nedelja, 31. januar 2010

Bi ravnal enako?

Včasih nas ravnanja ljudi presenetijo. Ker nekako ne sodijo ali niso v okviru slike, ki jo imamo o njih. Morda ne gre za sliko, morda je samo naša predstava ali percepcija dojemanja ljudi takšna. A v bistvu, v svoji dejanski prvinskosti, so takšni. In so vedno bili takšni. Včeraj sem gledala film. Sam naslov ni obetal preveč (Return to Paradise), a je v eni izmed vlog nastopal Joaquin Phoenix. Tako kot River (res škoda, da je umrl na začetku svoje poti; ne morem ga pozabiti v njegovi vlogi prizadetega fanta, ki jo je igral v filmu Kaj žre Gilberta Grapa?) me je tudi Joaquin v svojih vlogah vedno prepričal. A drugega ni bilo, sama pa sem potrebovala odklop. 

Izhodišče zapleta, ki tako globoko poseže v življenje treh mladih moških, je njihovo druženje v Maleziji. Njihov skupni interes zelo tipičen za moške v teh letih (nekje okrog 25 let). Zabava, ženske za seks (hvala bogu, da govore malajščino, ker se z njimi ni treba pogovarjat), pivo in nekoliko opojnih substanc (hašiš). Nekje drugje, izven tega okolja in časa, se verjetno ne bi družili, ker so v osnovi preveč različni. Dejstvo je, da jih teh nekaj dni, nepomembnih v življenju človeka, nepomembnih za sprejemanje življenjskih odločitev, ker je v ospredju "odklop", poveže za vse življenje. John (zaradi zadnjega dela priimka ...Volgecherev...ga kličejo kar Sheriff), brez večjih materialno ambicioznih načrtov za življenje, kar izhaja iz njegove "nezadostno podkovane materialnosti in izobrazbe", nekako v vlogi "moškega" med tremi (Vince Vaughn); Tony, arhitekt, ki ima popolnoma drugačne predispozicije uspeha v življenju, in Lewis, še najbolj nežen, idealistično naiven v svoji vlogi "reševanja sveta" (kar je razlog, da po vrnitvi prvih dveh v NYC, še ostane v njihovem skupnem bivališču, saj gre na Borneo reševat orangutane; zaigral ga je Joaquin), čeprav izhaja iz premožne družine. Ne bi mogli biti bolj različni. Razplet zgodbe je ironija sama zase. Zadnji (ali med zadnjimi stavki) Sheriffa, ko s Tonyjem odhajata v NYC in se poslavljata od Lewisa je : zakaj smo sploh kupili toliko hašiša? Ker ga s sabo seveda ne vzameta. Pustita ga Lewisu. Ker ga je vseeno preveč, konča delno v smeteh. In ta odvečni hašiš dveh prijateljev postane Lewisova zanka okrog vratu. Zaprejo ga v zapor kot razpečevalca (zaradi količine najdenega hašiša). Njegova obsodba na smrt z obešanjem spet združi te tri moške preko odvetnice (igra jo Anne Heche), ki je dejansko Lewisova sestra. Njena prošnja je prošnja Lewisa. Smrti ga lahko rešita samo "prijatelja", če prevzameta nase del odgovornosti za hašiš, ki sta ga pustila prijatelju. Seveda to pomeni, da mora vsak od njiju preživeti tri leta v zaporu (v primeru, da se vrne samo eden, šest let). V dveh letih, ki sta jih preživljala v NYC, je postal Tony to, kar je moral postati (uspešen arhitekt s seksi zaročenko) in Sheriff tisto, kar je lahko postal (voznik taksija, res limuzine, a vendar, z bednim stanovanjem in občasnimi seksualnimi stiki z ženskami). Seveda je šok za oba ogromen. Pritisk in občutek krivde še večji. A nekako se zdi, da bo Tony realiziral svojo obveznost, medtem ko daje Sheriff vtis, da tega ne bo naredil. Čeprav lahko izgubi ali se odpove (vsaj začasno) dosti manjšim stvarem kot Tony. Zaplet filma nas pripelje do konca (vmesne faze so seveda zanimive). Lewisa obesijo, a ne zaradi tega, ker ne bi nobeden od prijateljev prišel nazaj v "paradiž". Ne, zaradi tega, ker želi neko novinarsko ščene "zgodbo". In jo objavi, čeprav se zaveda, da lahko to stane Lewisa glave. Tisti, ki ostane, vsemu navkljub, je Sheriff. Pred samo obsodbo, ki Lewisu zaradi objave v časopisu odvzame zadnjo možnost "ostati živ", ga obišče v zaporu. In Lewis mu pove, da je vedno vedel, da bo prišel nazaj, a da on, v njegovi koži, ne bi prišel. Sheriffu pove, da je vedno vedel, da je boljši človek, kot misli sam o sebi.   

