in se odpravili na delo peš, pa čeprav bi hodili pol ure tja in pol ure nazaj? Bi zvečer namesto pritiska na gumb pilota, ki vklopi televizor in nas odpelje v življenje drugih, stisnili k sebi svojo drago ali prebrali pravljico otrokom... ali se, čisto preprosto, samo pogovarjali? Vse to je mogoče tudi sedaj; lahko imamo eno in drugo. Samo razumsko mejo je potrebno najti med enim in drugim. Ne dovoliti okolju, da obvladuje naš čas, ampak postati poglavar svojega časa. Samo v tem je odgovor... ne dovoli drugim, da razpolagajo s tvojim časom, ker je čas največ, kar imaš, najbolj dragocena stvar, ki jo imaš, in edina, ki je nimaš neomejeno... in vse ostalo bo prišlo... samo po sebi... ja, odnos samega sebe do svojega časa dejansko odraža, kako zelo pomembni  smo zase... samo odnos do svojega časa...dejansko in v resnici pomembni, ne kako mislimo, da smo...

ponedeljek, 21. december 2009

Ples marionet...ali ostanki neke pojedine

Včasih imam občutek, da sem ujeta v neke čudne okoliščine, kjer nisem akter, ampak samo marioneta, ki jo upravlja nekdo drug, kakor se mu ravno zahoče. Morda se niti ne bi toliko obremenjevala s tem, če bi bila ta čudna igra samo igra z mano, a ni. Sem samo glavna med marionetami, ki ji v tem čudnem plesu sledijo ostale lutke na vrvicah, v veri in upanju, da grem tja, kamor želim iti, da sama upravljam svoje korake... 


A resnica je nekje drugje... Čeprav točno vem, kaj želim in poznam moj cilj, mi pustijo samo toliko, kolikor jim ustreza za njihove pritlehne igre, in mi v isti sapi očitajo, ker še nisem, ker nisem na takšen način, ker nisem tako zelo, tako veliko, tako, kot bi radi sami... Saj ne, da niso imeli možnost; samo naredili niso nič... In potem mi pustijo, da se zaletavam v neke butaste okvire, ki morajo biti tam in točno tam, da mi lahko v naslednji sekundi očitajo, zakaj jih nisem predvidela. 


Kaj ste mi dali, prekleto? Lopatko in kanglico in zahtevali, da postavim betonske litoželezne temelje nebotičnika? Dva igralca in zahtevali, da igram proti enajsterici najboljših? Kaj, prekleto, ste sploh naredili, omogočili? Kje je zdaj vse tisto, zavito v neke obljube podpore in pomoči? Kako preprosto je kazati na drugega, ker ni  bil sposoben iz kamna speči biskvita?  In igrali ste na mojo karto "borca", nekoga, ki vedno vse uredi, nekoga, ki zna, ki je sposoben... 


Nikogar ne poznam, ki bi lahko iz nič ustvaril vse. No, morda bog svet v sedmih dneh. A, prekleto, mene  ni bilo zraven. Torej, ne vem, kako mu je uspelo, če mu je sploh uspelo.


Če me kaj prizadene, je krivica. Krivica, ki se dogaja tistim, ki so vse leto  stiskali skozi svoje drobovje, v nemogočih pogojih, vso energijo, ker so mi verjeli : Gremo, fantje in dekleta. Vsaki dan bo boljše. S počasnimi koraki dalje. Samo verjeti je treba. Sedaj... ne verjamem več. Ni vredno. Ni vredno niti enega samega trenutka, koščka energije več od tiste minimalne, kolikor jo je potrebno. Ker dobri niso napojeni, ko so lačni; ne, dobri ostanejo zadaj in čakajo, če bo ostalo še kaj ostankov... 


A veste kaj? 


Preveč dobri smo, da bi čakali na vaše ostanke.  
Enostavno...preveč dobri smo...

sobota, 19. december 2009

Dojenček

Kako zelo močno so v nas vtisnjeni določeni trenutki v življenju, se največkrat zavemo takrat, ko se na poseben način ponovijo. Morda v drugačnih okoliščinah, verjetno z drugimi ljudmi, a vse, kar je povezano s spominom, skritim nekje globoko v nas kot droben zaklad, se prebudi v drobcu sekunde, ko se trenutek, dogodek, ravnanje vrne... in v tistem trenutku izginejo vsa leta, ves ta čas, ki je stekel nekje med "včeraj" in "danes", vsa čustva, povezana s spominom, se prelijejo na samo površino naše duše, našega srca, s še večjo intenzivnostjo, kot so jo imela "včeraj"...takrat smo jih doživljali, a brez zavesti, da jih enkrat ne bo, enostavno smo jih sprejemali kot del vsakdanjika, del naše biti; sedaj vemo, da so samo še spomin, nekaj kar bo vedno tukaj, globoko v nas, a nikoli več izživeto na način, kot je bilo zapisano v spominu...včeraj, pozno zvečer, nisem mogla zaspati, čeprav sem bila tako zelo utrujena...ležala sem v postelji in po mojem licu so tekle solze...niso bile solze žalosti in tudi solze sreče ne...ne vem, kakšne so bile...morda zavedanja lepote življenja, ki jo včasih tako preprosto izpustimo iz svojih dlani, pa bi jo morali zadržati v njih dokler lahko...ker vse mine, vse, a nekako nas vsa naglica življenja vedno bolj prikrajša za lepoto življenja samega...samo obveznosti so, obveznosti, ki smo si jih postavili sami z načinom življenja, ki ga živimo...a nekje vmes smo pozabili, kako lepo se je smejati, objemati, sprehajati, igrati...preprosto živeti...
In kaj je bil ta trenutek? Včeraj zvečer sem pomagala svojim mladim prijateljem, ki imajo dva "mulčka". Eden, ki je komaj dobro pokukal v življenje (ja, Urban bo imel za božič komaj dva meseca) in starejši, ki odkriva svet okrog sebe z neizmerno energijo otroka (Matija je pravkar dopolnil šestnajst mesecev). Sama sem imela samo enega, a je bilo včasih tako naporno. Dva takšna...Čas službenih zabav in očka je moral na zabavo. Mamica je ostala sama...zvečer sem se odpravila k njej, da ji pomagam.Najprej je bil seveda Matija, ki obvladuje stanovanje (res majhno) v celoti. Še ponoči, v postelji, sem imela srbeč občutek na ustnicah od tistega "bbbrrrrrrrrr", ko sva vozila tovornjake. In nakladala iz prikolice kocke na gradbišče, zabijala s kladivom, žagala...skratka, imela sva ogromno dela...in Matija je takšen sonček. Vedno se smeji (no, čisto vedno ne) in te popolnoma očara s svojo navidezno sramežljivostjo, ki jo radovednost premaga v trenutku...potem ga seveda ne moreš več ustavit. Nato sva nekoliko zamenjali in sem dobila v naročje Urbana. Pozabila sem že, kako je, ko dojenčka zvija po trebuščku. Zasmilil se mi je, a mu enostavno ne moreš pomagat. In po vseh igrah, "cartanjih", previjanju... je prišla na vrsto steklenička. Sama sem imela v naročju Urbana. Takoj je zagrabil cucelj, ko se je približal njegovim ustnicam, in nato vlekel, vlekel...trenutek miru, tišine, ko si slišal samo občasne zvoke ugodja enega in drugega, ko sta vsak zase vlekla svoj cucelj...gledala sem Urbana, njegove široko odprte očke in drobna usteca, ki so vlekla, vlekla...približala sem njegov obraz čisto svojemu, tako topel, tako mehak...in vame je z vso svojo močjo butnil vonj, vonj dojenčka...dojenčki imajo čisto poseben vonj, tako lepo dišijo...in v meni se je v trenutku zbudil spomin na neko drugo sobo, druge očke, drugega dojenčka, tako mojega, tako zelo mojega...spomnila sem se tistih čudovitih trenutkov, ko sem ga hranila, njegovih drobnih prstkov, ki so se oklenili okrog mojega, njegovih oči, ki so se vedno bolj zapirale in vonja, čudovitega vonja mojega otroka...obdala me je takšna nežnost, takšna toplina...v naročju je bil dojenček, otrok nekoga drugega, a zanj sem prav tako čutila samo nežnost, ki jo je spomin na mojega otroka prensel vame... tudi Urbanove očke so se počasi zapirale, dokler ni prenehal sesati cucelj...počasi sem odmaknila stekleničko in znova je odprl oči in začel vleči...tako sva se hranila, dokler ni bila steklenička skoraj prazna...Vstala sem, ga naslonila nase, da sva "podrla kupček" in ga nato spet vzela v naročje...Njegove očke so se zaprle, počasi je zaspal, a njegova majhna usteca so še vedno tu in tam naredila tisto značilno kretnjo sesanja...Čisto tiho sem pela uspavanko in ga zibala v svojem naročju. Počasi sta oba fanta zaspala in midve sva sedli ter se tiho pogovarjali. Čez nekaj časa sem se poslovila...

