sobota, 07. februar 2009

Dvom je enako močan kot prepričanost

Dvom... popolne resnice ni... 


Pravkar prihajam iz kina. Vso pot domov, vožnja z avtom, dež, in en sam stavek iz filma, ki je pretresel misli v meni do totalne globine... a najprej film...

Doubt, letošnji nominiranec za kar nekaj oskarjev (kar nikoli ni merilo, da film sprejmem za "svojega", je pa vedno odraz določenega nivoja kvalitete). Najprej seveda enkratna Meryl Streep (ni dolgo nazaj, ko sem jo gledala v popularnem Mamma mia; popolnoma drugačno), ki me s svojo sposobnostjo kameleonskega preoblikovanja vedno znova preseneti... zelo dobra igra; prepričala me je v celoti, da je to, kar v filmu predstavlja (trda, z železno disciplino in strah vzbujajoča ravnateljica-nuna neke šole v NYC, v času leto dni po umoru Kennedyja, ki ji kljub moralni čistosti ni sporno uporabiti laž, da bi dokazala svoj "prav" in dosegla svoje; a čisto na koncu odrazila še drugo stran sebe... ranljivost ob občutku dvoma v svoj "prav"). 

In potem je tu še Phillip Seymour Hoffman (oskar za Capoteja); tudi zelo dobra igra duhovnika, ki želi vnesti spremembe v ustaljeni red (a niso spremembe vedno leglo dvoma tistih, ki se počutijo varne samo v železnem ustroju obstoječega?). In nazadnje (čeprav ne zadnja) Amy Adams, ki je prikazala zelo, zelo uspešno nasprotje trdi Meryl Streep z vlogo prijazne, idealistične , naivne nune sestre James (mimogrede; film je posvečen resnični sestri James). Priporočam, čeprav ga ne bom uvrstila med "svoje" filme (za te je potrebno zraven kvalitete, tega učinka vplivanja na moje misli, ipd. še nekaj "malček" drugega; čisto osebno gledanje).

Skozi film sem se lahko v celoti poistovetila s sestro James. In če mi je bila za ta svet (in tudi svet po 1963 v ZDA) nekoliko preveč naivna in sem sama zelo podobna slika te naivnosti, ali gledajo drugi name na enak način kot sem skozi film gledala sama na sestro James? Ne me razumet narobe! Še vedno mislim in bom mislila celo življenje, da je samo "način sestre James" edini sprejemljiv za človečnost sveta, nas. 

Verjeti, zaupati in delati v veri, da delaš dobro. Čeprav nikoli ne moreš delati samo dobro. Tega ni! Kot ni popolne resnice!!! A nekako so "sestre James" zaradi svoje naivnosti in skoraj vedno s tem povezane ranljivosti "žrtve" sveta, ki je daleč od človečnosti. Morda še res najlažje delujejo v okolju, ki predstavlja zaprt svet (kot v filmu samostan in šola v njegovem okviru). A jaz? Kje sem jaz? S katerimi "zmaji" se borim sama? Imam sploh možnost "preživetja", če se ne spremenim? A sem sploh možna drugačna kot sem?


Samo stavek ... dvom je enako močan kot prepričanost... a je v meni vzbudil prepletenost misli, vprašanj, odgovorov, ki porajajo nova vprašanja. 

Kako zelo resničen je. Si lahko prepričan v svoj dvom? Ali lahko dvomiš v svojo prepričanost? Ni bistvo enega in drugega nasprotno? Če obstaja dvom in mislim, da ni dvoma v dvom, ali to pomeni, da sem prepričana v dvom? Gre za dve strani iste stvari. Kot resnica in laž. Lahko bi bilo samo filozofsko razmišljanje, a sem v trenutku življenja, kjer me razpotje v duši vodi v nenehna vprašanja, ponavljajoča vprašanja, ki nimajo odgovora : še verjamem? 

A ni moja želja "verjeti" tako zelo močna, da je zabrisala resnico? Si želim verjeti, ker je trenutna slika lepša od resnice? In kaj bo, ko odgrnem zaveso, ko izbrišem vse mavrične barve in bo za njimi samo še... goli zid, betonski zid resnice? Se bom zaletela vanj in se razletela na tisoče malih koščkov, ki bodo vsak zase izražali spačeno sliko moje naivnosti? Samo vprašanja... odgovora ni... ni ga v meni... nosi ga ... in jaz? kje sem jaz? Danes ranjena, jutri ... kaj bo jutri?