Včeraj sem jokala, ko sem gledala film. Trenutke, ko se Beth (Lewisova sestra) zave, da kljub temu, da je v dvorani Sheriff, njen brat ne bo živel; trenutki, ko obišče Sheriff Lewisa v ječi; trenutki, ko Lewisa obesijo in je Sheriff tisti, ki mu vlije moč "preiti" skozi dogodek, ki je njegova smrt... a dež na koncu filma je novo upanje; za Sheriffa, za Beth in za njiju (ja, ljubezenska zgodba je tudi nekje vmes). In bili so trenutki, ko sem bila besna. Takrat, ko je z vso mrhovinarsko vztrajnostjo novinarka lovila svojo zgodbo. Ker človek zanjo ni bil pomemben. Zgodba je bila nad človekom. Ne zgodba sama zase, "njena" zgodba. Kako zelo nas včasih lahko ljudje presenetijo. Sheriff, ki je ostal in prevzel odgovornost za svoje dejanje, čeprav bi lahko odšel, ko mu je Lewis povedal, da on ne bi tega naredil zanj.  Njegova površinskost je navidezna.  Njegova globina je dejstvo. Včasih je zunanjost samo ščit, ki varuje našo ranljivost, ki je definitivno večja od povprečne ranljivosti ljudi, da lahko obstanemo v tem svetu. Ljudje kot Sheriff morda ravno zaradi tega navidezno (po merilih tega sveta) niso uspešni, ker znotraj volkodlakov ne bi znali delovati kot volkodlak. Uspešen (po merilih tega sveta) je nasprotno  lahko nekdo, ki nima nobenih moralnih in etičnih predsodkov, da doseže svoje, pa čeprav za ceno življenja nekoga drugega. Saj ne gre samo za življenje. Gre za ljudi, ki ne vidijo ali vidijo in in jim je vseeno, ki potlačijo sočloveka, hodijo po ljudeh, da dosežejo tisto, kar je v njihovem čustveno revnem in z merili "jaza" postavljenem svetu nekaj, kar je vredno. Vredno, da zatajijo sebe kot človeka. Ne razumite narobe. Ne govorim o tem, da je uspešnost a priori vezana na "brezčutnost"; ne, lahko je posledica sposobnosti, dela, inovativnosti, spleta naključij. In obratno neuspešnost na "čutnost, človeškost". Ne, lahko je posledica lenobe, iskanja lahkih poti, ipd.. Govorim o primerih, ko temu ni tako. A vsak se srečuje samo z lastno vestjo, kajne?
 

nedelja, 17. januar 2010

Darila drugih, darila sebi...

Včasih se mi res zdi, da naše misli vplivajo na kasnejše dogodke ali jih na določen način povzročajo. O čem govorim? 