Tako lep dan je bil včeraj. Po dolgem času nisem delala ves dan, že zjutraj me je Vojko polepšal (seveda, moja frizura danes ni takšna kot bi morala biti, saj sva se včeraj igrala z Matijem; pa k vragu frizura...danes imam namreč službeno zabavo), kupila sem darila, napisala voščilnice, dobila nekje vmes obljubo sprehoda v luninem siju in...prejela enega najlepših daril ob tem božiču...trenutek z Urbanom, ki me je vrnil v vse čudovite trenutke z mojim otrokom, ko je bil on dojenček in jaz mlada mamica, ki hranim svojega otroka...Eni najlepših trenutkov v mojem življenju, ker je velik del mene, čeprav ne ves del mene, ravno to...mama

petek, 18. december 2009

Božiček...ali zakaj sem rada Božiček

Ne, nisem tako zelo zaljubljena v tisto rdečo kapico z belim robom in cofkom, da bi jo sedaj, pred božičnimi prazniki, nosila cele dneve na glavi. Čeprav je eden najlepših spominov na ta čas povezan s to kapico. Ne vem, koliko let nazaj. Vsekakor takrat, ko sem še živela v našem prvem stanovanju skupaj z mojim otrokom. Tisto leto sva med iskanji daril za vse, ki jih imava rada, skoraj trčila v rdeče božičkove kapice. Nekako sva oba istočasno začutila, da jih enostavno morava imeti. In sva kupila dve, za vsakega eno. Med vsemi ljudmi, ki sva jih obiskala, je bila prijateljica. Vzela sva darila (ne spomnim se več, kaj je bilo; vsekakor nekaj majhnega, enostavnega), si nataknila kape na glavo in sva šla skozi mesto. Na obisk. Potrkala sva na vrata in takoj, ko jih je odprla sva oba rekla s čimbolj globokim glasom : Ho,ho,ho... Nekaj časa je stala pred vrati, brez vsakega izraza na obrazu, nato pa je padla v takšni gromozanski smeh, da sem se že resno zbala, da jo bo še kap zadela. Lovila je zrak, spuščala tiste glasove, za katere ne veš, ali bi jih uvrstil v grgranje, smrčanje, hrkanje, davljenje...prav zares sem mislila, da jo bo zdaj zdaj vrglo po tleh. In čez čas sva se začela smejati še midva. In tako smo stali med vrati in se režali kot "cigani belemu kruhu", dokler ni moj otrok vprašal: "Kaj  je blo tak smešnega?" Prijateljica ga je pogledala in rekla: "Ka te vem"... in spet smo se začeli režati. So trenutki v življenju, ki jih ne moreš nikamor uvrstiti. Vsaj svojega obnašanja ne. In to je bil eden takšnih trenutkov. Nasmejali smo se do solz, pa še vedeli nismo, zakaj se smejimo. In zakaj sem rada božiček? Saj ne samo božiček. Rada imam čas, ko kupujem darila za ljudi, ki jih imam rada, čeprav ne maram nakupovanja in hoje po trgovskih centrih. A ko se takole, z mislimi na ljudi, ki jih imam rada,  sprehajam med trgovinami, si že naslikam sliko osebe, ki ji bom poklonila darilo. Vedno mi mora biti darilo všeč. Vedno bi ga imela tudi sama, bi ga poklonila tudi sebi. Razmišljam o mami, kako bo vesela tiste, zanjo predrage, kreme za roke, ki naredi njene roke tako mehke, a sploh ni mastna. Razmišljam o očetu, kako bo ležal na kavču in poslušal pesmi z novega CD, ki mu jih bom poklonila (Susan Boyle letos), in zraven v mislih odtaval "bogvekam". Razmišljam o otroku, kako se bo razveselil novih rokavic, da ga ne bo zeblo v roke (vsaj tako dolgo, dokler jih spet kje ne založi); posebej, ker se tako lepo ujemajo s kapo, ki sem mu jo poklonila za rojstni dan. Razmišljam o nečakinji, kako bo se vrgla okrog mojega vrata in mi dala takšen debel poljubček, z besedami..."točno takšno majčko sem si želela"...in sestra...in svak...in prijatelji...vsi ti ljudje, ki dajejo toploto mojemu življenju, ki so tu zame tolikokrat, ko nisem prijazna do sebe, ko nisem "prava" jaz...Zato imam rada ta čas...čas, ko lahko razveselim nekoga, ker mu z darilom povem, da mislim na njega...da ga imam rada...da sem vesela, da je del mojega življenja...

sobota, 12. december 2009

Kruh

Kruh. Nekaj tako zelo vsakdanjega, preprostega. Spomnim se otroških let. Zajtrka, ki ga je predstavljala sladka topla bela kava in kos kruha. Kava je bila žitna. Ponavadi je mama zvečer skuhala v tistem čokoladno rjavem litrskem loncu kavo; dve žlici divke in ena žlička proje. Še danes se spominjam papirnate škatlaste embalaže, ene z napisom "Divka" in druge z napisom "Franck" (čeprav je bilo oboje od Francka). Ponavadi sem si nadrobila kruh v kavo (zjutraj ni bilo svežega toplega mehkega kruha na mizi, bil je star vsaj kakšen dan, včasih še več) in ga nato z žličko počasi jedla. Najboljši zajtrk, kaj si jih lahko človek predstavlja. Tudi danes so moji zajtrki velikokrat takšni. Samo kruh je drugačen. Nekaj mesecev. Sedaj ga namreč pečem sama. Ne vem, če sem bila kdaj ponosna na vse mogoče torte, rolade, piškotke...tako zelo kot sem ponosna na svoj kruh. Moj kruh. Že samo, ko izgovorim te besede, so to besede ljubezni. In takšen je moj kruh. Kruh ljubezni.
 
Pravkar počiva. Še kakšni dve uri in ga bom zavila v bombažno krpo in pospravila v shrambo. Danes je pirin.
 Priznam, tega sem pekla prvič. Že sam pogled nanj mi pove, da bo enkraten. Skorja je takšne lepe rjave barve s posameznimi sončničnimi semeni, ki so pokukale skozi njo. Včasih ne dam vanj nič; včasih orehe, semena... sploh, če vem, da ga bom jedla s sirom. Moj kruh me spominja name. Nikoli ni bel. Najraje imam rženega, a večkrat naredim tudi takšnega iz pšenične moke. Ne bele, črne. Ali iz polnozrnate moke. Gledam, kako pada skozi sito v posodo, kjer ga zamesim. In pomočim roke v mehko moko. V roke vzamem eno vrečko z moko, nato drugo in se igram. Če me kdo vpraša, kakšen kruh je, največkrat ne vem. Danes sem prvič uporabila samo pirino moko. Zanima me, kakšen bo. Nikoli ni mehak kot tisti "putrasti" kruh, ki ga ponavadi kupiš na morju. Moj kruh ni mehak, ampak kompakten, ne trd, a vseeno nekako trd. Ni mehak, ne drobi se, nima lukenj. Nikoli ne vem, kakšne oblike bo. Včasih je okrogel, včasih je štruca. Njegova skorja je trda, ravno prav debela. Skorja kot mora biti. Da skriva bogastvo njegove notranjosti. Pripravim kvas. Malo tople vode, čisto malo sladkorja. Ščepec. In žlico moke. Zmešam maso in jo dam na toplo. Tudi moko dam na toplo. Toplo k toplemu. Pri kruhu ne sme biti sprememb kot pri kavi. V kavo, ko zavre, vedno vlijem čisto malo mrzle vode. Nekako jo "šokiram" s tem. Pri kruhu se mora toplota prelivati skozi posamezne stopnje čisto počasi, dokler ga ne daš v vročo pečico, da zakrkne. Kruh ne mara takšnih presenečenj kot kava. Kava mora reagirati, postati "divja"; kruh mora biti nežen, nežen kot toplo žensko nedrje. Na sredini naredim luknjo in vlijem toplo kvasovo zmes vanjo. Vzamem sol in posolim v krogu okrog tople zmesi na sredini. Enkrat v eni in nato v drugi smeri. Počasi prekrivam z moko ob strani mehko toplo sredino, dokler se popolnoma ne skrije. Z eno roko primem posodo in z drugo začnem mesti. Čisto počasi dolivam toplo vodo, dokler ne dobim tistega pravega občutka mehkobe testa. Vedno znova in znova se dlan spušča v maso in gnete, gnete. Najraje imam ta del. Najbolj občutim, da pečem kruh. In potem tisti konec, ko vse zadiši po sveže pečenem, hrustljavem kruhu. Posujem nekoliko moke po papirju, ki sem ga dala v pekač in vanj preložim zmes testa. Zmočim si roke in oblikujem hlebec. Pokrijem ga z bombažno krpo in postavim na toplo. Vzhajati mora. Gledam, kako se počasi krpa dviga. Tu in tam malo pokukam. Ne preveč. Nočem ga motiti. Hočem, da energija v njem prehaja v prostor in raste skupaj z njim. Čakam. V kozarec nalijem malo whiskyja, sedem na kavč in poslušam glasbo. Premišljujem. O letu, ki se počasi izteka. Težko leto, tako zelo težko zame. Ne vem, če sem imela v zadnjih petnajstih letih tako zelo težko leto. A preživela sem ga. Še sem tu. Morda ne tako in ne takšna, kot bi želela. A tukaj sem. In največ, kar sem naredila letos, je bilo ravno to. Naučila sem se peči moj kruh. Ponosna sem nase. Od tu dalje bom gradila. Nobenih pričakovanj nimam za drugo leto. Vsako leto sem imela toliko sanj, toliko želja, toliko pričakovanj. Preveč za eno takšno osebo, kot sem sama. Letos si ne želim nič. Nobenih ciljev, nobenih želja...ničesar...Vstanem. Čas je, da dam kruh peči. Naredim dve črti. Še najbolj spominjata na srce. Nekoliko skrivinčeno. Pa saj je tudi moje takšno. Skrivinčeno. Pečica je vroča. Odprem jo in potisnem vanjo pekač. Sedaj imam spet čas. Čas zase. Prostor se polni z vonjem. Poslušam glasbo, gledam plamen sveče (zunaj je že čisto temno) in potujem z mislimi po letu...po vseh poteh dogodkov, ki so ga zaznamovali, po ljudeh, ki so vstopali v moje življenje in odhajali iz njega, po vseh tistih čudovitih poteh, ki sem jih letos prehodila in prevozila.... takšen mir je v meni, takšen mir...Tu in tam vstanem in pogledam kruh, ki se peče. In zopet sem ponosna nase. Tako lep je, res lep.In vem, da bo dober, čudovito dober... Kruh je pečen. Vzamem ga iz pečice in pokrijem s tremi bombažnimi krpami. Počivati mora. Tudi njega je sprememba utrudila. Tako kot mene... Nasmejim se sama sebi. Jutri bom imela zajtrk mojega otroštva...kruh in bela kava...

