sreda, 25. november 2009

V življenju ni naključij... ali pa ?

Zelo čudno pravzaprav... tistega 30.novembra lanskega leta sem objavila svoje prve besede na tem mestu... Ne, datum sploh ni bil izbran čisto po naključju. Zame zelo pomemben dan. Morda najbolj pomemben v mojem življenju. Rojstvo mojega sina.

In tudi danes, čeprav še zavit v skrivnostni plašč noči, z drobno slutnjo prebujajočega se jutra, ni navaden dan... Rojstni dan osebe, ki je najbolj povezana z rojstvom mojega sina. Nekako ni enega brez drugega. Čeprav ne bo svečke na torti. Samo svečka na grobu. Ni enega brez drugega. To so njegove besede. Z rojstvom določiš človeku tudi smrt. Takrat so se mi zdele krute. A tako je. To je življenje.

Življenje. Sprejemati ga, enostavno in preprosto živeti ga. Ker je tako prekleto lepo živeti. In ker je svet tako prekleto lep. Samo oči je treba odpreti, kajne?

Naj bo ta ponoven začetek oda življenju samemu...ker dejansko ni konca; vsak konec je vedno tudi začetek... morda ne enak, verjetno drugačen, a začetek... in v tem je vse upanje, ki ga nosimo v svoji duši, v svojem srcu...