sreda, 23. december 2009

Odnos do sebe kot odnos do svojega časa

Je kdaj čas, ko smo dovolj stari, da vržemo vse tisto, kar ni vredno našega časa, enostavno preko rame in se nikoli, a zares nikoli, ne ozremo nazaj? Morda sem lahko preko dneva ujeta v vse tisto, kar moram, kar želim, kar hočem; morda zvečer, utrujena od vsega, zaspim brez vsakih misli v glavi... a v trenutku, ko so meje utrujenosti spet pomaknjene v človeško sprejemljive okvirje, izgine navidezni mir v meni in prekine navidezno spanje ...ker dejansko ni bilo spanca, bil je samo globoki, samoohranitveni padec v stanje nezavedanja... odklop, ki zapre oči in z njimi tudi vse čute, ki odražajo mene kot bitje, človeško bitje...
Kaj si želiš, dekle? Ples med vsemi volkodlaki, ki ne prinaša nobenega užitka ne telesu, ne duši, ne srcu... je samo nujnost, da  lahko ostajaš ujetnik vseh svojih obveznosti in stvari, ki so tu, v tvojem življenju, kot danost... ne danost sama po sebi,ne... nekaj kar si dala sebi in pri tem posegla vase. Je vredno? Sama praviš, da si vredna zase največ; da so ljudje, ki jih imaš rada, zate vredni največ; da so vse tiste drobne stvari v življenju, ki jih imaš rada, vredne največ. Zakaj potem nimaš več časa zase? Zakaj nimaš več časa, namenjenega ljudem, ki jih imaš rada? Zakaj ne delaš več tistega, kar imaš rada?  Ne maraš tega vprašanja... v resnici ga ne maraš, ker zahteva vrtanje vase... in potem, nekje na sredini tega, ugotoviš, da ni odgovora izven tebe, ampak samo v tebi. Kot rešitev. Tudi ta je samo v tebi. Ker dejansko ni treba. Vedno obstaja tudi druga pot. Vprašanje je samo, ali imaš dovolj poguma, da se odpraviš nanjo. 
Bi lahko živela samo in čisto preprosto življenje? Brez vseh tistih spon, ki me vežejo danes... ali bi navidezno preprosto življenje postalo ječa potem, ko ne bi imela možnosti izbire? Ker sem to, kar sem. In imam rada vse tiste male užitke, ki mi jih omogoča sedanje življenje. Kje je kompromis... če je sploh možen kompromis? Vedno je tako. Nikoli samo ne dobimo, vedno nam je istočasno tudi vzeto. Bi se lahko vrnili nazaj? Pozabili na nenehno dosegljivost in poseganje v svojo intimo in zasebnost, ker ne bi bilo nikjer nobenega mobilnega telefona? Bi se lahko zadovoljili samo z novicami, ki nam bi jih povedali ljudje okrog nas in bi segle morda do naslednje vasi zraven naše, nikakor preko oceana in okoli sveta? Bi zjutraj, v dežju in vetru, obuli škornje in se odpravili na delo peš, pa čeprav bi hodili pol ure tja in pol ure nazaj? Bi zvečer namesto pritiska na gumb pilota, ki vklopi televizor in nas odpelje v življenje drugih, stisnili k sebi svojo drago ali prebrali pravljico otrokom... ali se, čisto preprosto, samo pogovarjali? Vse to je mogoče tudi sedaj; lahko imamo eno in drugo. Samo razumsko mejo je potrebno najti med enim in drugim. Ne dovoliti okolju, da obvladuje naš čas, ampak postati poglavar svojega časa. Samo v tem je odgovor... ne dovoli drugim, da razpolagajo s tvojim časom, ker je čas največ, kar imaš, najbolj dragocena stvar, ki jo imaš, in edina, ki je nimaš neomejeno... in vse ostalo bo prišlo... samo po sebi... ja, odnos samega sebe do svojega časa dejansko odraža, kako zelo pomembni  smo zase... samo odnos do svojega časa...dejansko in v resnici pomembni, ne kako mislimo, da smo...