četrtek, 10. december 2009

DS....včeraj, danes in jutri...za vedno

Kdo ve, kaj govorim, mu naslov pove vse...

So ljudje,odnosi, dotiki, vonji, okusi ...

misli, besede, glasba, svetloba, utrinek...

ki smo jih srečali na poti skozi življenje...


premaknejo nekaj v nas...

in ostanejo tu za vedno...

sreda, 2. december 2009

Čokoladno pregrešni užitki...ali...če ne znaš uživat, ne znaš živet

Pravzaprav ne vem, kdaj se je začel ta moj čisto poseben, sladko grenki odnos s čokolado. Morda takrat, ko je mama za praznike pripravljala razne piškotke, zagrebške, torte ... in raztopila tisto Kraševo čokolado, zavito v rjavi papir. Ni mi vedno uspelo, da sem polizala skledo, v kateri so ostale komaj opazne sledi čokolade (ja, denarja ni bilo na pretek in tudi čokolada je bila kar dragocenost). Jedilna čokolada. Grenka. Takšna, kot jo imam najraje. Ne maram sladke čokolade. Zame mora biti tudi čokolada presenečenje...takrat, ko daš na jezik droben košček čokolade, samo majhen tanek košček čokolade...in začutiš tisti grenko sladki omamni okus...enostavno vem, da je to tisto "ta pravo"... takšna kot življenje...včasih na videz grenko, a dejansko sladko lepo...samo uživati ga moraš, se mu v celoti prepustiti...Sama med svojimi dobrimi lastnostmi pogosto omenim : rada ima sladoled in grenko čokolado. In zakaj bi naj bila to dobra lastnost? Zato, ker znam uživat! Seveda, uživa lahko človek v marsičem... Ni poanta v tem; poanta je v tem, da na užitek ali sposobnost uživanja gledaš, kot na nekaj čudovitega, na nekaj, kar je najlepše v tebi. Človek mora imeti rad samega sebe, kajne? In se razvajati. Vsak dan, malo po malo. Ne mislim na tisto razvajanje, povezano z denarjem. Ne, tiste drobne stvari, ki olepšajo dan (ali noč) in te napolnijo z energijo, dajo nasmeh na usta in iskrice v oči...

Ja, čokolada in jaz... najraje tista s hruško... grenka...najraje jo dam v zamrzovalnik, da je res hladna, mrzla...takšna tanka, kot list...da se na njej nabere meglena sapica, ko jo odviješ in odlomiš košček in čisto počasi položiš na sredino jezika...in pustiš, da njegova toplota počasi prehaja v mrzli košček čokolade...fantastično...samo poljub, poljub v tem trenutku lahko preseže mamljivo pregrešno sladkost, ko se topi na tvojem jeziku...

Uh, da ne pozabim...moram nastavit škorenj Miklavžu v soboto zvečer...morda pa prinese kakšno čokolado; takšno, grenko, s hruško... Saj bom pridna drugo leto! Res bom! Obljubim, sveti mož...

ponedeljek, 30. november 2009

Spet je leto naokrog...


Pred letom dni sem začela pisati ta blog, besede s Piko; sedaj besede z Lenno... Nekako sem se odločila nadaljevati. Prevelik del mene je pokril, preveč pomemben je postal zame, da bi ga kar končala kot sem nameravala... Ljudje delamo napake; a le nekateri smo jih sposobni priznati, kajne?



Nekaj besed iz mojega prvega prispevka tistega 30.novembra lani...

Danes je zame poseben dan; na današnji dan sem rodila prvega in (na žalost) edinega otroka. Rojstvo nečesa čudovitega; rojstvo otroka, ki človeka spremeni na način, ki ga razumemo vsi starši... postanemo nežni, potrpežljivi, mehki, željni dotikov in poljubov tega majhnega bitja, popolnoma odvisnega od nas... in hkrati zaskrbljeni, odgovorni, zreli... Spremenimo se. Danes je moški; še vedno se išče, še vedno ne najde odgovorov na vsa vprašanja, ki se mu porajajo v glavi... rada bi mu rekla, da je v redu. Kdo ima odgovore na vsa vprašanja? Vedno se vprašujemo ali smo se odločili prav ali ne, ali smo ravnali prav ali ne... Edino, kar je res pomembno je, da ostanemo zvesti sami sebi in da živimo življenje; da se naučimo uživati vsak dan, vsak trenutek posebej in odpremo srce za svet in ljudi okrog sebe ter dovolimo drugim, da rastemo z njimi... vse ostalo ni pomembno...

Zate, moj dragi sin, na tvoj rojstni dan, so te moje besede... Najdi srečo v sebi....



Zelo težko leto zame...Kar nekaj napak sem naredila, nisem bila preveč prijazna do sebe (tega ponavadi ne znam; priznam), a nekako čutim, da sem se nakaj naučila in se še učim...Spreminjam se. In dokler se spreminjam, sem še vedno jaz. Danes bom zaželela sebi, kar sem zaželela lani mojemu otroku : Pika, najdi srečo v sebi....

sobota, 28. november 2009

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit...samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit... naveličal si se varne topline mojega telesa...Presenetil si oba... a potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije... takrat je bilo tako, sedaj je drugače... Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

sreda, 25. november 2009

V življenju ni naključij... ali pa ?

Zelo čudno pravzaprav... tistega 30.novembra lanskega leta sem objavila svoje prve besede na tem mestu... Ne, datum sploh ni bil izbran čisto po naključju. Zame zelo pomemben dan. Morda najbolj pomemben v mojem življenju. Rojstvo mojega sina.

In tudi danes, čeprav še zavit v skrivnostni plašč noči, z drobno slutnjo prebujajočega se jutra, ni navaden dan... Rojstni dan osebe, ki je najbolj povezana z rojstvom mojega sina. Nekako ni enega brez drugega. Čeprav ne bo svečke na torti. Samo svečka na grobu. Ni enega brez drugega. To so njegove besede. Z rojstvom določiš človeku tudi smrt. Takrat so se mi zdele krute. A tako je. To je življenje.

Življenje. Sprejemati ga, enostavno in preprosto živeti ga. Ker je tako prekleto lepo živeti. In ker je svet tako prekleto lep. Samo oči je treba odpreti, kajne?

