petek, 13. marec 2009

Mustang Sally

Mustang Sally... Najboljša izvedba je definitivno Joe Cocker... Bog, prisegam nekako na njegov surovo hrapav moški glas v tem štiklu; ni variante, da mirno sedim ob tem komadu ... Glasbenem, da se razumemo; JC ni ravno moj tip... Tako kot je n.pr. Bruce ... Springsteen, jasno; še vedno imam njegovo LP... longplay, za tiste, ki ne veste, kaj je to plošča, ki jo je izdala Suzy iz ZG; kje je že to? Morda se spomnite fotke iz LP... v "zdrapanih" leviskah, beli zmečkani majici in rdeči šilt kapci... Fantastična ritka... Ah, sploh sem nora na moške v zlizanih kavbojkah; posebej tesnih... tipi v oblekah me nikoli tako ne pretegnejo (kar je dobro, ker v službi gledam samo tipe v oblekah; torej so varni pred mano!)... 


Bog ženska, saj sploh nočeš pisat o moških v zlizanih kavbojkah, niti o glasbi ne... Bo že kriv petek, trinajstega... Nekaj drugega me je sprovociralo danes... Konji... (pa ne tisto, ko rečeš komu "konj" in užališ čudovito živalsko vrsto od zadnjega ščeneta do najbolj ponosnega arabskega žrebca; no, tudi moški so včasih samo žrebci... čeprav v tem kontekstu ne tako dragoceni kot arabski...)...

Danes sem brala članek v National Geographic (vedno zelo dobra besedila in fantastične fotografije; v februarski številki me je prevzela zaradi svoje nenavadnosti fotografija žensk, oblečenih v belo, v mošeji nekje v Indoneziji na prvi dan ramadana in med njimi v rdečo oblekico oblečena deklica; drugačnost sredi enoličja... točno to mi pomeni ta fotografija; fotograf Sigit Pamungkas; zelo dobra, drugačna...)... 

Madonca, kaj danes res ne znam ostati na eni temi... Do glavne sploh ne pridem!!! zdaj pa dosti!!!


Konji... divji konji... zato asociacija na Mustang Sally... mustangi... Kar težko razumem je določena dvoličnost odnosa tega divjega zahoda ... Na eni strani odnos do konjev, udomačenih konjev, in na drugi strani odnos do divjih konjev, mustangov... ne morem si kaj, da tega ne povežem s svobodo, meni tako dragocenim občutkom svobode... Pred tremi leti sem se lotila jahanja (konjev, da smo si na jasnem); kako prekleto težko je to, vedo vsi, ki so kdaj jahali konje... Ampak jaz sem sanjala o jahanju preko prostranih travnikov, svobodno, z občutkom vetra v laseh... Zopet moja ljubezen do hitrosti... Nekje na sredi sem obupala, ker je za to potreben čas, ki ga nekako nisem uspela najti (preveč easy sem si vse predstavljala; ne prvič!). 


Mustangi, divji konji... Predstavljam si jih v prostranstvu prerije, svobodnih vseh okvirjev, samo v diru, čreda mustangov in prah pod njihovimi kopiti... svobodni, samo oni in prašna tla prerije... in takšno idealistično predstavo sem imela vse do tega članka... Kako je lahko odnos tako dvoličen do enakih, istih živali? Samo zato, ker so ene divje, svobodne? Kako lahko tako plemenite živali ubiješ zato, da iz njih narediš hrano za mačke in pse (pa nimam nič proti psom in mačkam, da se razumemo)??? 

V članku je stavek, ki potrjuje vse neracionalno ravnanje ljudi : Krutost lahko prepoveš, ne moreš pa prepovedati kulture, ki krutost spodbuja. Kako zelo resnično... in za konje, mustange, kruta resničnost. Njihov prostor, kjer se lahko svobodno gibajo, se manjša; ogromno jih je izginilo v zadnjih letih... Pogojevati njihovo pravico do obstoja v prostoru, v katerem živijo, z opredelitvijo mustangov kot domorodne severnoameriške vrste... Zakaj bi naj bilo to pomembno? 

Dejstvo je, da mustangi ne morejo ostati to kar so, divji konji, če nimajo dovolj prostora za gibanje... Svoboda gibanja je tisto, kar jih definira, določa... Brez svobode niso več to, kar bi morali biti... Bomo ljudje res izrinili vse, kar je svobodno, zaradi nafte in zemeljskega plina... zaradi nas... bomo potem samo še mi lahko z vetrom v laseh drveli po asfaltnih cestah široke prerije naftnih črpališč in plinovodov... 


 Se lahko naredi korak nazaj potem, ko mustangov več ne bo?