nedelja, 15. februar 2009

Krožna cesta

Zadnje čase je kar nekaj filmov, ki so vredni ogleda. Tako sem si včeraj ogledala Krožno cesto (Revolutionary Road; revolutionary sicer pomeni revolucijski, a menim, da je slovenski prevod boljši; o tem kasneje), kjer sta res fantastična Kate Winslet in Leonardo DiCaprio (sprememba od Titanica). Zelo dober film. Če ne bi prišla tako pozno domov, bi že včeraj prelila na papir vse misli, ki so me prevzemale ob odhodu iz kina (kar je vedno bolje, ker so sledi še sveže). Film je režiral Sam Mendes (morda je kombinacija moža režiserja in žene igralke kar ustrezna kombinacija za kvaliteto; res je »potegnil« iz Kate prepričljivost brez dvoma v prikazano). Zgodba se dogaja sicer pred letom 1960 v ZDA in prikazuje povprečen ameriški par v enem izmed neštetih predmestij ameriških metropol. A lahko, morda še bolj kot takrat, bi bila zgodba marsikaterega para današnjega sodobnika, tudi slovenskega. In kaj je zgodba, bistvo vsebine filma?

Moški in ženska se srečata, polna sebe, svojih sanj, želja, potencialov… in se zaljubita, navdušena drug nad drugim, nad njuno »posebnostjo«, »drugačnostjo«….enkratnostjo. Nekje v nadaljevanju svoje poti postaneta mož in žena, oče in mati, mlad par, mlada družina nekje v predmestju, nekje v neki povprečni beli hiški v urejeni zeleni okolici… samo ena izmed mnogih, nič več posebna, nič več drugačna. Pokrije ju megla vsakdanjosti, ki kmalu prežema vse pore njunega življenja, njunega odnosa, čeprav sama zase še vedno upata, da sta še vedno drugačna, posebna… in preden se prav zavesta, postaneta naveličana, zdolgočasena, nezadovoljna… 

A nato, kot zadnji poizkus, preden se vdata v usodo in postaneta del »povprečnosti«, skleneta narediti korak stran od vsakdanjika. Saj ni važno, kaj; važno je, da se odločita za spremembo. Morda tudi zaradi tega, ker ne želita izgubiti »sebe«, »drug drugega«, tisto, v kar sta se zaljubila takrat, ko sta se srečala. Predvsem ona, April (ravno pravo ime za pomlad), želi »nazaj« njega, osebo, ki jo ljubi tako zelo, da želi, da uresniči svoje sanje, preden izgubi sebe. Ker bo potem izgubil tudi njo. Torej se bori zase. In zanj. Kako lahko je včasih reči : narediva to. A potem sledi »korak naprej«, dejanska sprememba. In strah… kaj pa če? Tveganje, nepoznano… in kakor, da bi negativne misli same porajale negativne stvari, se dejansko začno pojavljati ovire, ena za drugo… ene zavite v mamljivi svetleči papir (napredovanje, več denarja) in druge »neprijetne, nenačrtovane« (nova nosečnost, nov otrok… zelo neustrezno, če bi naj April delala, Frank-mož pa uresničil svoje sanje). 

Naenkrat sanje postajajo vse bolj nedosegljive… oba, April in Frank, pa na preizkušnji kot posameznika, kot par… ali si pripravljen tvegati, ali imaš moč, da spremeniš, ko imaš možnost nekaj spremeniti? Si dejansko to, kar si, je moj partner to, kar sem mislil, da je… ali je nekdo, ki ga sploh ne poznam? Na preizkušnji karakter obeh, njuna ljubezen… Ne bom o tem, kako se zgodba konča… a lahko bi bila zgodba marsikaterega para, moškega in ženske. Vsakdanjik, ki se počasi zažira v nas, odtujenost zaradi vsega tega, kar pomeni biti odgovoren oče, mati, žena, mož… preživeti…kako zelo hitro lahko izgubimo sami sebe?! Kako hitro lahko izgubimo drug drugega?! Če nismo pripravljeni na to, če odnos idealiziramo do tolikšne mere, da pričakujemo, da se bodo »zadeve« rešile same od sebe, izven nas?! Samo mi smo tisti kreatorji naših odnosov; obstati dandanes kot par zahteva veliko, veliko »dela« na odnosu.


Kar je najbolj ironično, je mlad matematik, ki občasno s starši obišče mlad par, drugače pa je hospitaliziran v psihiatrični kliniki, kjer je deležen elektrošokov (»Edino, kar so mi izbili iz glave, je matematika!« Njegov stavek.). 