Naj bo ta ponoven začetek oda življenju samemu...ker dejansko ni konca; vsak konec je vedno tudi začetek... morda ne enak, verjetno drugačen, a začetek... in v tem je vse upanje, ki ga nosimo v svoji duši, v svojem srcu...

ponedeljek, 17. avgust 2009

Moja pot po predstavi o neznani sliki


Saj veste, kako smešen občutek je, če se z nekom pogovarjate vsak dan po telefonu, si nezavedno na osnovi njegovega glasu oblikujete sliko o njem in ga nato spoznate... in ta oseba nekako ne sodi k vaši predstavi o njej... Nekako tako sem se vedno počutila, ko sem poslušala o krajih, ki so tako blizu in hkrati tako daleč... ker nekako naše poti nikoli ne vodijo tja; če gremo na morje, ne gremo skozi nje; če gremo smučat, jih zopet nekako zgrešimo... svet, nekako pozabljen od sveta... a hkrati tolikokrat omenjen... Rož, Podjuna, Zila, narod treh dolin, moja domovina, narod moj trpin... Zadnjič, ko sem bila na obisku pri prijateljih na Koroškem (se opravičujem; na Štajerskem, sedaj vem, da je Slovenj Gradec Štajerska) in smo se z izletom v Libeliče spet dotaknili plebiscita in slovenske Koroške, ki je sedaj avstrijska Koroška, sem sklenila, da bom predstavo zamenjala z dejansko sliko...kot naročena je prišla Milena in njena želja, da obišče sorodnike na avstrijskem Koroškem. Včasih se čas in prostor ter interesi ljudi res lepo pokrijejo. In sva šli. Jaz iz Maribora, postanek ob Dravski dolini, kjer je vstopila Milena ... samo približno predstava v glavi, kam naju vodi cesta...in cesta je bila spet moja...ali jaz njena... kdo bi vedel?!

Najprej sva se odpravile proti Celovcu (Klagenfurt, bom danes dvojezična). In mimogrede Ostrovica (Hochosterwitz). Med Celovcem in Šentvidom (St.Veid). Grad na nizkem hribčku (nekje 160 m se dviga nad okolico; dovolj, da ga nikoli ni nihče osvojil), katerega začetki segajo v čas Karantanije (okrog 850 leta). Zanimiv s svojim obzidjem s stolpiči, ki se razpreda kot pajkova mreža po hribčku. V Celovcu obisk strica. In njegove mednarodne družine. Človek, ki je ustvaril znotraj družine to, kar narodom ne uspe v mednarodni komunikaciji. Združil nezdružljivo. Najprej se je čistokrvni Slovenec poročil z Nemko iz avstrijske Koroške. Znanje nemščine ni bilo adut v rokavu, ker je ni obvladal. A ljubezen ima neverjetno moč. Štirje otroci. Eden poročen z Japonko in s tremi luškanimi deklicami. Zapele so nama v nemščini in japonščini. In otroško petje v japonščini?! Zelo lepo, zelo nežno. Prijetno presenečenje, saj je bila japonščina do sedaj zame "drenje". Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nežnosti potekajo v tako "grobem" jeziku. Dokler živiš, se lahko motiš, kajne? Hčera poročena z Angležem. Slovensko-nemško-japonsko-angleška naveza.Res neverjetno.Za mizo govorijo istočasno nemško, slovensko, japonsko in angleško. Še najslabše... slovensko. Naslednji cilj je bil Otok (Maria Worth) ob Vrbskem jezeru (Worthersee). Vrbsko jezero je avstrijsko "morje" ledeniškega izvora; dolgo je skoraj 20 km in doseže preko 80m globine. Otok je bil nekoč otok (še v 18.stoletju); danes, ko je gladina jezera nižja, je polotok. Drugače naselje iz časa Karantanije (okrog 850 leta). Na njem je poznogotska župnijska cerkev svetega Primoža in Felicijana, za njo pa romanska kostnica iz 1276 leta. V njej je bila kapelica; v spodnjem delu pa so shranjevali kosti (podobno kostnico sem videla v Libeličah).Pred cerkvijo je druga cerkev, starejša... zimska ali rožnovenska cerkev, v kateri so v prezbiteriju romanske freske iz 12.stoletja in okno s sliko Marije z Jezusom iz 15.stoletja. Čeprav bi bilo zanimivo pogledati jezero z razglednega stolpa na bližnjem Konju (Pyramidenkogl), sva se odločili za nadaljevanje poti.

Najprej je bila na vrsti dolina Rož (Rosental), ki se razprostira na južni strani Celovca ob razvejani in široki Dravi. Prečkale sva jo blizu Svete Margarete (St.Margareten im Rosental). Ne spomnim se, da bi kdaj prečkala Dravo in bi bila ta tako zelo široka. Zavile sva proti Borovljem (Ferlach) in občini Sele (Zell). Čudovita pokrajina, klopce in mize ob potoku, so naju vabile na piknik v naravi. Čeprav lakote sploh ni bilo, sva se morali ustavit. Občina Sele ima verjetno največ slovensko govorečega prebivalstva na celotnem avstrijskem Koroškem. Gre za skupek majhnih vasi, razprostrtih sredi čudovite doline, zavite v gorovja tega dela Karavank. Med njimi Košuta in Obir z največjim vrhom Ojstrc. Zavile sva v vas Košuta (Zell-Koschuta) in se vrnile nazaj na cesto skozi dolino. Nadaljevale sva skozi Sele-Fara (Zell-Pfarre), kjer je na velikem poslopju napisano "Gospodarsko središče..." in nato nekoliko manjše v nemščini (a najprej slovensko). Sledila je Sele-Borovnica (Zell-Freibach), kjer sem skozi odprto okno avta zaslišala slovensko petje. In kar zavila na travnik zraven velikega šotora. Sele so imele gasilsko veselico, pod šotorom, z velikim odrom in glasbeniki, ki so peli narodno zabavno glasbo v slovenskem jeziku. Seveda sva bili takoj v središču pozornosti, saj se vsi prebivalci (ne vem, če jih je sploh 200) zelo dobro poznajo. Prišel je mlad fant in naju vprašal v nemščini, kaj bova. In sva začeli z lomljenjem jezika... in naju je ustavil v tako lepi slovenščini, da sva bili obe presenečeni. Šele potem sva opazili, da so se vsi pogovarjali slovensko. Res zanimivo in res lepo presenečenje. Malo sva poslušali glasbo, spili sok in se odpravili skozi Sele-Šajda (Zell-Schaida) proti Železni kapli (Eisenkappel-Vellach). Vozili sva v ozki dolini ob Obirskem potoku, kjer je cesta skoraj vklesana v kamen. Tu je Dolina Bele (gre za potok-reko, ki teče med Obirjem in Peco in je pot na Jezersko). Preveč sva se že zamudili, da bi se ustavljali v Železni kapli za dalj časa. Nad Dolino Bele je namreč najin drugi cilj, Podjuna. Druga med tremi dolinami Rož, Podjuna, Zila. Podjuna je dolina, ki predstavlja nadaljevanje doline Rož na vzhodni strani in jo seče Bela na svoji poti od prehoda Jezersko proti Dravi, v katero se izliva. Poteka do Pliberka (Bleiburg). Seveda sva se morali malo ustaviti na Sončenm jezeru (Sonnegersee), kjer se je kopalo in sončilo ogromno ljudi. Malo namočit nogice in ...cesta je bila spet najina. Zavile sva v vas Podjuna (Jaunstein), a nisva imeli časa, da bi se peš odpravili na izvir zdravilne vode. Ker moji problemi z očmi še niso tako kritični, voda pa je dobra predvsem zanje, sva zavili proti Globasnici (Globasnitz). Kraj ima arheološki muzej, grad in cerkev. A mene je zanimalo pokopališče. Zaradi priimkov. Zopet prijetno presenečenje. Leta 1936 je bil pokopan Tschebul (ja, čas fašizma); leta 1996 in 1999 pa Čebul. Marsikje je tako. Eni nasprotno uporabljajo nemški napis slovenskih priimkov, drugi vedno slovenske z vsemi šumniki vred, ki jih slovenščina premore. Nekako človek začuti, kdaj je dovolj vtisov za en dan. Ali pa je imelo s tem kakšno povezavo sonce, ki je počasi zapuščalo najino vidno polje. Do Dravograda se nisva več ustavljali. Tam sva se. Zaradi sladoleda. In nato pot domov. Milena je sproti izstopila; cesta je bila sedaj samo še moja. In adrenalin tudi. Vse počasne vožnje tekom dneva so bile passe. Kolikor se je dalo sva švignili, jaz in moja micra. Samo glasba in brez misli v glavi. Samo lepota pokrajine, ki sva jo videli. Lepota še vedno zavedanja slovenskih korenin. Majhna presenečenja dneva, ki govore samo o tem, kako zelo odprti moramo ostati ljudje; samo tako lahko doživimo vso čudovito lepoto bivanja okrog nas in v nas samih.

