ponedeljek, 17. avgust 2009

Moja pot po predstavi o neznani sliki


Saj veste, kako smešen občutek je, če se z nekom pogovarjate vsak dan po telefonu, si nezavedno na osnovi njegovega glasu oblikujete sliko o njem in ga nato spoznate... in ta oseba nekako ne sodi k vaši predstavi o njej... Nekako tako sem se vedno počutila, ko sem poslušala o krajih, ki so tako blizu in hkrati tako daleč... ker nekako naše poti nikoli ne vodijo tja; če gremo na morje, ne gremo skozi nje; če gremo smučat, jih zopet nekako zgrešimo... svet, nekako pozabljen od sveta... a hkrati tolikokrat omenjen... Rož, Podjuna, Zila, narod treh dolin, moja domovina, narod moj trpin... Zadnjič, ko sem bila na obisku pri prijateljih na Koroškem (se opravičujem; na Štajerskem, sedaj vem, da je Slovenj Gradec Štajerska) in smo se z izletom v Libeliče spet dotaknili plebiscita in slovenske Koroške, ki je sedaj avstrijska Koroška, sem sklenila, da bom predstavo zamenjala z dejansko sliko...kot naročena je prišla Milena in njena želja, da obišče sorodnike na avstrijskem Koroškem. Včasih se čas in prostor ter interesi ljudi res lepo pokrijejo. In sva šli. Jaz iz Maribora, postanek ob Dravski dolini, kjer je vstopila Milena ... samo približno predstava v glavi, kam naju vodi cesta...in cesta je bila spet moja...ali jaz njena... kdo bi vedel?!

Najprej sva se odpravile proti Celovcu (Klagenfurt, bom danes dvojezična). In mimogrede Ostrovica (Hochosterwitz). Med Celovcem in Šentvidom (St.Veid). Grad na nizkem hribčku (nekje 160 m se dviga nad okolico; dovolj, da ga nikoli ni nihče osvojil), katerega začetki segajo v čas Karantanije (okrog 850 leta). Zanimiv s svojim obzidjem s stolpiči, ki se razpreda kot pajkova mreža po hribčku. V Celovcu obisk strica. In njegove mednarodne družine. Človek, ki je ustvaril znotraj družine to, kar narodom ne uspe v mednarodni komunikaciji. Združil nezdružljivo. Najprej se je čistokrvni Slovenec poročil z Nemko iz avstrijske Koroške. Znanje nemščine ni bilo adut v rokavu, ker je ni obvladal. A ljubezen ima neverjetno moč. Štirje otroci. Eden poročen z Japonko in s tremi luškanimi deklicami. Zapele so nama v nemščini in japonščini. In otroško petje v japonščini?! Zelo lepo, zelo nežno. Prijetno presenečenje, saj je bila japonščina do sedaj zame "drenje". Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nežnosti potekajo v tako "grobem" jeziku. Dokler živiš, se lahko motiš, kajne? Hčera poročena z Angležem. Slovensko-nemško-japonsko-angleška naveza.Res neverjetno.Za mizo govorijo istočasno nemško, slovensko, japonsko in angleško. Še najslabše... slovensko. Naslednji cilj je bil Otok (Maria Worth) ob Vrbskem jezeru (Worthersee). Vrbsko jezero je avstrijsko "morje" ledeniškega izvora; dolgo je skoraj 20 km in doseže preko 80m globine. Otok je bil nekoč otok (še v 18.stoletju); danes, ko je gladina jezera nižja, je polotok. Drugače naselje iz časa Karantanije (okrog 850 leta). Na njem je poznogotska župnijska cerkev svetega Primoža in Felicijana, za njo pa romanska kostnica iz 1276 leta. V njej je bila kapelica; v spodnjem delu pa so shranjevali kosti (podobno kostnico sem videla v Libeličah).Pred cerkvijo je druga cerkev, starejša... zimska ali rožnovenska cerkev, v kateri so v prezbiteriju romanske freske iz 12.stoletja in okno s sliko Marije z Jezusom iz 15.stoletja. Čeprav bi bilo zanimivo pogledati jezero z razglednega stolpa na bližnjem Konju (Pyramidenkogl), sva se odločili za nadaljevanje poti.