Ves zaplet petkovega večera, ki sem ga, vsaj po mojem skromnem mnenju, rešila na najboljši možni način, me je nekako pripeljal do mojih razmišljanj včeraj zvečer. Delala sem skoraj ves dan in nato, brez posebnega načrta, na poti domov kupila vstopnico za kinopredstavo in odšla v kino. Že dolgo se nisem tako smejala. Meryl Streep... v katerikoli vlogi sem jo gledala v njenem neverjetnem spektru filmov, od drame, komedije, musicla, akcijskega filma...saj sploh ni pomembno...je bila enkratna. Kako zelo prepričljiva je bila v filmu Doubt (o njem sem pisala lani na blogu), kako popolnoma drugačna, a nič manj prepričljiva ni bila v Mammi mii (in še peti zna ženska; ne, da ima enkraten glas, ampak poje z dušo!), kako zelo drugačna je bila včeraj. Nikoli ne igra sebe, igra vlogo. Tudi včeraj me je navdušila, čeprav je morda v tej vlogi, žene, čeprav bivše, mame, poslovne ženske, kuharice, ljubimke,... morda še najbolj v vlogi  same sebe. It's Complicated (slovenski prevod : Ljubezen, ločitev in nekaj vmes). Ja, ti odnosi so vedno komplicirani. Edino logično. Če so samo ravna črta, ponavadi ne vpletajo strasti, čustev, vsega, kar pomeni kri, vonj, vse v nas, vse kar smo... linearnost je vedno, moje mnenje, podložena s "pogodbo" ...ti meni in jaz tebi... V nasprotnem primeru so odnosi med moškim in žensko vedno komplicirani, daleč od linearnosti...In prav je tako! Sama želim raje nekaj trenutkov res lepega, polnega, strastnega, kot celo življenje vegetiranja. To enostavno nisem jaz! Meryl pa, da se vrnem k filmu, enkratna, seksi, zapeljiva in zanimiva, s tistimi iskricami v očeh...in hudičevo dobra ženska. Nobenega botoksa, nobene plastike; njen nasmeh je topel, očarljiv, naraven... Kaj je narobe s temi ženskami, da prodajajo sebe za nekaj, kar ni zunanjost, kar je samo stanje trenutka....absolutno precenjena mladost danes, precenjena... Šarm, izkušnje, iskrivost, zanimivost...tega ne prinese noben botoks, nobeno "zategovanje kože"... Z eno besedo : lepa je in seksi. Film, ki ni zahteven, a zelo prijeten za sprostitev, za odklop...priporočam... Zakaj toliko besed o filmu? Gre za darilo... moje darilo meni včeraj... čas zase, za sprostitev, za smeh in za upanje... darilo, ki sem si ga podarila sama...

A zvečer nisem razmišljala o filmu. Ne, razmišljala sem o darilih. Tisti petkov zaplet in moje darilo...ideja, ukradena mojemu otroku...nisem najbolj ponosna nase, a vem, da bo eno prijetnih in lepih daril, ko bo uporabljeno...In tako sem razmišljala o darilih, ki sem jih prejela sama v vseh letih mojega življenja od različnih ljudi... Ne morem reči, katero mi je najljubše...seveda so darila mojega otroka tista, ki imajo posebno mesto v  mojem srcu...neenakopravno "tekmovanje"... Njegovi listki, na katerih je napisal na vsakega posebej nekaj, kar bo naredil meni, da mi bo pomagal, so nedvomno najlepše darilo, ki sem ga dobila od njega... Nikoli ga nisem uporabila, ker bi morala potem vsakega med njimi "unovčiti"... Še sedaj jih imam. Med najlepšimi darili, ki sem jih dobila, je prav gotovo tisto, ki sem ga prejela za 21.rojstni dan od mojega kasnejšega moža (kmalu bo devetnajst let, kar ga ni več)... pretiraval je, a ni bilo pomembno tisto, kar mi je podaril...pomembno je bilo, da me je tistega dobrega pol leta, kar sva po nekaj letih poznanstva začela najin odnos, poslušal in si zapomnil drobne stvari, ki sem mu jih pripovedovala...darilo je bilo odraz tega, kar sem si želela ali pogrešala...začutil me je; to je bilo najlepše darilo, ki sem ga prejela kdajkoli od njega... Eno najlepših daril, ki sem jih prejela, je bila punčka z lasmi, ko sem imela komaj sedem let... Bilo je eno najbolj zasluženih daril v mojem  življenju, a takrat, v tistih časih, ogromno...kar nekaj časa sva bili obe s sestro najbolj vzoren par otrok, kar si jih lahko nekdo želi, če želi seveda pridne otroke...Punčka pa...čudovita in samo moja, ker je vsaka dobila svojo... Zelo zaželjeno darilo je bil moj prvi fotoaparat, ki sem si ga kupila v tretjem razredu osnovne šole. Bil je ruski in zame fantastičen. Bila je ljubezen do fotografije, tako zelo prisotna v meni, in neizmerna želja ujeti trenutke enkratnosti bivanja za večnost. Med najlepšimi darili, ki morda niso darila, je bila skrb prijateljice, ko sem ležala po operaciji in nisem mogla nič, res nič... Krvavela sem in krvavela, imela sem bolečine, spala nisem, a ona je naredila vse, da bi mi bilo lažje... bil je njen čas, ukraden čas, ki ga je posvetila meni in me razvajala, da mi je bilo lažje... Med najlepšimi darili je prav  gotovo mamino, ko je prevzela skrb za mojega otroka in me za tri dni poslala na izlet v Prago. Potrebovala sem odklop, a nisem imela denarja za izlete, ne časa... Čudovito darilo je bil izlet lani z mojo prijateljico v Celje; vozili sva se z njenim kabrioletom, jedli sladoled...lepo je bilo... najlepše je bilo, da sem bila totalno na dnu, a je pustila delo in si vzela zame čas, da sem pozabila na svojo žalost...Kar nekaj res lepih daril sem dobila ... kruh, ki sem ga dobila od nekoga; vožnja z motorjem; pravljica, ki mi jo je nekdo pripovedoval sredi noči, da sem lahko zaspala,.... ja, kar nekaj daril, ki niso bila zavita v celofan papir in ovita z rdečo pentljo, a so zame najlepša darila, kar sem jih dobila... Vedno je bila z njimi povezana misel name, jaz kot jaz, čas drugih zame, del njihove intimnosti ...in to je največ, kar lahko darujemo, kajne?