Moja pot po predstavi o neznani sliki


Saj veste, kako smešen občutek je, če se z nekom pogovarjate vsak dan po telefonu, si nezavedno na osnovi njegovega glasu oblikujete sliko o njem in ga nato spoznate... in ta oseba nekako ne sodi k vaši predstavi o njej... Nekako tako sem se vedno počutila, ko sem poslušala o krajih, ki so tako blizu in hkrati tako daleč... ker nekako naše poti nikoli ne vodijo tja; če gremo na morje, ne gremo skozi nje; če gremo smučat, jih zopet nekako zgrešimo... svet, nekako pozabljen od sveta... a hkrati tolikokrat omenjen... Rož, Podjuna, Zila, narod treh dolin, moja domovina, narod moj trpin... Zadnjič, ko sem bila na obisku pri prijateljih na Koroškem (se opravičujem; na Štajerskem, sedaj vem, da je Slovenj Gradec Štajerska) in smo se z izletom v Libeliče spet dotaknili plebiscita in slovenske Koroške, ki je sedaj avstrijska Koroška, sem sklenila, da bom predstavo zamenjala z dejansko sliko...kot naročena je prišla Milena in njena želja, da obišče sorodnike na avstrijskem Koroškem. Včasih se čas in prostor ter interesi ljudi res lepo pokrijejo. In sva šli. Jaz iz Maribora, postanek ob Dravski dolini, kjer je vstopila Milena ... samo približno predstava v glavi, kam naju vodi cesta...in cesta je bila spet moja...ali jaz njena... kdo bi vedel?!

Najprej sva se odpravile proti Celovcu (Klagenfurt, bom danes dvojezična). In mimogrede Ostrovica (Hochosterwitz). Med Celovcem in Šentvidom (St.Veid). Grad na nizkem hribčku (nekje 160 m se dviga nad okolico; dovolj, da ga nikoli ni nihče osvojil), katerega začetki segajo v čas Karantanije (okrog 850 leta). Zanimiv s svojim obzidjem s stolpiči, ki se razpreda kot pajkova mreža po hribčku. V Celovcu obisk strica. In njegove mednarodne družine. Človek, ki je ustvaril znotraj družine to, kar narodom ne uspe v mednarodni komunikaciji. Združil nezdružljivo. Najprej se je čistokrvni Slovenec poročil z Nemko iz avstrijske Koroške. Znanje nemščine ni bilo adut v rokavu, ker je ni obvladal. A ljubezen ima neverjetno moč. Štirje otroci. Eden poročen z Japonko in s tremi luškanimi deklicami. Zapele so nama v nemščini in japonščini. In otroško petje v japonščini?! Zelo lepo, zelo nežno. Prijetno presenečenje, saj je bila japonščina do sedaj zame "drenje". Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nežnosti potekajo v tako "grobem" jeziku. Dokler živiš, se lahko motiš, kajne? Hčera poročena z Angležem. Slovensko-nemško-japonsko-angleška naveza.Res neverjetno.Za mizo govorijo istočasno nemško, slovensko, japonsko in angleško. Še najslabše... slovensko. Naslednji cilj je bil Otok (Maria Worth) ob Vrbskem jezeru (Worthersee). Vrbsko jezero je avstrijsko "morje" ledeniškega izvora; dolgo je skoraj 20 km in doseže preko 80m globine. Otok je bil nekoč otok (še v 18.stoletju); danes, ko je gladina jezera nižja, je polotok. Drugače naselje iz časa Karantanije (okrog 850 leta). Na njem je poznogotska župnijska cerkev svetega Primoža in Felicijana, za njo pa romanska kostnica iz 1276 leta. V njej je bila kapelica; v spodnjem delu pa so shranjevali kosti (podobno kostnico sem videla v Libeličah).Pred cerkvijo je druga cerkev, starejša... zimska ali rožnovenska cerkev, v kateri so v prezbiteriju romanske freske iz 12.stoletja in okno s sliko Marije z Jezusom iz 15.stoletja. Čeprav bi bilo zanimivo pogledati jezero z razglednega stolpa na bližnjem Konju (Pyramidenkogl), sva se odločili za nadaljevanje poti.

Najprej je bila na vrsti dolina Rož (Rosental), ki se razprostira na južni strani Celovca ob razvejani in široki Dravi. Prečkale sva jo blizu Svete Margarete (St.Margareten im Rosental). Ne spomnim se, da bi kdaj prečkala Dravo in bi bila ta tako zelo široka. Zavile sva proti Borovljem (Ferlach) in občini Sele (Zell). Čudovita pokrajina, klopce in mize ob potoku, so naju vabile na piknik v naravi. Čeprav lakote sploh ni bilo, sva se morali ustavit. Občina Sele ima verjetno največ slovensko govorečega prebivalstva na celotnem avstrijskem Koroškem. Gre za skupek majhnih vasi, razprostrtih sredi čudovite doline, zavite v gorovja tega dela Karavank. Med njimi Košuta in Obir z največjim vrhom Ojstrc. Zavile sva v vas Košuta (Zell-Koschuta) in se vrnile nazaj na cesto skozi dolino. Nadaljevale sva skozi Sele-Fara (Zell-Pfarre), kjer je na velikem poslopju napisano "Gospodarsko središče..." in nato nekoliko manjše v nemščini (a najprej slovensko). Sledila je Sele-Borovnica (Zell-Freibach), kjer sem skozi odprto okno avta zaslišala slovensko petje. In kar zavila na travnik zraven velikega šotora. Sele so imele gasilsko veselico, pod šotorom, z velikim odrom in glasbeniki, ki so peli narodno zabavno glasbo v slovenskem jeziku. Seveda sva bili takoj v središču pozornosti, saj se vsi prebivalci (ne vem, če jih je sploh 200) zelo dobro poznajo. Prišel je mlad fant in naju vprašal v nemščini, kaj bova. In sva začeli z lomljenjem jezika... in naju je ustavil v tako lepi slovenščini, da sva bili obe presenečeni. Šele potem sva opazili, da so se vsi pogovarjali slovensko. Res zanimivo in res lepo presenečenje. Malo sva poslušali glasbo, spili sok in se odpravili skozi Sele-Šajda (Zell-Schaida) proti Železni kapli (Eisenkappel-Vellach). Vozili sva v ozki dolini ob Obirskem potoku, kjer je cesta skoraj vklesana v kamen. Tu je Dolina Bele (gre za potok-reko, ki teče med Obirjem in Peco in je pot na Jezersko). Preveč sva se že zamudili, da bi se ustavljali v Železni kapli za dalj časa. Nad Dolino Bele je namreč najin drugi cilj, Podjuna. Druga med tremi dolinami Rož, Podjuna, Zila. Podjuna je dolina, ki predstavlja nadaljevanje doline Rož na vzhodni strani in jo seče Bela na svoji poti od prehoda Jezersko proti Dravi, v katero se izliva. Poteka do Pliberka (Bleiburg). Seveda sva se morali malo ustaviti na Sončenm jezeru (Sonnegersee), kjer se je kopalo in sončilo ogromno ljudi. Malo namočit nogice in ...cesta je bila spet najina. Zavile sva v vas Podjuna (Jaunstein), a nisva imeli časa, da bi se peš odpravili na izvir zdravilne vode. Ker moji problemi z očmi še niso tako kritični, voda pa je dobra predvsem zanje, sva zavili proti Globasnici (Globasnitz). Kraj ima arheološki muzej, grad in cerkev. A mene je zanimalo pokopališče. Zaradi priimkov. Zopet prijetno presenečenje. Leta 1936 je bil pokopan Tschebul (ja, čas fašizma); leta 1996 in 1999 pa Čebul. Marsikje je tako. Eni nasprotno uporabljajo nemški napis slovenskih priimkov, drugi vedno slovenske z vsemi šumniki vred, ki jih slovenščina premore. Nekako človek začuti, kdaj je dovolj vtisov za en dan. Ali pa je imelo s tem kakšno povezavo sonce, ki je počasi zapuščalo najino vidno polje. Do Dravograda se nisva več ustavljali. Tam sva se. Zaradi sladoleda. In nato pot domov. Milena je sproti izstopila; cesta je bila sedaj samo še moja. In adrenalin tudi. Vse počasne vožnje tekom dneva so bile passe. Kolikor se je dalo sva švignili, jaz in moja micra. Samo glasba in brez misli v glavi. Samo lepota pokrajine, ki sva jo videli. Lepota še vedno zavedanja slovenskih korenin. Majhna presenečenja dneva, ki govore samo o tem, kako zelo odprti moramo ostati ljudje; samo tako lahko doživimo vso čudovito lepoto bivanja okrog nas in v nas samih.

nedelja, 19. julij 2009

Abuh Mahabe... ali... Abuh ma habe

Ja, pravilno je : Abuh ma habe. Sem najprej mislila, da gre za kakšnega arabskega politika. Abuh Mahabe. Narobe. Gre za čisto navadno dejstvo. Kanja (ali kakšen drug ptič podobne vrste) ima krila. Logično! Kako bi drugače letela?! A povedano na "koroški" način. Torej : z izjemo prekmurščine, prleščine, primorščine, sedaj ne razumem niti koroškega narečja. Če seveda ostanem pri glavnih in se omejim na pokrajine. Na raven vasi si sploh ne upam, saj potem slovensko sploh ne znam. Upam, da razumem štajerščino! Res upam, da razumem gorenjsko, dolenjsko in notranjsko narečje. Tako obvladam približno polovico slovenskega jezika. Drugače... bog mi pomagaj.