Najprej je bila na vrsti dolina Rož (Rosental), ki se razprostira na južni strani Celovca ob razvejani in široki Dravi. Prečkale sva jo blizu Svete Margarete (St.Margareten im Rosental). Ne spomnim se, da bi kdaj prečkala Dravo in bi bila ta tako zelo široka. Zavile sva proti Borovljem (Ferlach) in občini Sele (Zell). Čudovita pokrajina, klopce in mize ob potoku, so naju vabile na piknik v naravi. Čeprav lakote sploh ni bilo, sva se morali ustavit. Občina Sele ima verjetno največ slovensko govorečega prebivalstva na celotnem avstrijskem Koroškem. Gre za skupek majhnih vasi, razprostrtih sredi čudovite doline, zavite v gorovja tega dela Karavank. Med njimi Košuta in Obir z največjim vrhom Ojstrc. Zavile sva v vas Košuta (Zell-Koschuta) in se vrnile nazaj na cesto skozi dolino. Nadaljevale sva skozi Sele-Fara (Zell-Pfarre), kjer je na velikem poslopju napisano "Gospodarsko središče..." in nato nekoliko manjše v nemščini (a najprej slovensko). Sledila je Sele-Borovnica (Zell-Freibach), kjer sem skozi odprto okno avta zaslišala slovensko petje. In kar zavila na travnik zraven velikega šotora. Sele so imele gasilsko veselico, pod šotorom, z velikim odrom in glasbeniki, ki so peli narodno zabavno glasbo v slovenskem jeziku. Seveda sva bili takoj v središču pozornosti, saj se vsi prebivalci (ne vem, če jih je sploh 200) zelo dobro poznajo. Prišel je mlad fant in naju vprašal v nemščini, kaj bova. In sva začeli z lomljenjem jezika... in naju je ustavil v tako lepi slovenščini, da sva bili obe presenečeni. Šele potem sva opazili, da so se vsi pogovarjali slovensko. Res zanimivo in res lepo presenečenje. Malo sva poslušali glasbo, spili sok in se odpravili skozi Sele-Šajda (Zell-Schaida) proti Železni kapli (Eisenkappel-Vellach). Vozili sva v ozki dolini ob Obirskem potoku, kjer je cesta skoraj vklesana v kamen. Tu je Dolina Bele (gre za potok-reko, ki teče med Obirjem in Peco in je pot na Jezersko). Preveč sva se že zamudili, da bi se ustavljali v Železni kapli za dalj časa. Nad Dolino Bele je namreč najin drugi cilj, Podjuna. Druga med tremi dolinami Rož, Podjuna, Zila. Podjuna je dolina, ki predstavlja nadaljevanje doline Rož na vzhodni strani in jo seče Bela na svoji poti od prehoda Jezersko proti Dravi, v katero se izliva. Poteka do Pliberka (Bleiburg). Seveda sva se morali malo ustaviti na Sončenm jezeru (Sonnegersee), kjer se je kopalo in sončilo ogromno ljudi. Malo namočit nogice in ...cesta je bila spet najina. Zavile sva v vas Podjuna (Jaunstein), a nisva imeli časa, da bi se peš odpravili na izvir zdravilne vode. Ker moji problemi z očmi še niso tako kritični, voda pa je dobra predvsem zanje, sva zavili proti Globasnici (Globasnitz). Kraj ima arheološki muzej, grad in cerkev. A mene je zanimalo pokopališče. Zaradi priimkov. Zopet prijetno presenečenje. Leta 1936 je bil pokopan Tschebul (ja, čas fašizma); leta 1996 in 1999 pa Čebul. Marsikje je tako. Eni nasprotno uporabljajo nemški napis slovenskih priimkov, drugi vedno slovenske z vsemi šumniki vred, ki jih slovenščina premore. Nekako človek začuti, kdaj je dovolj vtisov za en dan. Ali pa je imelo s tem kakšno povezavo sonce, ki je počasi zapuščalo najino vidno polje. Do Dravograda se nisva več ustavljali. Tam sva se. Zaradi sladoleda. In nato pot domov. Milena je sproti izstopila; cesta je bila sedaj samo še moja. In adrenalin tudi. Vse počasne vožnje tekom dneva so bile passe. Kolikor se je dalo sva švignili, jaz in moja micra. Samo glasba in brez misli v glavi. Samo lepota pokrajine, ki sva jo videli. Lepota še vedno zavedanja slovenskih korenin. Majhna presenečenja dneva, ki govore samo o tem, kako zelo odprti moramo ostati ljudje; samo tako lahko doživimo vso čudovito lepoto bivanja okrog nas in v nas samih.