Nekje v filmu prikaže vso kruto resnico njune prihodnosti z dvema besedama : BREZUPNA PRAZNINA. In to je to. Ko v sebi ne čutimo nič drugega kot praznino, ki je ne moremo več zapolniti. 


Ker je nekje na poti, nekje na poti od midva do ti in jaz, postala tako vseobsežna, da se njene obsežnosti ne zavedamo več…edino, kar veva je, da nikoli več ne bova to, kar sva nekoč bila, tisto, v kar sva se zaljubila, ali sva ljubila drug pri drugem. In nevarnosti, da se zaradi tega začneva sovražiti… in potem je umik (takšen ali drugačen) edini način KONČATI… da ne bo več praznine…Edini pameten ali najbolj pameten v filmu… nori matematik…



Priporočam… zakaj je kar pravi naslov Krožna cesta? Ker daje občutek tega… vrteti se v krogu, brez izhoda, brez možnosti izhoda… naključje, da stanujeta ravno tu, na Krožni cesti?

ponedeljek, 09. februar 2009

Zdravilo proti ženski histeriji in čokoladni orgazem

Morda mi je prvič žal, da nisem bila rojena kakšnih 150, 180 let prej. Vsekakor mi je sedaj popolnoma jasno, zakaj so bili v preteklosti razni ženski sanatoriji tako zelo priljubljeni. Kraji, kamor so zahajale nežne, čustveno pretresene dušice ženskega spola. Nekako tri četrtine vse ženske populacije naj bi imelo te probleme (grozljiva številka, kajne?). Ja, nisem še povedala, kakšni so ti problemi. Ženska histerija ("aha, zdaj pa je številka že sprejemljiva"; seveda predvsem za moški del populacije; ne vseh, samo tistih, ki ne znajo in ne zmorejo obvladovati žensk, svojih in drugih, iz kakršnegakoli razloga že; tisti, ki jih sprejmejo kot ženske v celoti, z vsemi svojimi plusi in minusi ali enostavno drugačnostjo, z njimi v glavnem nimajo problemov, ampak užitke; tako kot one z njimi). Popolnoma fizično pogojeno zdravstveno stanje… bolje bolezen. 


Do sedaj sem mislila, da je histerija pač histerija. Trenutek, ko ne obvladujemo svojega obnašanja; tisti nekontrolirani izbruhi brez pravega vzroka zanje ali nesorazmerni z vzrokom. Seveda izključno pri ženskah.

Narobe! Seveda je zadeva izključno povezana z ženskami. To še vedno drži. Logično, saj je zanjo kriva … maternica. In te (kolikor vem) moški nimajo. Maternica? Kdo bi si mislil?! Pa prav ta je kriva za vse! Vrag si ga vedi, kako pride v trenutku seksa iz globine skoraj do grla in se v sekundah orgazma ovije okrog ženskega sapnika, da potem dihamo težko, globoko. Sem mislila, da je za to kriv nekdo drug; predvsem tisti, ki nas pripelje do tega, da težko in globoko dihamo... Ta blokada maternice povzroča nervozo. In če hysteros (maternica po grško) ne bi delala takšnega »sranja«, ženske ne bi bile »hysterosne«. Hipokrat jih je, logično, označil za histerične. 


Zanimivo, da so to »motnjo« opažali pri izrazito strastnih ženskah. In jo povezali s pomanjkanjem seksa. No, ta zadeva mi je čisto logična. Če si človek nekaj želi in potem tistega ne dobi, malo sitnari, kajne? (čeprav se da pri teh zadevah pomagat in še nikogar drugega ne rabiš; razen tega so nekako za te zadeve vedno na voljo "rešitelji"; vprašanje je samo, a ti v njih vidiš to vlogo, ki mislijo, da jo imajo). A ne rečejo tako :«Mater je tečna. Ga že ni dobila.« Saj vemo, koga. Še bolj zanimivo, da so zadevo resno zdravili. Le postopek je trajal predolgo. Si sploh ne znam predstavljati, kdo je bolj užival. Ali tisti (upam, da niso bile tiste; pa brez zamere tiste, ki jim tiste bolj ustrezajo; meni je bil vedno bolj všeč "oni drugi spol"), ki je izvajal masažo, ali tista, ki jo je prejemala tako dolgo, dokler ni doživela orgazma. Še najbližje mi je … oba. 


