nedelja, 15. februar 2009

Krožna cesta

Zadnje čase je kar nekaj filmov, ki so vredni ogleda. Tako sem si včeraj ogledala Krožno cesto (Revolutionary Road; revolutionary sicer pomeni revolucijski, a menim, da je slovenski prevod boljši; o tem kasneje), kjer sta res fantastična Kate Winslet in Leonardo DiCaprio (sprememba od Titanica). Zelo dober film. Če ne bi prišla tako pozno domov, bi že včeraj prelila na papir vse misli, ki so me prevzemale ob odhodu iz kina (kar je vedno bolje, ker so sledi še sveže). Film je režiral Sam Mendes (morda je kombinacija moža režiserja in žene igralke kar ustrezna kombinacija za kvaliteto; res je »potegnil« iz Kate prepričljivost brez dvoma v prikazano). Zgodba se dogaja sicer pred letom 1960 v ZDA in prikazuje povprečen ameriški par v enem izmed neštetih predmestij ameriških metropol. A lahko, morda še bolj kot takrat, bi bila zgodba marsikaterega para današnjega sodobnika, tudi slovenskega. In kaj je zgodba, bistvo vsebine filma?

Moški in ženska se srečata, polna sebe, svojih sanj, želja, potencialov… in se zaljubita, navdušena drug nad drugim, nad njuno »posebnostjo«, »drugačnostjo«….enkratnostjo. Nekje v nadaljevanju svoje poti postaneta mož in žena, oče in mati, mlad par, mlada družina nekje v predmestju, nekje v neki povprečni beli hiški v urejeni zeleni okolici… samo ena izmed mnogih, nič več posebna, nič več drugačna. Pokrije ju megla vsakdanjosti, ki kmalu prežema vse pore njunega življenja, njunega odnosa, čeprav sama zase še vedno upata, da sta še vedno drugačna, posebna… in preden se prav zavesta, postaneta naveličana, zdolgočasena, nezadovoljna… 

A nato, kot zadnji poizkus, preden se vdata v usodo in postaneta del »povprečnosti«, skleneta narediti korak stran od vsakdanjika. Saj ni važno, kaj; važno je, da se odločita za spremembo. Morda tudi zaradi tega, ker ne želita izgubiti »sebe«, »drug drugega«, tisto, v kar sta se zaljubila takrat, ko sta se srečala. Predvsem ona, April (ravno pravo ime za pomlad), želi »nazaj« njega, osebo, ki jo ljubi tako zelo, da želi, da uresniči svoje sanje, preden izgubi sebe. Ker bo potem izgubil tudi njo. Torej se bori zase. In zanj. Kako lahko je včasih reči : narediva to. A potem sledi »korak naprej«, dejanska sprememba. In strah… kaj pa če? Tveganje, nepoznano… in kakor, da bi negativne misli same porajale negativne stvari, se dejansko začno pojavljati ovire, ena za drugo… ene zavite v mamljivi svetleči papir (napredovanje, več denarja) in druge »neprijetne, nenačrtovane« (nova nosečnost, nov otrok… zelo neustrezno, če bi naj April delala, Frank-mož pa uresničil svoje sanje). 

Naenkrat sanje postajajo vse bolj nedosegljive… oba, April in Frank, pa na preizkušnji kot posameznika, kot par… ali si pripravljen tvegati, ali imaš moč, da spremeniš, ko imaš možnost nekaj spremeniti? Si dejansko to, kar si, je moj partner to, kar sem mislil, da je… ali je nekdo, ki ga sploh ne poznam? Na preizkušnji karakter obeh, njuna ljubezen… Ne bom o tem, kako se zgodba konča… a lahko bi bila zgodba marsikaterega para, moškega in ženske. Vsakdanjik, ki se počasi zažira v nas, odtujenost zaradi vsega tega, kar pomeni biti odgovoren oče, mati, žena, mož… preživeti…kako zelo hitro lahko izgubimo sami sebe?! Kako hitro lahko izgubimo drug drugega?! Če nismo pripravljeni na to, če odnos idealiziramo do tolikšne mere, da pričakujemo, da se bodo »zadeve« rešile same od sebe, izven nas?! Samo mi smo tisti kreatorji naših odnosov; obstati dandanes kot par zahteva veliko, veliko »dela« na odnosu.


Kar je najbolj ironično, je mlad matematik, ki občasno s starši obišče mlad par, drugače pa je hospitaliziran v psihiatrični kliniki, kjer je deležen elektrošokov (»Edino, kar so mi izbili iz glave, je matematika!« Njegov stavek.). 


Nekje v filmu prikaže vso kruto resnico njune prihodnosti z dvema besedama : BREZUPNA PRAZNINA. In to je to. Ko v sebi ne čutimo nič drugega kot praznino, ki je ne moremo več zapolniti. 


Ker je nekje na poti, nekje na poti od midva do ti in jaz, postala tako vseobsežna, da se njene obsežnosti ne zavedamo več…edino, kar veva je, da nikoli več ne bova to, kar sva nekoč bila, tisto, v kar sva se zaljubila, ali sva ljubila drug pri drugem. In nevarnosti, da se zaradi tega začneva sovražiti… in potem je umik (takšen ali drugačen) edini način KONČATI… da ne bo več praznine…Edini pameten ali najbolj pameten v filmu… nori matematik…



Priporočam… zakaj je kar pravi naslov Krožna cesta? Ker daje občutek tega… vrteti se v krogu, brez izhoda, brez možnosti izhoda… naključje, da stanujeta ravno tu, na Krožni cesti?

Ni komentarjev:

Objavite komentar