Moja pot po predstavi o neznani sliki


Saj veste, kako smešen občutek je, če se z nekom pogovarjate vsak dan po telefonu, si nezavedno na osnovi njegovega glasu oblikujete sliko o njem in ga nato spoznate... in ta oseba nekako ne sodi k vaši predstavi o njej... Nekako tako sem se vedno počutila, ko sem poslušala o krajih, ki so tako blizu in hkrati tako daleč... ker nekako naše poti nikoli ne vodijo tja; če gremo na morje, ne gremo skozi nje; če gremo smučat, jih zopet nekako zgrešimo... svet, nekako pozabljen od sveta... a hkrati tolikokrat omenjen... Rož, Podjuna, Zila, narod treh dolin, moja domovina, narod moj trpin... Zadnjič, ko sem bila na obisku pri prijateljih na Koroškem (se opravičujem; na Štajerskem, sedaj vem, da je Slovenj Gradec Štajerska) in smo se z izletom v Libeliče spet dotaknili plebiscita in slovenske Koroške, ki je sedaj avstrijska Koroška, sem sklenila, da bom predstavo zamenjala z dejansko sliko...kot naročena je prišla Milena in njena želja, da obišče sorodnike na avstrijskem Koroškem. Včasih se čas in prostor ter interesi ljudi res lepo pokrijejo. In sva šli. Jaz iz Maribora, postanek ob Dravski dolini, kjer je vstopila Milena ... samo približno predstava v glavi, kam naju vodi cesta...in cesta je bila spet moja...ali jaz njena... kdo bi vedel?!

Najprej sva se odpravile proti Celovcu (Klagenfurt, bom danes dvojezična). In mimogrede Ostrovica (Hochosterwitz). Med Celovcem in Šentvidom (St.Veid). Grad na nizkem hribčku (nekje 160 m se dviga nad okolico; dovolj, da ga nikoli ni nihče osvojil), katerega začetki segajo v čas Karantanije (okrog 850 leta). Zanimiv s svojim obzidjem s stolpiči, ki se razpreda kot pajkova mreža po hribčku. V Celovcu obisk strica. In njegove mednarodne družine. Človek, ki je ustvaril znotraj družine to, kar narodom ne uspe v mednarodni komunikaciji. Združil nezdružljivo. Najprej se je čistokrvni Slovenec poročil z Nemko iz avstrijske Koroške. Znanje nemščine ni bilo adut v rokavu, ker je ni obvladal. A ljubezen ima neverjetno moč. Štirje otroci. Eden poročen z Japonko in s tremi luškanimi deklicami. Zapele so nama v nemščini in japonščini. In otroško petje v japonščini?! Zelo lepo, zelo nežno. Prijetno presenečenje, saj je bila japonščina do sedaj zame "drenje". Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nežnosti potekajo v tako "grobem" jeziku. Dokler živiš, se lahko motiš, kajne? Hčera poročena z Angležem. Slovensko-nemško-japonsko-angleška naveza.Res neverjetno.Za mizo govorijo istočasno nemško, slovensko, japonsko in angleško. Še najslabše... slovensko. Naslednji cilj je bil Otok (Maria Worth) ob Vrbskem jezeru (Worthersee). Vrbsko jezero je avstrijsko "morje" ledeniškega izvora; dolgo je skoraj 20 km in doseže preko 80m globine. Otok je bil nekoč otok (še v 18.stoletju); danes, ko je gladina jezera nižja, je polotok. Drugače naselje iz časa Karantanije (okrog 850 leta). Na njem je poznogotska župnijska cerkev svetega Primoža in Felicijana, za njo pa romanska kostnica iz 1276 leta. V njej je bila kapelica; v spodnjem delu pa so shranjevali kosti (podobno kostnico sem videla v Libeličah).Pred cerkvijo je druga cerkev, starejša... zimska ali rožnovenska cerkev, v kateri so v prezbiteriju romanske freske iz 12.stoletja in okno s sliko Marije z Jezusom iz 15.stoletja. Čeprav bi bilo zanimivo pogledati jezero z razglednega stolpa na bližnjem Konju (Pyramidenkogl), sva se odločili za nadaljevanje poti.

