ponedeljek, 30. november 2009

Spet je leto naokrog...


Pred letom dni sem začela pisati ta blog, besede s Piko; sedaj besede z Lenno... Nekako sem se odločila nadaljevati. Prevelik del mene je pokril, preveč pomemben je postal zame, da bi ga kar končala kot sem nameravala... Ljudje delamo napake; a le nekateri smo jih sposobni priznati, kajne?



Nekaj besed iz mojega prvega prispevka tistega 30.novembra lani...

Danes je zame poseben dan; na današnji dan sem rodila prvega in (na žalost) edinega otroka. Rojstvo nečesa čudovitega; rojstvo otroka, ki človeka spremeni na način, ki ga razumemo vsi starši... postanemo nežni, potrpežljivi, mehki, željni dotikov in poljubov tega majhnega bitja, popolnoma odvisnega od nas... in hkrati zaskrbljeni, odgovorni, zreli... Spremenimo se. Danes je moški; še vedno se išče, še vedno ne najde odgovorov na vsa vprašanja, ki se mu porajajo v glavi... rada bi mu rekla, da je v redu. Kdo ima odgovore na vsa vprašanja? Vedno se vprašujemo ali smo se odločili prav ali ne, ali smo ravnali prav ali ne... Edino, kar je res pomembno je, da ostanemo zvesti sami sebi in da živimo življenje; da se naučimo uživati vsak dan, vsak trenutek posebej in odpremo srce za svet in ljudi okrog sebe ter dovolimo drugim, da rastemo z njimi... vse ostalo ni pomembno...

Zate, moj dragi sin, na tvoj rojstni dan, so te moje besede... Najdi srečo v sebi....



Zelo težko leto zame...Kar nekaj napak sem naredila, nisem bila preveč prijazna do sebe (tega ponavadi ne znam; priznam), a nekako čutim, da sem se nakaj naučila in se še učim...Spreminjam se. In dokler se spreminjam, sem še vedno jaz. Danes bom zaželela sebi, kar sem zaželela lani mojemu otroku : Pika, najdi srečo v sebi....

sobota, 28. november 2009

Ukraden čas

Kam je odšel ves ta čas? Kdo mi ga je ukradel? So trenutki, ko ga tako zelo občutim; njegovo polzenje skozi prste... poskušam ga ujeti v dlan, a izgine še preden sklenem prste. Predvsem takrat, ko se zaletim v oklep minljivosti in se zavem, da je edino, kar me omejuje, minljivost. Pogledam svojega otroka. Ne vem, kdaj se je iz tistega majhnega, nežnega fantka, spremenil v moškega; morda še res ne tistega pravega moškega, kakor jih vidim sama...a moškega. Ni več fantek, še fant več ne...mlad moški je...

Spominjam se tistega komaj prebujajočega se jutra, nekje, v nekem drugem življenju, miru, ki sem ga čutila v sebi, čeprav so se mi kolena tresla, da jih nisem mogla umirit...samo ležala sem in vpraševala: si vzel to? imam to? ne pozabi tega? Kaj naj rečem? Prišel si nepričakovano, nekoliko prehitro... kakor, da si se v nekem trenutku znotraj mene odločil, da je dovolj, da želiš svetlobe in sonca, kakor, da si vedel, da je svet zunaj mene tako zelo čudovit... naveličal si se varne topline mojega telesa...Presenetil si oba... a potem, nekje vmes, ko sem čakala nate, si si premislil...Nekaj, kar si...privlači te, a nekako ne upaš preveč tvegati...Že tvoje prvo srečanje s svetom je bilo takšno; omamno privlačno, vabljivo, a nekako ... neznano...Čakala sem nate, ne da bi vedela, kdo si... samo čutila sem te... vse te mesece, znotraj sebe... v meni si vzbudil nežnost, milino, ki je prej nikoli nisem čutila; nežnost do tega majhnega bitjeca nekje v meni, v celoti odvisnega od mene...bil si midva in vzljubila sem te takoj, ko sem vedela, da si...bil si ljubezen sama, najlepše, kar sva ustvarila in edino, kar sva ustvarila kot midva... zato sem želela, da bi bila skupaj takrat, ko si se rodil... bil je drug čas, neprijazen do vsega, kar ni bilo v okovih tradicije... takrat je bilo tako, sedaj je drugače... Čakala sem nate še dobra dva dni in nato... bil je trenutek, tako zelo poln čustev, uničujoče utrujenosti, tako zelo lep in tako poseben, enkraten v svoji neponovljivosti... tvoj prvi glas, jok, dotik tvojega telesa ... bilo je tako, kot da sem vedno nekako čakala nate, kakor, da je bil ves ta čas do tistega trenutka samo priprava na ta trenutek...na najino srečanje...

Ves ta čas, čas, ko vem, da si, čas veselja, strahu, smeha, joka, žalosti, igranja, prepirov... življenja... sem drugačna kot sem bila, preden si bil ti... enostavno sem drugačna... Vedno bo tako, tako dolgo, dokler bom tu. Ne znam si predstavljati, da bi bila brez tebe, da bi živela, ne da bi se zgodil ti... in želim ti, da nekoč, nekega čudovitega dne, občutiš to v sebi... Ker je eden najlepših trenutkov, kar jih riše življenje... biti s svojim otrokom takrat, ko se rodi... in vse dni, ki nam jih prinaša življenje...

sreda, 25. november 2009

V življenju ni naključij... ali pa ?

Zelo čudno pravzaprav... tistega 30.novembra lanskega leta sem objavila svoje prve besede na tem mestu... Ne, datum sploh ni bil izbran čisto po naključju. Zame zelo pomemben dan. Morda najbolj pomemben v mojem življenju. Rojstvo mojega sina.

In tudi danes, čeprav še zavit v skrivnostni plašč noči, z drobno slutnjo prebujajočega se jutra, ni navaden dan... Rojstni dan osebe, ki je najbolj povezana z rojstvom mojega sina. Nekako ni enega brez drugega. Čeprav ne bo svečke na torti. Samo svečka na grobu. Ni enega brez drugega. To so njegove besede. Z rojstvom določiš človeku tudi smrt. Takrat so se mi zdele krute. A tako je. To je življenje.

Življenje. Sprejemati ga, enostavno in preprosto živeti ga. Ker je tako prekleto lepo živeti. In ker je svet tako prekleto lep. Samo oči je treba odpreti, kajne?

Naj bo ta ponoven začetek oda življenju samemu...ker dejansko ni konca; vsak konec je vedno tudi začetek... morda ne enak, verjetno drugačen, a začetek... in v tem je vse upanje, ki ga nosimo v svoji duši, v svojem srcu...