Ne vem, zakaj so uvedli racionalizacijo postopka (ga hoteli pospešiti; že skoraj "krivoverstvo"), a rezultat tega je … vibrator (sedaj vem, da se mu reče tudi »dildo«; nepoučena jaz). In ženske so množično hodile stran od svojih mož v zdravilišča, kjer so se zdravile histerije. Lepše bi bilo, če bi šla kar oba. Bi bilo zdravljenje še bolj učinkovito in še zdravnikov, ki bi izvajali zdravljenje, ne bi potrebovali. Torej bi lahko zadevo izvajali kar doma. Tako kot danes. 

Ja, vibrator kot zdravilo proti ženski histeriji. Zanimivo. Nisem opazila, da bi bila histerična. Tudi druge ženske ne (vsaj te, ki jih poznam). Gre za posebno obliko preventive? Ali pa so današnji moški tako dobri »zdravniki«? Z ali brez vibratorja. Moram naslednjič vprašat ginekologa, kje se trenutno nahaja moja maternica. Bog si ga vedi. Morda se je kje zataknila in je to vzrok moje »nehisteričnosti«. Kdo bi vedel? Morda sem že dolgo bolna, pa ne vem in sploh ne slutim razsežnosti moje neodkrite histeričnosti.


In zakaj čokoladni orgazem? Ja, sliši se fantastično… si že predstavljate tekočo čokolado, ki jo čisto počasi…. Pardon! Kje pa je tvoj občutek, kaj se spodobi in ne spodobi na javnem kraju?(Ups, ne bom več zahajala ... ma kaj, a ni to moj blog?! Če prideš sem, potem pač pojej, kar sem skuhala!). Pa sploh ni to. 


Gre za ... sladico (no ja, saj je tudi orgazem "sladica", pa še redi ne). Sedaj pa že res vsako drugo jed poimenujejo s tako zvenečimi imeni, da človekova domišljija dobi krila do Rimske ceste in nazaj… in pade trdno na beton, ko je jed pred vami… nič od tega, nič od fantastičnega poleta…(niti ne po zaužitju njene vsebine). Kje je tu morala, vas vprašam? Obljubljati, kar ne morete dati! Sovražim obljube, dane kar tako... Ne obljubljaj, če za obljubo ne stoji obveza tistega, kar si obljubil... pa čeprav gre samo (nič samo, včasih najbolj pomembno) za gurmansko presenečenje...

In vse to v zadnji, februarski številki Vive… pa prijetno branje… (ne, nisem zaposlena za trženje Vive, da ne bo pomote; samo rezultat deževnega popoldneva)...

nedelja, 08. februar 2009

Evtanazija-kultura

Že včeraj sem hotela pisati o tej temi, a je vožnja domov s kino predstave porajala v meni toliko vprašanj, ki jih je vzpodbudil en sam stavek v filmu, da je bilo brezpredmetno pisati o čemerkoli drugem. Torej danes, na slovenski praznik, na dan kulture. Mimogrede: koliko vas je danes obesilo slovenske zastave? Zakaj? Zato, ker je državni praznik, pomemben v smislu, da naroda brez njegove kulture ni; zastava pa odraz naše državnosti, pokazatelj za vse tujce, da danes v Sloveniji ni "navaden" dan. V majhnih mestih ZDA še vedno vsak dan zjutraj izobesijo zastave. Konzervativci? Morda. A vsekakor ponosni na to, kar so. Smo mi tudi? A je naša "majhnost" samo v naših glavah in geografsko dejstvo naše majhnosti nima s tem nobene zveze? »A si ti tud noter padu...« Danes... gostja Lepa Brena... morda res drugačna kot na začetku, a na današnji dan kulture; ni bilo nikogar "bolj primernega". No, bomo videli zvečer (če sem bom odločila gledati).

Danes ne želim pisati o "normalnih" vidikih kulture, ampak o nečem povsem drugem. Na prvi udarec nič povezanega. A zame je. Če je kultura tudi stanje duha (formalno je stanje materialnega in duhovnega v nekem trenutku, kar je zelo, zelo širok pojem; v ožjem smislu zame bolj stanje duha posameznika, naroda, človeštva v nekem trenutku) in je duhovnost del človečnosti, tistega "človeškega" v nas, potem pomeni kultura tudi kulturo odnosov. Odnos je tisto, kar predstavlja vez med nami. Zaradi odnosov smo ljudje in ne posamezniki. Kaj potem obsega kultura odnosa? Kulturen dialog, kulturno obnašanje... prav gotovo. 