Najprej je bila na vrsti dolina Rož (Rosental), ki se razprostira na južni strani Celovca ob razvejani in široki Dravi. Prečkale sva jo blizu Svete Margarete (St.Margareten im Rosental). Ne spomnim se, da bi kdaj prečkala Dravo in bi bila ta tako zelo široka. Zavile sva proti Borovljem (Ferlach) in občini Sele (Zell). Čudovita pokrajina, klopce in mize ob potoku, so naju vabile na piknik v naravi. Čeprav lakote sploh ni bilo, sva se morali ustavit. Občina Sele ima verjetno največ slovensko govorečega prebivalstva na celotnem avstrijskem Koroškem. Gre za skupek majhnih vasi, razprostrtih sredi čudovite doline, zavite v gorovja tega dela Karavank. Med njimi Košuta in Obir z največjim vrhom Ojstrc. Zavile sva v vas Košuta (Zell-Koschuta) in se vrnile nazaj na cesto skozi dolino. Nadaljevale sva skozi Sele-Fara (Zell-Pfarre), kjer je na velikem poslopju napisano "Gospodarsko središče..." in nato nekoliko manjše v nemščini (a najprej slovensko). Sledila je Sele-Borovnica (Zell-Freibach), kjer sem skozi odprto okno avta zaslišala slovensko petje. In kar zavila na travnik zraven velikega šotora. Sele so imele gasilsko veselico, pod šotorom, z velikim odrom in glasbeniki, ki so peli narodno zabavno glasbo v slovenskem jeziku. Seveda sva bili takoj v središču pozornosti, saj se vsi prebivalci (ne vem, če jih je sploh 200) zelo dobro poznajo. Prišel je mlad fant in naju vprašal v nemščini, kaj bova. In sva začeli z lomljenjem jezika... in naju je ustavil v tako lepi slovenščini, da sva bili obe presenečeni. Šele potem sva opazili, da so se vsi pogovarjali slovensko. Res zanimivo in res lepo presenečenje. Malo sva poslušali glasbo, spili sok in se odpravili skozi Sele-Šajda (Zell-Schaida) proti Železni kapli (Eisenkappel-Vellach). Vozili sva v ozki dolini ob Obirskem potoku, kjer je cesta skoraj vklesana v kamen. Tu je Dolina Bele (gre za potok-reko, ki teče med Obirjem in Peco in je pot na Jezersko). Preveč sva se že zamudili, da bi se ustavljali v Železni kapli za dalj časa. Nad Dolino Bele je namreč najin drugi cilj, Podjuna. Druga med tremi dolinami Rož, Podjuna, Zila. Podjuna je dolina, ki predstavlja nadaljevanje doline Rož na vzhodni strani in jo seče Bela na svoji poti od prehoda Jezersko proti Dravi, v katero se izliva. Poteka do Pliberka (Bleiburg). Seveda sva se morali malo ustaviti na Sončenm jezeru (Sonnegersee), kjer se je kopalo in sončilo ogromno ljudi. Malo namočit nogice in ...cesta je bila spet najina. Zavile sva v vas Podjuna (Jaunstein), a nisva imeli časa, da bi se peš odpravili na izvir zdravilne vode. Ker moji problemi z očmi še niso tako kritični, voda pa je dobra predvsem zanje, sva zavili proti Globasnici (Globasnitz). Kraj ima arheološki muzej, grad in cerkev. A mene je zanimalo pokopališče. Zaradi priimkov. Zopet prijetno presenečenje. Leta 1936 je bil pokopan Tschebul (ja, čas fašizma); leta 1996 in 1999 pa Čebul. Marsikje je tako. Eni nasprotno uporabljajo nemški napis slovenskih priimkov, drugi vedno slovenske z vsemi šumniki vred, ki jih slovenščina premore. Nekako človek začuti, kdaj je dovolj vtisov za en dan. Ali pa je imelo s tem kakšno povezavo sonce, ki je počasi zapuščalo najino vidno polje. Do Dravograda se nisva več ustavljali. Tam sva se. Zaradi sladoleda. In nato pot domov. Milena je sproti izstopila; cesta je bila sedaj samo še moja. In adrenalin tudi. Vse počasne vožnje tekom dneva so bile passe. Kolikor se je dalo sva švignili, jaz in moja micra. Samo glasba in brez misli v glavi. Samo lepota pokrajine, ki sva jo videli. Lepota še vedno zavedanja slovenskih korenin. Majhna presenečenja dneva, ki govore samo o tem, kako zelo odprti moramo ostati ljudje; samo tako lahko doživimo vso čudovito lepoto bivanja okrog nas in v nas samih.