Odkod sedaj to? Bila sem na Koroškem. Pardon. Bila sem na Štajerskem. Preko Koroške sem odšla na Štajersko. Ker Slovenj Gradec in kar je tam okoli krajev, sploh niso Koroška. Ker je bila "mati" Štajerska tako grda z njimi (seveda Maribor), so se odpovedali lastni materi, in postali Korošci. No, problem bo sedaj. Kje bo središče Koroške? Slovenj Gradec, ki sploh ni Koroška! Ne tista prava Koroška. Ali Ravne na Koroškem?! To je sedaj vprašanje...

Drugače... zelo lep vikend... prijeten, topel, sončen (čeprav je malo deževalo, pa kaj bi to)... druženje s prijatelji... kaj je lahko lepšega?! Kruha nam ni uspelo speči, a kdaj drugič. Tokrat smo si privoščili malo vandranja po naši lepi deželici. Čisto v smislu knjige Toma Jeseničnika Slovenija v presežnikih. Priporočam. V soboto ogled stalnih in trenutnih razstav v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu. Vodenje iz prve roke. Marjanove, jasno! Pogledali smo si razstavo Paučkove partizanske bolnišnice (dr.Ivan Kopač - Pauček; drugače iz Novega mesta, ki je zdravil ranjence med II.svetovno vojno v bolnišnicah v okolici Slovenj Gradca). Na Koroškem so zdravili cca. 650 ranjenih partizanov (v Paučkovih bolnišnicah 300), a jih je le 5,5% umrlo! Bila sem navdušena. V tistih okoliščinah, s tisto opremo, vedno v strahu pred odkritjem s strani okupatorja. In v vsem času, kar so obstajale, ni bilo niti ene izdaje. Pa je zanje skrbelo preko 100 ljudi, ki so tam živeli. Zanimiva je razstava Človek po svetu, čebele po svetu. Predvsem zaradi pomena, ki ga želi doseči. Pokazati, da čebele izumirajo in da brez njih tudi nas ne bo. Ne tako, kot živimo danes. Zelo zanimive so tudi Čarfove panjske končnice. Seveda smo si ogledali razstavo Mrtvaška postelja iz Kolacione (v rimskih časih so umrle sežigali na posebnih mrtvaških posteljah; ohranili so se redki kosi teh postelj-logično, če so bile sežgane). Ves muzej je zelo zanimiv. Slovenj Gradec je nasploh lepo mesto, kjer vidiš skrb za vse, kar je naša dediščina, in za sedanjost.

Odpeljali smo se še do Šentjanža (pri Dravogradu) in si pogledali zanimivo cerkev sv.Petra na Kronski gori (cerkev je bila zgrajena sredi 18. stoletja in ima zanimiva dva stolpa; opazna je s ceste zaradi svoje značilne barvne fasade) in v Libeliče. Morda ne veste, a Libeliče so po plebiscitu dve leti vztrajno "pisarle", da so del Jugoslavije in da ne želijo biti v Avstriji. Po dveh letih vztrajnosti so to dosegle. Morda recept za naše spore z Hrvati. Nekako netipično smo končali pri pizzi. Prevelika, preslana... posledice so bile preko noči in zjutraj.

Naslednji dan po zajtrku (ajdovi žganci z ocvirki in bela kava; kislega mleka nismo imeli) smo odšli proti Kotljam in se odpravili na Plešivec ali Uršljo goro. Uršlja gora zaradi cerkvice svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji (na 1699m). Cerkev so zgradili s sredstvi kmetov iz okolice med 1570 in 1614. Odkod sveta Uršula? Izgnali so jo iz domačih krajev in je šla z Podvodnim možem (odtod Prešernova Urška in povodni mož) po "svetu". Tam, kjer je Plešivec, se ji je noga zataknila v kamnu in se ugreznila v kamen. Uršula si je mislila: Kjer so kamni tako mehki, da se vanje ugrezne moja noga; kakšno, kako mehko, je šele srce ljudi, ki živijo tu? In je ostala na Plešivcu, ki je postal Uršlja gora. Zaradi Uršule in cerkvice. Pot navzgor je bila čudovita; pokrajina in tisoče raznih cvetlic, enkratne. Razgled... čudovit. Na vrhu črničevc (žganje z borovnicami) in potem razgled okoli in po cerkvici. Zelo lepo se je videla Golica, Peca, Raduha, Velike Kope in Male Kope... in seveda vsi kraji v dolini... Ravne na Koroškem, Kotlje, Slovenj Gradec, Dravograd, Pliberk, Šoštanj... Lakota dela svoje. Ker ni bilo zelenjavne juhce, smo vzeli golaž in "štrudl". Sonček so malo motili oblaki, malo je mrzlo zapihal veter... a kaj bi to. Od nekod je prišla še jadrilica in delala kroge okrog stolpa in koče ter cerkve na gori, kakor da bi hotela vsem pokazati, kako čudovito zna loviti veter v svoja krila in plavati na zračnih tokovih. Ah, kako čudovito bi bilo tako svobodno, kot ptič v zraku, sedeti tam zgoraj in jahati veter! Oblaki so se gostili, kakor da bi želeli zaplesati kak čuden ples na vrhu gore, in odločili smo se za pot navzdol. Z Ivanko sva nabrali še šentjanževko, da jo damo malo na žganje, in počasi smo zapustili Uršulo.

Pot domov, kasneje po Dravski dolini, je bila še polna vtisov s Koroške. Ah, moram prej nazaj. Peca že čaka. In Kope. Vsa čudovita, v hribe in gozdove oblečena, Slovenija. In kruh... drugič moramo speči kruh. Prijetno utrujena... kako daleč so vsi problemi tam zgoraj, bliže soncu in nebu, bliže oblakom... kakor, da jih ni, kakor, da so čudežno zaspali in izginili v lastnih sanjah... vse je lažje, vse je lepše... in ja, abuh ma habe!!!

petek, 26. junij 2009

Biti drugačen

Biti drugačen. Kako zelo malo povesta ti dve preprosti besedi, a koliko vsebine je za njima. Vsebine, ki je lahko nekaj lepega, prijetnega, iskanega, želenega,… Vsebine, ki je lahko nasprotje tega… nekaj, kar je odklonilno, grdo, neprijetno, nezaželeno… Samo vidik je drugačen. A bistvo je isto, enako. Drugačnost.
Če lahko izbiramo »biti drugačni«, je to naša izbira; svoboda odločitve, svoboda izbiranja, svoboda poti… morda poti v življenju, morda samo spremembe v večeru nekega dne, ko želimo biti drugačni. Če ne moremo izbirati, a »smo drugačni«, ne gre več za svobodo odločitve, svobodo izbire, ampak enostavno za preprosto sprejemanje samega sebe, takšnega kot si. Drugačen od drugih. Kako močan mora biti človek, da sprejme samega sebe takšnega kot je, če je njegova drugačnost nekaj, kar ni vpeto v okolje, katerega del je. A prav gotovo edina možna izbira zanj, če hoče ohraniti sebe kot človeka, kot celovito, razumsko in čustveno bitje, ki ima pravico »biti«. Sprejeti se. Zelo preprosti besedi. Spet. Nasprotje tega je večen notranji konflikt v človeku, ki razžre, počasi, a gotovo, še tako močno bitje. Kakšno izbiro potem imamo? Sprejeti svojo drugačnost in živeti v sožitju sam s sabo, čeprav na račun ignorance okolja, nesramnosti tistih, ki niso drugačni, določenega boja v sebi »povedati vsem« ali se umakniti na »obrobje družbe«, ipd.? Ostati »skrit«, prekriti svojo »drugačnost« in »razpadati od znotraj navzven«, ker živimo v nasprotju s tem, kdo smo, za ceno neopaznosti, izogibanja konfliktom, človeškega miru?
Kaj želim povedati? Biti »drugačen« v smislu vsebine, ki je za okolje in »normalne«, ki niso »drugačni«, nesprejemljiva ali vsaj manj sprejemljiva, a ta drugačnost ni naša izbira, pomeni pot v življenju, ki je težja že sama po sebi. Zakaj čutimo ostali, ki smo »normalni« (pomeni, da smo takšni, kot je večina), tolikšno netoleranco do vseh »drugačnih«? Njihova drugačnost nas ne ogroža, zaradi nje nismo nič manj tisto, kar smo. Je najlaže pokazati nanje, če smo nezadovoljni, a nimamo poguma, da bi to nezadovoljstvo izrazili? Kako se že imenujejo takšni? Slabiči? Tako ja. Slabiči. Če te v službi razjezi šef, pa klofni ženo ali otroka doma. In se boš počutil bolje.
Sama sem »normalna«. Včasih čutim to kot »kletvico«. Predvsem takrat, ko »drugi normalni« izražajo svojo normalnost skozi maltretiranje »drugačnih«. Moram se popravit. Normalna sem samo v tistih stvareh, ki jih ne izbiramo sami. Imam dve roki, dve nogi. Nimam grbe (zaenkrat še ne). Moja višina je povprečna. Imam rada moške (sem ženska). Imam otroka. Nekaj mojih »normalnosti«. A v življenju v glavnem »drugačna«. Tam, kjer imam možnost izbire. Želim razmišljati s svojo glavo. Izražam svoje mnenje, čeprav tako misli manjšina. Ljubim in pokažem, da ljubim, tudi takrat, ko nisem ljubljena. Jočem tudi takrat, ko ostali ne jočejo. Moja svoboda… odločitve, izbire, čustvovanja, čutenja… biti svoboden človek… Zame »čredni nagon« ni bil nikoli opcija, če nisem želela biti del »črede«. Ja, za novoletno noč tudi sama pijem penino… čeprav je ne maram. Rada imam vsako teh mojih »drugačnosti«, ker sem to jaz. Zaradi njih sem jaz jaz.
Vsi tisti, ki izražate svojo »normalnost« z »junaškimi« dejanji proti peščici »drugačnih« : ne dovolim vam, da predstavljate mene. Ne dovolim vam, da uporabljate besedico »mi«, kadar oblikujete svoje grožnje, svoja mnenja, v glasne deklarirane izraze »normalnih«. Sama se vam odpovedujem.
Raje sem »drugačna«, a človek; kot normalna in … kaj? Človek prav gotovo ne!

