petek, 18. december 2009

Božiček...ali zakaj sem rada Božiček

Ne, nisem tako zelo zaljubljena v tisto rdečo kapico z belim robom in cofkom, da bi jo sedaj, pred božičnimi prazniki, nosila cele dneve na glavi. Čeprav je eden najlepših spominov na ta čas povezan s to kapico. Ne vem, koliko let nazaj. Vsekakor takrat, ko sem še živela v našem prvem stanovanju skupaj z mojim otrokom. Tisto leto sva med iskanji daril za vse, ki jih imava rada, skoraj trčila v rdeče božičkove kapice. Nekako sva oba istočasno začutila, da jih enostavno morava imeti. In sva kupila dve, za vsakega eno. Med vsemi ljudmi, ki sva jih obiskala, je bila prijateljica. Vzela sva darila (ne spomnim se več, kaj je bilo; vsekakor nekaj majhnega, enostavnega), si nataknila kape na glavo in sva šla skozi mesto. Na obisk. Potrkala sva na vrata in takoj, ko jih je odprla sva oba rekla s čimbolj globokim glasom : Ho,ho,ho... Nekaj časa je stala pred vrati, brez vsakega izraza na obrazu, nato pa je padla v takšni gromozanski smeh, da sem se že resno zbala, da jo bo še kap zadela. Lovila je zrak, spuščala tiste glasove, za katere ne veš, ali bi jih uvrstil v grgranje, smrčanje, hrkanje, davljenje...prav zares sem mislila, da jo bo zdaj zdaj vrglo po tleh. In čez čas sva se začela smejati še midva. In tako smo stali med vrati in se režali kot "cigani belemu kruhu", dokler ni moj otrok vprašal: "Kaj  je blo tak smešnega?" Prijateljica ga je pogledala in rekla: "Ka te vem"... in spet smo se začeli režati. So trenutki v življenju, ki jih ne moreš nikamor uvrstiti. Vsaj svojega obnašanja ne. In to je bil eden takšnih trenutkov. Nasmejali smo se do solz, pa še vedeli nismo, zakaj se smejimo. In zakaj sem rada božiček? Saj ne samo božiček. Rada imam čas, ko kupujem darila za ljudi, ki jih imam rada, čeprav ne maram nakupovanja in hoje po trgovskih centrih. A ko se takole, z mislimi na ljudi, ki jih imam rada,  sprehajam med trgovinami, si že naslikam sliko osebe, ki ji bom poklonila darilo. Vedno mi mora biti darilo všeč. Vedno bi ga imela tudi sama, bi ga poklonila tudi sebi. Razmišljam o mami, kako bo vesela tiste, zanjo predrage, kreme za roke, ki naredi njene roke tako mehke, a sploh ni mastna. Razmišljam o očetu, kako bo ležal na kavču in poslušal pesmi z novega CD, ki mu jih bom poklonila (Susan Boyle letos), in zraven v mislih odtaval "bogvekam". Razmišljam o otroku, kako se bo razveselil novih rokavic, da ga ne bo zeblo v roke (vsaj tako dolgo, dokler jih spet kje ne založi); posebej, ker se tako lepo ujemajo s kapo, ki sem mu jo poklonila za rojstni dan. Razmišljam o nečakinji, kako bo se vrgla okrog mojega vrata in mi dala takšen debel poljubček, z besedami..."točno takšno majčko sem si želela"...in sestra...in svak...in prijatelji...vsi ti ljudje, ki dajejo toploto mojemu življenju, ki so tu zame tolikokrat, ko nisem prijazna do sebe, ko nisem "prava" jaz...Zato imam rada ta čas...čas, ko lahko razveselim nekoga, ker mu z darilom povem, da mislim na njega...da ga imam rada...da sem vesela, da je del mojega življenja...