Menim, da obsega v veliki meri kultura odnosa spoštovanje do drugega človeškega bitja, njegovega dostojanstva, njega kot "človeka" v celoti. Na kakšen način so razni "mučitelji" poskusili "mučiti" svoje žrtve? Fizično mučenje je prineslo smrt in ne zavedanje mučenja od tega trenutka dalje, ni bilo več bolečine. Razvrednotenje človeka, odvzem vsega, kar ga dela "človeka", njegovega dostojanstva... bolečina se ne konča, ampak traja v neskončnost... tudi potem, ko nismo več "predmet mučenja"... "žrtve" ostanemo vse življenje...

Evtanazija... predstavljala bi naj olajšanje, skrajšanje agonije posameznika, ki nima več moči ali ne more razsojati o tem, ali jo ima, za nadaljevanje. Ker je izgubil upanje v spremembo. V nadaljevanje življenja; življenja v smislu, ki zanj pomeni ŽIVETI. Daleč od samo dihanja, hranjenja, lulanja... vzdrževanja stroja. So čustva, a jih ne moreš izraziti; so želje, a jih ne moreš izživeti; so misli, a jih ne moreš izraziti; so ideje, a jih ne moreš uresničiti; je ljubezen, a je ne moreš deliti... Življenje?! 


Zame in za vsakega človeka, ki ima sposobnost razmišljanja, TO NI ŽIVLJENJE! TO JE VEGETIRANJE!!! In spet zgodba, ki nas je popeljala v razmišljanja o tem (mlada, 38 let stara ženska, ki sploh ne ve, da je ženska, stara 38 let; ki ne more živeti, ampak samo še vegetira; kako grozno je gledati svojega otroka tako; kako neizmerno kruto je posegati v njeno pravico, pravico Eluane Englaro do smrti). Ne gre samo za vprašanje, kdo ima pravico posegati v pravico človeka, da sam odloča o svojem življenju in smrti. Gre za nekaj drugega. Dostojanstvo človeka, kulturo njegovega bivanja...

Gre za vprašanje kulture odnosov med ljudmi. Imam kot človek pravico do kulturnega odnosa do mene, do spoštovanja mene kot človeka, do mojega dostojanstva? Kdo lahko razsodi, da nimam pravice do nečesa, kar želim, ker to ni v skladu s splošnimi etičnimi načeli? S tem ne škodim nikomur drugemu, samo sebi dajem pravico, da se umaknem dostojanstveno kot človek. Dostojanstvo umika, dostojanstvo smrti. Ker sem v nekem določenem trenutku ugotovila, da moje življenje ni "človeka vredno življenje". Ne zaradi tega, ker nisem hotela, zaradi tega, KER NE MOREM. Moje telo mi onemogoča, da bi živela tako, kot sama mislim, da moram. Moje življenje ni v mojih rokah, sama ne morem izraziti vsega, kar kot človek hočem, želim, potrebujem, čutim ... 

Imam še dostojanstvo človeka, če me "vzdržujejo" kot stroj (namažejo, nahranijo, očistijo..)... sem človek, ali sem samo določen objekt, ki zahteva določene postopke, da nosi še svoje ime, zapisane na neki tabli na neki postelji... za vse tujce, ki se menjavajo ob moji postelji, a jih še nikoli nisem videla... in posegajo v "mene", brez tega, da bi vedeli, kaj mi "paše", kdo sem... sem jaz še jaz, če ni več mojega nasmeha, mojih lučk v očeh, mojega glasu, mojih korakov, mojih misli... vsega tega za zunanji svet, ampak (morda) samo nekje globoko v moji podzavesti? Kdo sem?


Žival uspavamo, da se ne muči več. Ni "človeško", da bi se tako mučila, ker ji ni več pomoči. Zakaj smo tako "nečloveški", ko gre za ljudi? Odraža to kulturen odnos do posameznika, ali nekaj drugega? Seveda morajo biti meje tega področja zelo jasno in hkrati previdno definirane. Ampak... zakaj vedno takrat razmišljamo o njih, ko se pojavi spet zgodba o posamezniku, in smo čustveno vpleteni? Zakaj ne prej?

Govorimo o svetosti življenja. Za ves katoliški svet je življenje sveto. V tem smislu zaščiteno brez pravega razsojanja, ali je to sploh življenje ali je nekaj drugega. Zame pomeni svetost življenja nekaj drugega : ne ohraniti življenje "za vsako ceno", ampak ŽIVETI ČLOVEKA VREDNO ŽIVLJENJE (njegov konec je seveda smrt). Zakaj se za to bori tako malo ljudi, ki imajo moč odločanja?

sobota, 07. februar 2009

Dvom je enako močan kot prepričanost

Dvom... popolne resnice ni... 