petek, 13. marec 2009

Mustang Sally

Mustang Sally... Najboljša izvedba je definitivno Joe Cocker... Bog, prisegam nekako na njegov surovo hrapav moški glas v tem štiklu; ni variante, da mirno sedim ob tem komadu ... Glasbenem, da se razumemo; JC ni ravno moj tip... Tako kot je n.pr. Bruce ... Springsteen, jasno; še vedno imam njegovo LP... longplay, za tiste, ki ne veste, kaj je to plošča, ki jo je izdala Suzy iz ZG; kje je že to? Morda se spomnite fotke iz LP... v "zdrapanih" leviskah, beli zmečkani majici in rdeči šilt kapci... Fantastična ritka... Ah, sploh sem nora na moške v zlizanih kavbojkah; posebej tesnih... tipi v oblekah me nikoli tako ne pretegnejo (kar je dobro, ker v službi gledam samo tipe v oblekah; torej so varni pred mano!)... 


Bog ženska, saj sploh nočeš pisat o moških v zlizanih kavbojkah, niti o glasbi ne... Bo že kriv petek, trinajstega... Nekaj drugega me je sprovociralo danes... Konji... (pa ne tisto, ko rečeš komu "konj" in užališ čudovito živalsko vrsto od zadnjega ščeneta do najbolj ponosnega arabskega žrebca; no, tudi moški so včasih samo žrebci... čeprav v tem kontekstu ne tako dragoceni kot arabski...)...

Danes sem brala članek v National Geographic (vedno zelo dobra besedila in fantastične fotografije; v februarski številki me je prevzela zaradi svoje nenavadnosti fotografija žensk, oblečenih v belo, v mošeji nekje v Indoneziji na prvi dan ramadana in med njimi v rdečo oblekico oblečena deklica; drugačnost sredi enoličja... točno to mi pomeni ta fotografija; fotograf Sigit Pamungkas; zelo dobra, drugačna...)... 

Madonca, kaj danes res ne znam ostati na eni temi... Do glavne sploh ne pridem!!! zdaj pa dosti!!!


Konji... divji konji... zato asociacija na Mustang Sally... mustangi... Kar težko razumem je določena dvoličnost odnosa tega divjega zahoda ... Na eni strani odnos do konjev, udomačenih konjev, in na drugi strani odnos do divjih konjev, mustangov... ne morem si kaj, da tega ne povežem s svobodo, meni tako dragocenim občutkom svobode... Pred tremi leti sem se lotila jahanja (konjev, da smo si na jasnem); kako prekleto težko je to, vedo vsi, ki so kdaj jahali konje... Ampak jaz sem sanjala o jahanju preko prostranih travnikov, svobodno, z občutkom vetra v laseh... Zopet moja ljubezen do hitrosti... Nekje na sredi sem obupala, ker je za to potreben čas, ki ga nekako nisem uspela najti (preveč easy sem si vse predstavljala; ne prvič!). 


Mustangi, divji konji... Predstavljam si jih v prostranstvu prerije, svobodnih vseh okvirjev, samo v diru, čreda mustangov in prah pod njihovimi kopiti... svobodni, samo oni in prašna tla prerije... in takšno idealistično predstavo sem imela vse do tega članka... Kako je lahko odnos tako dvoličen do enakih, istih živali? Samo zato, ker so ene divje, svobodne? Kako lahko tako plemenite živali ubiješ zato, da iz njih narediš hrano za mačke in pse (pa nimam nič proti psom in mačkam, da se razumemo)??? 

V članku je stavek, ki potrjuje vse neracionalno ravnanje ljudi : Krutost lahko prepoveš, ne moreš pa prepovedati kulture, ki krutost spodbuja. Kako zelo resnično... in za konje, mustange, kruta resničnost. Njihov prostor, kjer se lahko svobodno gibajo, se manjša; ogromno jih je izginilo v zadnjih letih... Pogojevati njihovo pravico do obstoja v prostoru, v katerem živijo, z opredelitvijo mustangov kot domorodne severnoameriške vrste... Zakaj bi naj bilo to pomembno? 

Dejstvo je, da mustangi ne morejo ostati to kar so, divji konji, če nimajo dovolj prostora za gibanje... Svoboda gibanja je tisto, kar jih definira, določa... Brez svobode niso več to, kar bi morali biti... Bomo ljudje res izrinili vse, kar je svobodno, zaradi nafte in zemeljskega plina... zaradi nas... bomo potem samo še mi lahko z vetrom v laseh drveli po asfaltnih cestah široke prerije naftnih črpališč in plinovodov... 


 Se lahko naredi korak nazaj potem, ko mustangov več ne bo?

nedelja, 15. februar 2009

Krožna cesta

Zadnje čase je kar nekaj filmov, ki so vredni ogleda. Tako sem si včeraj ogledala Krožno cesto (Revolutionary Road; revolutionary sicer pomeni revolucijski, a menim, da je slovenski prevod boljši; o tem kasneje), kjer sta res fantastična Kate Winslet in Leonardo DiCaprio (sprememba od Titanica). Zelo dober film. Če ne bi prišla tako pozno domov, bi že včeraj prelila na papir vse misli, ki so me prevzemale ob odhodu iz kina (kar je vedno bolje, ker so sledi še sveže). Film je režiral Sam Mendes (morda je kombinacija moža režiserja in žene igralke kar ustrezna kombinacija za kvaliteto; res je »potegnil« iz Kate prepričljivost brez dvoma v prikazano). Zgodba se dogaja sicer pred letom 1960 v ZDA in prikazuje povprečen ameriški par v enem izmed neštetih predmestij ameriških metropol. A lahko, morda še bolj kot takrat, bi bila zgodba marsikaterega para današnjega sodobnika, tudi slovenskega. In kaj je zgodba, bistvo vsebine filma?

Moški in ženska se srečata, polna sebe, svojih sanj, želja, potencialov… in se zaljubita, navdušena drug nad drugim, nad njuno »posebnostjo«, »drugačnostjo«….enkratnostjo. Nekje v nadaljevanju svoje poti postaneta mož in žena, oče in mati, mlad par, mlada družina nekje v predmestju, nekje v neki povprečni beli hiški v urejeni zeleni okolici… samo ena izmed mnogih, nič več posebna, nič več drugačna. Pokrije ju megla vsakdanjosti, ki kmalu prežema vse pore njunega življenja, njunega odnosa, čeprav sama zase še vedno upata, da sta še vedno drugačna, posebna… in preden se prav zavesta, postaneta naveličana, zdolgočasena, nezadovoljna… 

A nato, kot zadnji poizkus, preden se vdata v usodo in postaneta del »povprečnosti«, skleneta narediti korak stran od vsakdanjika. Saj ni važno, kaj; važno je, da se odločita za spremembo. Morda tudi zaradi tega, ker ne želita izgubiti »sebe«, »drug drugega«, tisto, v kar sta se zaljubila takrat, ko sta se srečala. Predvsem ona, April (ravno pravo ime za pomlad), želi »nazaj« njega, osebo, ki jo ljubi tako zelo, da želi, da uresniči svoje sanje, preden izgubi sebe. Ker bo potem izgubil tudi njo. Torej se bori zase. In zanj. Kako lahko je včasih reči : narediva to. A potem sledi »korak naprej«, dejanska sprememba. In strah… kaj pa če? Tveganje, nepoznano… in kakor, da bi negativne misli same porajale negativne stvari, se dejansko začno pojavljati ovire, ena za drugo… ene zavite v mamljivi svetleči papir (napredovanje, več denarja) in druge »neprijetne, nenačrtovane« (nova nosečnost, nov otrok… zelo neustrezno, če bi naj April delala, Frank-mož pa uresničil svoje sanje). 

