ponedeljek, 30. november 2009

Spet je leto naokrog...


Pred letom dni sem začela pisati ta blog, besede s Piko; sedaj besede z Lenno... Nekako sem se odločila nadaljevati. Prevelik del mene je pokril, preveč pomemben je postal zame, da bi ga kar končala kot sem nameravala... Ljudje delamo napake; a le nekateri smo jih sposobni priznati, kajne?



Nekaj besed iz mojega prvega prispevka tistega 30.novembra lani...

Danes je zame poseben dan; na današnji dan sem rodila prvega in (na žalost) edinega otroka. Rojstvo nečesa čudovitega; rojstvo otroka, ki človeka spremeni na način, ki ga razumemo vsi starši... postanemo nežni, potrpežljivi, mehki, željni dotikov in poljubov tega majhnega bitja, popolnoma odvisnega od nas... in hkrati zaskrbljeni, odgovorni, zreli... Spremenimo se. Danes je moški; še vedno se išče, še vedno ne najde odgovorov na vsa vprašanja, ki se mu porajajo v glavi... rada bi mu rekla, da je v redu. Kdo ima odgovore na vsa vprašanja? Vedno se vprašujemo ali smo se odločili prav ali ne, ali smo ravnali prav ali ne... Edino, kar je res pomembno je, da ostanemo zvesti sami sebi in da živimo življenje; da se naučimo uživati vsak dan, vsak trenutek posebej in odpremo srce za svet in ljudi okrog sebe ter dovolimo drugim, da rastemo z njimi... vse ostalo ni pomembno...

Zate, moj dragi sin, na tvoj rojstni dan, so te moje besede... Najdi srečo v sebi....



Zelo težko leto zame...Kar nekaj napak sem naredila, nisem bila preveč prijazna do sebe (tega ponavadi ne znam; priznam), a nekako čutim, da sem se nakaj naučila in se še učim...Spreminjam se. In dokler se spreminjam, sem še vedno jaz. Danes bom zaželela sebi, kar sem zaželela lani mojemu otroku : Pika, najdi srečo v sebi....