Ne spomnim se tako zelo nenavadnega božičnega dne, kot je bil današnji...toliko mavrice je bilo v njem...sprehod, dolg skoraj štiri ure, in vmes sonce, veter, dež, oblaki v vseh možnih barvah med belo in sivo...in mavrica...samo enkrat v polnem polkrogu, z lokom, ki se je začel ali končal nekje za Gorco in z drugim, nekje okrog Pekrske gorce...močne barve, zelo izrazita vijolična, ki jo res redko doživiš...Še večkrat se je prikazal samo delček mavrice, tu in tam košček, a vedno znova...Prepevala sem si pesem Somewhere over the rainbow in vpijala vso to spremenljivost vremena današnjega božičnega dne...
....tako zelo pisanega na mojo dušo, na mojo srce...kakor, da je vreme odražalo vso paleto občutkov, čustev, misli, ki se zadnji mesec podijo po moji glavi...in tako, kot bo dež spral blato iz cest in pločnikov, bodo solze izprale bolečino iz moje duše...tako kot bo veter pregnal oblake in naredil prosto pot sončnim žarkom, tako bo veter odpihnil vso žalost iz mojega srca... da bo znova zaigralo tako, kot zna igrati...da bodo znova iskrice v mojih očeh...ja, nekje nad mavrico je sonce in nekje nad mavrico je pesem...