Danes sem preživela lepo popoldne s prijatelji iz Koroške. Prišla sta, obložena z vrečkami in nasmehom na licih... Prinesla sta mi kruh, še topel, ki sta ga spekla danes zame; prinesla sta mi kekse, domače rezance za juho, domače žganje in meso ...in ves kup majhnih daril, ki so se nabrala v času, ko se nismo videli...Kamorkoli gresta, mi nekaj prineseta... žafran, čaj, bonbone... Egipt, Bratislava, Dunaj... Kosilo, pogovor, sprehod, smeh... obljuba, da gremo  še v snežni idili na Kope in Ribniško kočo, poleti na Peco...lani nekako nismo uspeli... Trenutki življenja, ki delajo življenje lepše... trenutki, ki ležejo v spomin...največ, kar lahko damo sami sebi... 

Včasih ne vem, s čem sem si zaslužila, da imam tako dobre prijatelje...ne  govorim o darilih, gre predvsem za to, kar so... ne vem, morda je tisto, kar pravijo, da sem...tista moja energija, tisti sonček... hvala vam, ker ste del mojega življenja, ker ga bogatite na čisto poseben način... in če včasih, kadar je preveč vsega zame, izginem, samo počakajte... vedno pridem nazaj iz svoje luknje...takšna pač sem...

sobota, 16. januar 2010

Sem to jaz?....Vse to sem jaz!

Spati ali ne spati? Ja, to je sedaj res vprašanje!? A glede na to, da pišem te besede, sem odločitev verjetno že sprejela. Ker bi morala tako ali tako čez slabi dve uri vstat; delam v soboto; zadnje čase postaja to stalnica, ki mi ni niti malo simpatična... kako že pravijo? Kar se mora, ni težko. Laž!!! Meni je bilo vedno najtežje tisto, kar sem morala!!! Pa pika! Torej ...ni ravno čas za sesanje, pomivanje oken in podobne bedarije s seznama čiščenja. Tudi knjige se mi ne da brati. Glasba, ki bi ostala v stilu preteklih nekaj ur, tudi ni najboljša izbira. Ker mora biti glasna. A ker imam rada svoje sosede, bom jim s tem prizanesla. Že tako ali tako bo morda koga zbudil lajež psa zunaj. Zadnje pol ure, kar sem doma, nenehno laja. Ne vem, kako se mu ljubi; verjetno ga je strah, pa daje sam sebi pogum...
Včeraj zvečer se mi je zgodilo nekaj, za kar bi lahko sama zase vedno z gotovostjo rekla, da se mi ne more zgoditi. Nikoli ne reči nikoli! Ta 100% drži! Utrujena od dela, lačna kot sto hudičev, sem po prihodu iz službe bila sposobna samo še za večerjo na express in kavč. Ta seveda ne na express. In neki filmček, kjer gledam slikice, pa sploh ne vem točno, kaj je vsebina. Samo, da se nekaj kakšno uro in pol premika in da ne grem s kurami spat. Vmes sem prejela dva klica, malo čveka in...ko sem se že čisto zavila v deko (to pomeni roke, noge, vse... samo glava ne) in se skoncentrirala na ekran, zazvoni še enkrat telefon. Na drugi strani pa prijatelj...sem mislila, da gre za prijateljski čvek, pa ni bilo čisto tako...Kje hodim? Zdaj trenutno nikjer. Ležim in gledam televizijo. Kmalu bo neki filmček. A si bolana? Ne, zakaj pa? Ja, zakaj pa potem ne prideš? Ja, kam pa? In potem sem se spomnila...križane gate, krščen Matiček...rojstni dan!!! In to ne rojstni dan kot rojstni dan, ampak okrogel rojstni dan!!! In jaz?! Mislim, da mi že dolgo ni bilo tako zelo nerodno. A odkrita kot sem, sem rekla samo : Čisto sem pozabila. Oprosti, oprosti, oprosti. Seveda je bila naslednja zadeva skok iz kavča, tuš, oblačenje, čisto malo make-upa...in potem drugi problem...Darilo! Kaj pa zdaj?! Ne moreš prit na rojstni dan brez darila! Ker sama nikoli ne podarjam nič, če ni to izbrano z mislimi na to osebo, je bila možnost samo ena. Totalno izvirna ideja ali nič. No, idejo sem pobrala od mojega otroka. Vzela sem lep barvni pisemski papir in napisala zaobljubo. Podarila sem dan mojega ženskega življenja z vsem, kar sodi zraven (pospravljanje, likanje, kuhanje, razvajanje, ipd.). Izbira dneva prosta. Samo teden dni prej obvestilo. Kupit nekaj, kar ne bi bilo zanj... Ni moje načelo.  Sedaj pa žurka. In smiselni izgovor za vse ostale.  Jezik imam dovolj dolg, bom že spesnila nekaj, kar ne bo izgledalo tako butasto. Kaj naj rečem? Bila je super žurka (čeprav sem ves čas poslušala pripombe v stilu "saj ni čudno, ko sem pa že v letih"; vrag, res sem desetletje spredaj!), norela sem, kot že dolgo ne; (ja, mešanica vsega od najbolj divjega rocka do polke; uh, so me sukali; sem že pozabila, kako to paše!), jedla preveč kot zadnje dni; nasmejala sem se, da me še sedaj trebuh boli...in predvsem sem bila tam, med prijatelji...