Naenkrat sanje postajajo vse bolj nedosegljive… oba, April in Frank, pa na preizkušnji kot posameznika, kot par… ali si pripravljen tvegati, ali imaš moč, da spremeniš, ko imaš možnost nekaj spremeniti? Si dejansko to, kar si, je moj partner to, kar sem mislil, da je… ali je nekdo, ki ga sploh ne poznam? Na preizkušnji karakter obeh, njuna ljubezen… Ne bom o tem, kako se zgodba konča… a lahko bi bila zgodba marsikaterega para, moškega in ženske. Vsakdanjik, ki se počasi zažira v nas, odtujenost zaradi vsega tega, kar pomeni biti odgovoren oče, mati, žena, mož… preživeti…kako zelo hitro lahko izgubimo sami sebe?! Kako hitro lahko izgubimo drug drugega?! Če nismo pripravljeni na to, če odnos idealiziramo do tolikšne mere, da pričakujemo, da se bodo »zadeve« rešile same od sebe, izven nas?! Samo mi smo tisti kreatorji naših odnosov; obstati dandanes kot par zahteva veliko, veliko »dela« na odnosu.


Kar je najbolj ironično, je mlad matematik, ki občasno s starši obišče mlad par, drugače pa je hospitaliziran v psihiatrični kliniki, kjer je deležen elektrošokov (»Edino, kar so mi izbili iz glave, je matematika!« Njegov stavek.). 


Nekje v filmu prikaže vso kruto resnico njune prihodnosti z dvema besedama : BREZUPNA PRAZNINA. In to je to. Ko v sebi ne čutimo nič drugega kot praznino, ki je ne moremo več zapolniti. 


Ker je nekje na poti, nekje na poti od midva do ti in jaz, postala tako vseobsežna, da se njene obsežnosti ne zavedamo več…edino, kar veva je, da nikoli več ne bova to, kar sva nekoč bila, tisto, v kar sva se zaljubila, ali sva ljubila drug pri drugem. In nevarnosti, da se zaradi tega začneva sovražiti… in potem je umik (takšen ali drugačen) edini način KONČATI… da ne bo več praznine…Edini pameten ali najbolj pameten v filmu… nori matematik…



Priporočam… zakaj je kar pravi naslov Krožna cesta? Ker daje občutek tega… vrteti se v krogu, brez izhoda, brez možnosti izhoda… naključje, da stanujeta ravno tu, na Krožni cesti?

ponedeljek, 9. februar 2009

Zdravilo proti ženski histeriji in čokoladni orgazem

Morda mi je prvič žal, da nisem bila rojena kakšnih 150, 180 let prej. Vsekakor mi je sedaj popolnoma jasno, zakaj so bili v preteklosti razni ženski sanatoriji tako zelo priljubljeni. Kraji, kamor so zahajale nežne, čustveno pretresene dušice ženskega spola. Nekako tri četrtine vse ženske populacije naj bi imelo te probleme (grozljiva številka, kajne?). Ja, nisem še povedala, kakšni so ti problemi. Ženska histerija ("aha, zdaj pa je številka že sprejemljiva"; seveda predvsem za moški del populacije; ne vseh, samo tistih, ki ne znajo in ne zmorejo obvladovati žensk, svojih in drugih, iz kakršnegakoli razloga že; tisti, ki jih sprejmejo kot ženske v celoti, z vsemi svojimi plusi in minusi ali enostavno drugačnostjo, z njimi v glavnem nimajo problemov, ampak užitke; tako kot one z njimi). Popolnoma fizično pogojeno zdravstveno stanje… bolje bolezen. 


Do sedaj sem mislila, da je histerija pač histerija. Trenutek, ko ne obvladujemo svojega obnašanja; tisti nekontrolirani izbruhi brez pravega vzroka zanje ali nesorazmerni z vzrokom. Seveda izključno pri ženskah.

Narobe! Seveda je zadeva izključno povezana z ženskami. To še vedno drži. Logično, saj je zanjo kriva … maternica. In te (kolikor vem) moški nimajo. Maternica? Kdo bi si mislil?! Pa prav ta je kriva za vse! Vrag si ga vedi, kako pride v trenutku seksa iz globine skoraj do grla in se v sekundah orgazma ovije okrog ženskega sapnika, da potem dihamo težko, globoko. Sem mislila, da je za to kriv nekdo drug; predvsem tisti, ki nas pripelje do tega, da težko in globoko dihamo... Ta blokada maternice povzroča nervozo. In če hysteros (maternica po grško) ne bi delala takšnega »sranja«, ženske ne bi bile »hysterosne«. Hipokrat jih je, logično, označil za histerične. 


Zanimivo, da so to »motnjo« opažali pri izrazito strastnih ženskah. In jo povezali s pomanjkanjem seksa. No, ta zadeva mi je čisto logična. Če si človek nekaj želi in potem tistega ne dobi, malo sitnari, kajne? (čeprav se da pri teh zadevah pomagat in še nikogar drugega ne rabiš; razen tega so nekako za te zadeve vedno na voljo "rešitelji"; vprašanje je samo, a ti v njih vidiš to vlogo, ki mislijo, da jo imajo). A ne rečejo tako :«Mater je tečna. Ga že ni dobila.« Saj vemo, koga. Še bolj zanimivo, da so zadevo resno zdravili. Le postopek je trajal predolgo. Si sploh ne znam predstavljati, kdo je bolj užival. Ali tisti (upam, da niso bile tiste; pa brez zamere tiste, ki jim tiste bolj ustrezajo; meni je bil vedno bolj všeč "oni drugi spol"), ki je izvajal masažo, ali tista, ki jo je prejemala tako dolgo, dokler ni doživela orgazma. Še najbližje mi je … oba. 


Ne vem, zakaj so uvedli racionalizacijo postopka (ga hoteli pospešiti; že skoraj "krivoverstvo"), a rezultat tega je … vibrator (sedaj vem, da se mu reče tudi »dildo«; nepoučena jaz). In ženske so množično hodile stran od svojih mož v zdravilišča, kjer so se zdravile histerije. Lepše bi bilo, če bi šla kar oba. Bi bilo zdravljenje še bolj učinkovito in še zdravnikov, ki bi izvajali zdravljenje, ne bi potrebovali. Torej bi lahko zadevo izvajali kar doma. Tako kot danes. 

Ja, vibrator kot zdravilo proti ženski histeriji. Zanimivo. Nisem opazila, da bi bila histerična. Tudi druge ženske ne (vsaj te, ki jih poznam). Gre za posebno obliko preventive? Ali pa so današnji moški tako dobri »zdravniki«? Z ali brez vibratorja. Moram naslednjič vprašat ginekologa, kje se trenutno nahaja moja maternica. Bog si ga vedi. Morda se je kje zataknila in je to vzrok moje »nehisteričnosti«. Kdo bi vedel? Morda sem že dolgo bolna, pa ne vem in sploh ne slutim razsežnosti moje neodkrite histeričnosti.


In zakaj čokoladni orgazem? Ja, sliši se fantastično… si že predstavljate tekočo čokolado, ki jo čisto počasi…. Pardon! Kje pa je tvoj občutek, kaj se spodobi in ne spodobi na javnem kraju?(Ups, ne bom več zahajala ... ma kaj, a ni to moj blog?! Če prideš sem, potem pač pojej, kar sem skuhala!). Pa sploh ni to. 


Gre za ... sladico (no ja, saj je tudi orgazem "sladica", pa še redi ne). Sedaj pa že res vsako drugo jed poimenujejo s tako zvenečimi imeni, da človekova domišljija dobi krila do Rimske ceste in nazaj… in pade trdno na beton, ko je jed pred vami… nič od tega, nič od fantastičnega poleta…(niti ne po zaužitju njene vsebine). Kje je tu morala, vas vprašam? Obljubljati, kar ne morete dati! Sovražim obljube, dane kar tako... Ne obljubljaj, če za obljubo ne stoji obveza tistega, kar si obljubil... pa čeprav gre samo (nič samo, včasih najbolj pomembno) za gurmansko presenečenje...

In vse to v zadnji, februarski številki Vive… pa prijetno branje… (ne, nisem zaposlena za trženje Vive, da ne bo pomote; samo rezultat deževnega popoldneva)...