Pravkar prihajam iz kina. Vso pot domov, vožnja z avtom, dež, in en sam stavek iz filma, ki je pretresel misli v meni do totalne globine... a najprej film...

Doubt, letošnji nominiranec za kar nekaj oskarjev (kar nikoli ni merilo, da film sprejmem za "svojega", je pa vedno odraz določenega nivoja kvalitete). Najprej seveda enkratna Meryl Streep (ni dolgo nazaj, ko sem jo gledala v popularnem Mamma mia; popolnoma drugačno), ki me s svojo sposobnostjo kameleonskega preoblikovanja vedno znova preseneti... zelo dobra igra; prepričala me je v celoti, da je to, kar v filmu predstavlja (trda, z železno disciplino in strah vzbujajoča ravnateljica-nuna neke šole v NYC, v času leto dni po umoru Kennedyja, ki ji kljub moralni čistosti ni sporno uporabiti laž, da bi dokazala svoj "prav" in dosegla svoje; a čisto na koncu odrazila še drugo stran sebe... ranljivost ob občutku dvoma v svoj "prav"). 

In potem je tu še Phillip Seymour Hoffman (oskar za Capoteja); tudi zelo dobra igra duhovnika, ki želi vnesti spremembe v ustaljeni red (a niso spremembe vedno leglo dvoma tistih, ki se počutijo varne samo v železnem ustroju obstoječega?). In nazadnje (čeprav ne zadnja) Amy Adams, ki je prikazala zelo, zelo uspešno nasprotje trdi Meryl Streep z vlogo prijazne, idealistične , naivne nune sestre James (mimogrede; film je posvečen resnični sestri James). Priporočam, čeprav ga ne bom uvrstila med "svoje" filme (za te je potrebno zraven kvalitete, tega učinka vplivanja na moje misli, ipd. še nekaj "malček" drugega; čisto osebno gledanje).

Skozi film sem se lahko v celoti poistovetila s sestro James. In če mi je bila za ta svet (in tudi svet po 1963 v ZDA) nekoliko preveč naivna in sem sama zelo podobna slika te naivnosti, ali gledajo drugi name na enak način kot sem skozi film gledala sama na sestro James? Ne me razumet narobe! Še vedno mislim in bom mislila celo življenje, da je samo "način sestre James" edini sprejemljiv za človečnost sveta, nas. 

Verjeti, zaupati in delati v veri, da delaš dobro. Čeprav nikoli ne moreš delati samo dobro. Tega ni! Kot ni popolne resnice!!! A nekako so "sestre James" zaradi svoje naivnosti in skoraj vedno s tem povezane ranljivosti "žrtve" sveta, ki je daleč od človečnosti. Morda še res najlažje delujejo v okolju, ki predstavlja zaprt svet (kot v filmu samostan in šola v njegovem okviru). A jaz? Kje sem jaz? S katerimi "zmaji" se borim sama? Imam sploh možnost "preživetja", če se ne spremenim? A sem sploh možna drugačna kot sem?


Samo stavek ... dvom je enako močan kot prepričanost... a je v meni vzbudil prepletenost misli, vprašanj, odgovorov, ki porajajo nova vprašanja. 

Kako zelo resničen je. Si lahko prepričan v svoj dvom? Ali lahko dvomiš v svojo prepričanost? Ni bistvo enega in drugega nasprotno? Če obstaja dvom in mislim, da ni dvoma v dvom, ali to pomeni, da sem prepričana v dvom? Gre za dve strani iste stvari. Kot resnica in laž. Lahko bi bilo samo filozofsko razmišljanje, a sem v trenutku življenja, kjer me razpotje v duši vodi v nenehna vprašanja, ponavljajoča vprašanja, ki nimajo odgovora : še verjamem? 

A ni moja želja "verjeti" tako zelo močna, da je zabrisala resnico? Si želim verjeti, ker je trenutna slika lepša od resnice? In kaj bo, ko odgrnem zaveso, ko izbrišem vse mavrične barve in bo za njimi samo še... goli zid, betonski zid resnice? Se bom zaletela vanj in se razletela na tisoče malih koščkov, ki bodo vsak zase izražali spačeno sliko moje naivnosti? Samo vprašanja... odgovora ni... ni ga v meni... nosi ga ... in jaz? kje sem jaz? Danes ranjena, jutri ... kaj bo jutri?