Vse skupaj  je bil znak meni sami. Zanemarila sem ljudi okrog sebe v teh zadnjih dveh mesecih, moje prijatelje, mojo družino...ja, tudi ali predvsem sebe... Dovolj! Nikoli, res nikoli, si ne bi mislila, da se meni lahko zgodi nekaj takega! Nikoli! Ker to preprosto nisem jaz. A očitno se nekaj dogaja! Nekaj, kar mi ni všeč! Morda je bil potreben tako očiten udarec po glavi, da sem končno "skapirala". Ker, karkoli že je in kakršnakoli sem že, vse sem jaz. A jaz, ki si trenutno nisem všeč! Zbogom Pika, ki mi nisi všeč! Danes nisem šla spat, da te končno vržem ven iz tega stanovanja in tega bloga! Hojla Pika, kje si se pa ti skrila?! Pozdravljena...sem te že ful pogrešala...

sreda, 13. januar 2010

Ostati človek... odločitev trenutka, odločitev posameznika

Zadnje čase so stalnica mojih noči. Zbujanja namreč... največkrat zaradi bolečine, povzročene z zobobolom, včasih zaradi skrbi, povezanih z delom...včasih tudi zaradi drugih stvari, ki so bolj prijetne... a to se zgodi bolj redko... Ponavadi ne zaspim nazaj. Lepo bi bilo, če bi se samo obrnila v postelji, poravnala vzglavnik in spet zaspala. Ne, ponavadi ostanem budna uro, dve in se nato znova odpravim spat. Največkrat pišem v tem času. Včasih se sprehajam po blogih in berem razne vsebine. Včasih izberem kakšno lepo, nežno glasbo in se predam sanjam in razmišljanju. Danes sem se sprehodila najprej po internetu (pred spanjem sem sklenila, da grem marca v Planico na polete; tako lep izlet sem imela septembra po Gorenjski s svojim otrokom; spomini nanj me polnijo, da zdržim skozi te težke januarske dni), pogledala, če sem prejela kakšno lepo pošto (žalostna ugotovila, da ni nič) in se nato sprehodila še po blogih. Včasih preberem samo naslove. Priznam, da me vedno manj zanimajo razne vsebine "čenče" stila. Škoda trenutkov za praznino vsebine. Ne, ni kritika, samo osebno mnenje. Vedno me privlači fotografija. Včasih se me vsebina dotakne na način, da moram napisat komentar (saj ne, da bi vsebina sama zahtevala komentar; obratno, največkrat ga ne; prej obratno...govori toliko sama zase, da je komentar odveč, a nekako želim povedat avtorju, da sem občutila njegove besede), včasih napišem zaradi vsebine še sama svoje misli tukaj... ker se me vsebine drugih blogerjev dotaknejo v tolikšni meri, da enostavno moram pisati sama...tudi danes je tako...morda samo kot opomin sama sebi...ker vem, da bom brala te svoje besede še večkrat...in vedno me bodo vrnile v trenutke občutenja, ki sem ga doživljala takrat, ko sem pisala te besede...

