sobota, 26. december 2009

Prazniki v nas

Večer je. Pred kratkim sem prišla od staršev. Naša mala družina se je zbrala. Tako malo nas je. Pogledam fotografijo mojega pradedka; ponosen sedi na stolu, zraven njega njegova druga žena (moja prababica), prav tako na stolu, z najmlajšim otrokom v naročju. Okrog njiju pa kup otrok. Med njimi moj dedek, očetov oče. Moje korenine, moja družina. Zavem se bistva vseh teh dni, ki se na določen čas iztekajo. Prazniki. Vsaj tisti mirnejši, intimnejši del praznikov. Druženje. V tem, na določen način tako zelo neosebnem času, čas, da smo skupaj. Čas za pogovor, za smeh, za igro...za bližino druženja, toplino odnosa...A lahko bi bilo drugače, lahko bi bilo drugače...Danes sem se tega zavedala še bolj. Ceniti tisto, kar imam. Ker nič ni dano za večno, nič ni tukaj zaradi nas...nič ni samo po sebi umevno...

Vsi občutki neizmernega strahu četrtkovega jutra butnejo vame. In joka, ko sem ugotovila, da je vse v redu. Takrat, ko je popustila napetost, ko so živci, vpeti v grozljivo omrtvičenost duha, spoznali, da ni več potrebe vzdrževanja stanja, v katerega so jih vpela čustva...samo olajšanje in nenehno ponavljanje "vse je v redu" v moji glavi...Vse slike, ki so se kot film odvijale v nekem stanju lebdenja, so izginile...Umirila sem se nekaj ur kasneje. A danes ponovno, ko sem ga opazovala, kako se smeji, poslušala njegove besede, gledala njegov obraz...ponovno zavedanje, da ni nobenega zagotovila za nič. Nikjer in nikdar. Zato je ta čas, čas praznikov, tako dragocen. Ker imamo nekaj več časa drug za drugega, tistega časa, ki ga tolikokrat ne znamo ukrasti sami sebi. 

Toliko ljudi je, ki so manj srečni kot sem sama. Danes sem odšla na čudovit sprehod in se nato "martinčkala" ob pitju kave. Nisem, kot toliko drugih, prebedela noči zaradi poplav, plazov. Hodila sem in uživala v lepoti sončnega dneva. Koliko ljudi ne more hoditi, koliko ljudi leži nekje v nekih posteljah, bolnih, osamljenih. Odšla sem k staršem, kjer smo se zbrali vsi. Koliko ljudi nima nikogar, res nikogar, ki bi jih povabil k sebi. Gledala sem svojega otroka. Ne glede na to, kolikokrat me razjezi, kolikokrat me je strah zanj...si ne znam predstavljati, da ga ne bi imela. Koliko ljudi nikoli ne bo poznalo tega čudovitega občutka imeti otroka. 

Ja, prazniki...Vsa njihova lepota je samo v tem...da smo skupaj... Z ljudmi, ki jih imamo radi... Prazniki so nekaj, kar je v nas, ne nekaj, kar se ponuja kot zunanja oblika praznovanja... zato ni potrebno vse pretiravanje, povezano z njimi...Ker je vsa lepota teh dni samo v nas ...In lahko je vedno, če si tako zaželimo...

Čeprav so že skoraj minili...lepe praznike ...in vse najlepše v novem letu...predvsem tisto, kar nosimo v sebi, v srcu...samo to je res pomembno...