nedelja, 08. februar 2009

Evtanazija-kultura

Že včeraj sem hotela pisati o tej temi, a je vožnja domov s kino predstave porajala v meni toliko vprašanj, ki jih je vzpodbudil en sam stavek v filmu, da je bilo brezpredmetno pisati o čemerkoli drugem. Torej danes, na slovenski praznik, na dan kulture. Mimogrede: koliko vas je danes obesilo slovenske zastave? Zakaj? Zato, ker je državni praznik, pomemben v smislu, da naroda brez njegove kulture ni; zastava pa odraz naše državnosti, pokazatelj za vse tujce, da danes v Sloveniji ni "navaden" dan. V majhnih mestih ZDA še vedno vsak dan zjutraj izobesijo zastave. Konzervativci? Morda. A vsekakor ponosni na to, kar so. Smo mi tudi? A je naša "majhnost" samo v naših glavah in geografsko dejstvo naše majhnosti nima s tem nobene zveze? »A si ti tud noter padu...« Danes... gostja Lepa Brena... morda res drugačna kot na začetku, a na današnji dan kulture; ni bilo nikogar "bolj primernega". No, bomo videli zvečer (če sem bom odločila gledati).

Danes ne želim pisati o "normalnih" vidikih kulture, ampak o nečem povsem drugem. Na prvi udarec nič povezanega. A zame je. Če je kultura tudi stanje duha (formalno je stanje materialnega in duhovnega v nekem trenutku, kar je zelo, zelo širok pojem; v ožjem smislu zame bolj stanje duha posameznika, naroda, človeštva v nekem trenutku) in je duhovnost del človečnosti, tistega "človeškega" v nas, potem pomeni kultura tudi kulturo odnosov. Odnos je tisto, kar predstavlja vez med nami. Zaradi odnosov smo ljudje in ne posamezniki. Kaj potem obsega kultura odnosa? Kulturen dialog, kulturno obnašanje... prav gotovo. 

Menim, da obsega v veliki meri kultura odnosa spoštovanje do drugega človeškega bitja, njegovega dostojanstva, njega kot "človeka" v celoti. Na kakšen način so razni "mučitelji" poskusili "mučiti" svoje žrtve? Fizično mučenje je prineslo smrt in ne zavedanje mučenja od tega trenutka dalje, ni bilo več bolečine. Razvrednotenje človeka, odvzem vsega, kar ga dela "človeka", njegovega dostojanstva... bolečina se ne konča, ampak traja v neskončnost... tudi potem, ko nismo več "predmet mučenja"... "žrtve" ostanemo vse življenje...

Evtanazija... predstavljala bi naj olajšanje, skrajšanje agonije posameznika, ki nima več moči ali ne more razsojati o tem, ali jo ima, za nadaljevanje. Ker je izgubil upanje v spremembo. V nadaljevanje življenja; življenja v smislu, ki zanj pomeni ŽIVETI. Daleč od samo dihanja, hranjenja, lulanja... vzdrževanja stroja. So čustva, a jih ne moreš izraziti; so želje, a jih ne moreš izživeti; so misli, a jih ne moreš izraziti; so ideje, a jih ne moreš uresničiti; je ljubezen, a je ne moreš deliti... Življenje?! 


Zame in za vsakega človeka, ki ima sposobnost razmišljanja, TO NI ŽIVLJENJE! TO JE VEGETIRANJE!!! In spet zgodba, ki nas je popeljala v razmišljanja o tem (mlada, 38 let stara ženska, ki sploh ne ve, da je ženska, stara 38 let; ki ne more živeti, ampak samo še vegetira; kako grozno je gledati svojega otroka tako; kako neizmerno kruto je posegati v njeno pravico, pravico Eluane Englaro do smrti). Ne gre samo za vprašanje, kdo ima pravico posegati v pravico človeka, da sam odloča o svojem življenju in smrti. Gre za nekaj drugega. Dostojanstvo človeka, kulturo njegovega bivanja...

Gre za vprašanje kulture odnosov med ljudmi. Imam kot človek pravico do kulturnega odnosa do mene, do spoštovanja mene kot človeka, do mojega dostojanstva? Kdo lahko razsodi, da nimam pravice do nečesa, kar želim, ker to ni v skladu s splošnimi etičnimi načeli? S tem ne škodim nikomur drugemu, samo sebi dajem pravico, da se umaknem dostojanstveno kot človek. Dostojanstvo umika, dostojanstvo smrti. Ker sem v nekem določenem trenutku ugotovila, da moje življenje ni "človeka vredno življenje". Ne zaradi tega, ker nisem hotela, zaradi tega, KER NE MOREM. Moje telo mi onemogoča, da bi živela tako, kot sama mislim, da moram. Moje življenje ni v mojih rokah, sama ne morem izraziti vsega, kar kot človek hočem, želim, potrebujem, čutim ... 

Imam še dostojanstvo človeka, če me "vzdržujejo" kot stroj (namažejo, nahranijo, očistijo..)... sem človek, ali sem samo določen objekt, ki zahteva določene postopke, da nosi še svoje ime, zapisane na neki tabli na neki postelji... za vse tujce, ki se menjavajo ob moji postelji, a jih še nikoli nisem videla... in posegajo v "mene", brez tega, da bi vedeli, kaj mi "paše", kdo sem... sem jaz še jaz, če ni več mojega nasmeha, mojih lučk v očeh, mojega glasu, mojih korakov, mojih misli... vsega tega za zunanji svet, ampak (morda) samo nekje globoko v moji podzavesti? Kdo sem?


Žival uspavamo, da se ne muči več. Ni "človeško", da bi se tako mučila, ker ji ni več pomoči. Zakaj smo tako "nečloveški", ko gre za ljudi? Odraža to kulturen odnos do posameznika, ali nekaj drugega? Seveda morajo biti meje tega področja zelo jasno in hkrati previdno definirane. Ampak... zakaj vedno takrat razmišljamo o njih, ko se pojavi spet zgodba o posamezniku, in smo čustveno vpleteni? Zakaj ne prej?

Govorimo o svetosti življenja. Za ves katoliški svet je življenje sveto. V tem smislu zaščiteno brez pravega razsojanja, ali je to sploh življenje ali je nekaj drugega. Zame pomeni svetost življenja nekaj drugega : ne ohraniti življenje "za vsako ceno", ampak ŽIVETI ČLOVEKA VREDNO ŽIVLJENJE (njegov konec je seveda smrt). Zakaj se za to bori tako malo ljudi, ki imajo moč odločanja?