Kruh

Kruh. Nekaj tako zelo vsakdanjega, preprostega. Spomnim se otroških let. Zajtrka, ki ga je predstavljala sladka topla bela kava in kos kruha. Kava je bila žitna. Ponavadi je mama zvečer skuhala v tistem čokoladno rjavem litrskem loncu kavo; dve žlici divke in ena žlička proje. Še danes se spominjam papirnate škatlaste embalaže, ene z napisom "Divka" in druge z napisom "Franck" (čeprav je bilo oboje od Francka). Ponavadi sem si nadrobila kruh v kavo (zjutraj ni bilo svežega toplega mehkega kruha na mizi, bil je star vsaj kakšen dan, včasih še več) in ga nato z žličko počasi jedla. Najboljši zajtrk, kaj si jih lahko človek predstavlja. Tudi danes so moji zajtrki velikokrat takšni. Samo kruh je drugačen. Nekaj mesecev. Sedaj ga namreč pečem sama. Ne vem, če sem bila kdaj ponosna na vse mogoče torte, rolade, piškotke...tako zelo kot sem ponosna na svoj kruh. Moj kruh. Že samo, ko izgovorim te besede, so to besede ljubezni. In takšen je moj kruh. Kruh ljubezni.
 

Pravkar počiva. Še kakšni dve uri in ga bom zavila v bombažno krpo in pospravila v shrambo. Danes je pirin.

 Priznam, tega sem pekla prvič. Že sam pogled nanj mi pove, da bo enkraten. Skorja je takšne lepe rjave barve s posameznimi sončničnimi semeni, ki so pokukale skozi njo. Včasih ne dam vanj nič; včasih orehe, semena... sploh, če vem, da ga bom jedla s sirom. Moj kruh me spominja name. Nikoli ni bel. Najraje imam rženega, a večkrat naredim tudi takšnega iz pšenične moke. Ne bele, črne. Ali iz polnozrnate moke. Gledam, kako pada skozi sito v posodo, kjer ga zamesim. In pomočim roke v mehko moko. V roke vzamem eno vrečko z moko, nato drugo in se igram. Če me kdo vpraša, kakšen kruh je, največkrat ne vem. Danes sem prvič uporabila samo pirino moko. Zanima me, kakšen bo. Nikoli ni mehak kot tisti "putrasti" kruh, ki ga ponavadi kupiš na morju. Moj kruh ni mehak, ampak kompakten, ne trd, a vseeno nekako trd. Ni mehak, ne drobi se, nima lukenj. Nikoli ne vem, kakšne oblike bo. Včasih je okrogel, včasih je štruca. Njegova skorja je trda, ravno prav debela. Skorja kot mora biti. Da skriva bogastvo njegove notranjosti. Pripravim kvas. Malo tople vode, čisto malo sladkorja. Ščepec. In žlico moke. Zmešam maso in jo dam na toplo. Tudi moko dam na toplo. Toplo k toplemu. Pri kruhu ne sme biti sprememb kot pri kavi. V kavo, ko zavre, vedno vlijem čisto malo mrzle vode. Nekako jo "šokiram" s tem. Pri kruhu se mora toplota prelivati skozi posamezne stopnje čisto počasi, dokler ga ne daš v vročo pečico, da zakrkne. Kruh ne mara takšnih presenečenj kot kava. Kava mora reagirati, postati "divja"; kruh mora biti nežen, nežen kot toplo žensko nedrje. Na sredini naredim luknjo in vlijem toplo kvasovo zmes vanjo. Vzamem sol in posolim v krogu okrog tople zmesi na sredini. Enkrat v eni in nato v drugi smeri. Počasi prekrivam z moko ob strani mehko toplo sredino, dokler se popolnoma ne skrije. Z eno roko primem posodo in z drugo začnem mesti. Čisto počasi dolivam toplo vodo, dokler ne dobim tistega pravega občutka mehkobe testa. Vedno znova in znova se dlan spušča v maso in gnete, gnete. Najraje imam ta del. Najbolj občutim, da pečem kruh. In potem tisti konec, ko vse zadiši po sveže pečenem, hrustljavem kruhu. Posujem nekoliko moke po papirju, ki sem ga dala v pekač in vanj preložim zmes testa. Zmočim si roke in oblikujem hlebec. Pokrijem ga z bombažno krpo in postavim na toplo. Vzhajati mora. Gledam, kako se počasi krpa dviga. Tu in tam malo pokukam. Ne preveč. Nočem ga motiti. Hočem, da energija v njem prehaja v prostor in raste skupaj z njim. Čakam. V kozarec nalijem malo whiskyja, sedem na kavč in poslušam glasbo. Premišljujem. O letu, ki se počasi izteka. Težko leto, tako zelo težko zame. Ne vem, če sem imela v zadnjih petnajstih letih tako zelo težko leto. A preživela sem ga. Še sem tu. Morda ne tako in ne takšna, kot bi želela. A tukaj sem. In največ, kar sem naredila letos, je bilo ravno to. Naučila sem se peči moj kruh. Ponosna sem nase. Od tu dalje bom gradila. Nobenih pričakovanj nimam za drugo leto. Vsako leto sem imela toliko sanj, toliko želja, toliko pričakovanj. Preveč za eno takšno osebo, kot sem sama. Letos si ne želim nič. Nobenih ciljev, nobenih želja...ničesar...Vstanem. Čas je, da dam kruh peči. Naredim dve črti. Še najbolj spominjata na srce. Nekoliko skrivinčeno. Pa saj je tudi moje takšno. Skrivinčeno. Pečica je vroča. Odprem jo in potisnem vanjo pekač. Sedaj imam spet čas. Čas zase. Prostor se polni z vonjem. Poslušam glasbo, gledam plamen sveče (zunaj je že čisto temno) in potujem z mislimi po letu...po vseh poteh dogodkov, ki so ga zaznamovali, po ljudeh, ki so vstopali v moje življenje in odhajali iz njega, po vseh tistih čudovitih poteh, ki sem jih letos prehodila in prevozila.... takšen mir je v meni, takšen mir...Tu in tam vstanem in pogledam kruh, ki se peče. In zopet sem ponosna nase. Tako lep je, res lep.In vem, da bo dober, čudovito dober... Kruh je pečen. Vzamem ga iz pečice in pokrijem s tremi bombažnimi krpami. Počivati mora. Tudi njega je sprememba utrudila. Tako kot mene... Nasmejim se sama sebi. Jutri bom imela zajtrk mojega otroštva...kruh in bela kava...