Danes je zobobol. Danes je blog prijatelja. Danes je fotografija in besede, ki sem jih že srečala. Njihova pretresljivost je neizmerna. Občutek nemoči in krivde vedno prisoten. Njen namen... če ga ne doseže, je v resnici nismo občutili. Naše dojemanje njene pretresljivosti v bistvu... lažno...ne, preveč težka beseda... površinsko... Res verjamem, da ima vse svoj namen. Vedno znova ugotavljam tako. Zame so prišle ravno v pravem trenutku. Ker zadnje dni nisem zadovoljna. S svojim življenjem. Preveč dela, preveč skrbi, nič časa zame, za brezskrbnost, za smeh... a ni tako, ne v resnici...Vedno je čas za nasmeh, za pogovor, ki nas sprosti in vnese majhen drobec človečnosti v nas... Samo v nas samih je odločitev. Ker ne bo nič drugače. Delo bo opravljeno, pritiski bodo popustili, ljudje bodo bolj strpni, spet bodo z družinami čez vikend, petek bo spet postal petek... Saj je samo delo. Sama na mestu, kjer sem, vplivam nanje. Moj jutranji pozdrav, nasmeh, trenutek pogovora o vsakdanjih stvareh...o otrocih, mucah, starših...in dan steče drugače, delo je lažje, nasmeh je na licu in domov gremo z občutkom "saj sem naredil nekaj" in ne "spet nisem nič naredil"... Zvečer klic staršem, besede za mojega otroka, čeprav sem utrujena in gredo nekako "skozi mene"...njihova vsakdanjost pač...

V vsakem trenutku imamo možnost odločitve, kakšni bomo. Ne smem pozabiti. Da sem se, nekje že nekaj časa nazaj, odločila, da bom ostala jaz...in se spreminjala samo na način, da bom boljši človek... v svojih očeh... Saj poznate tisti stavek iz filma Kdo se spominja Dolly Bell ? Saj ne vem, če se tako napiše... ni pomembno...pomembna je vsebina, ki je nekako takšna :

Vsaki dan v vsakem trenutku rastem.

Kot človek... samo to je zares pomembno... in potem bo tudi pretresljivost trenutka nekega človeka v nekem času v nekem prostoru imela svoj namen... življenje nikoli ni bilo in nikoli ne bo lahko za vse... pomembno je, da znamo razbrati, kaj je pomembno, kaj samo praznina... in ostanemo ljudje... potem bo imelo življenje nekoga odsev v življenju nas samih...

torek, 05. januar 2010

Čas...ne včeraj, ne jutri...samo danes

Vedno znova ugotavljam, da imajo vse stvari, vsi odnosi, vsi ljudje, vse, kar se nam dogaja, res čisto poseben namen. Včasih skoraj neviden, skrit za neko kopreno zunanjosti, drugič več kot očiten, takšen, ki butne v nas in nas skoraj nasilno premakne. Premakne v naših mislih, naših dejanjih...verjetno zato, ker se sami ne. Premaknemo namreč. Tudi ta noč brez spanja (postajajo moje prijateljice...ali jaz njihova...te noči brez spanca, brez sanj) ima svoj namen. Če vse sede tja, kamor mora sesti, če se dan zaključi tako, kot bi se moral zaključiti, je utrujenost tista prava mera za spanec, ki nas odpelje v čas nezavedne prisotnosti v času in kraju, da skozi nezavedanje sebe naberemo energijo za vse zavestno, odgovorno, hoteno...vse...preko dneva. Če temu ni tako, utrujenost ni pomembna...vse, kar je ostalo odprto, nedorečeno, neizživeto, kot seme, ki se ne more razklati in skliti samo...vse nas pritiska v nezmožnost sprejemanja utrujenosti kot tistega merila, ki nas bi vodilo v preseganje utrujenosti same. Misli so tu, čustva so tu...vse je tukaj, v nas...preliva se kot deroča reka naše podzavesti in vzburja vedno novo iskrenje misli samih, čustev samih, občutkov samih...

Faulkner. Evi gre zasluga za spomin nanj.William Faulkner in njegova Svetloba v avgustu. Čas gimnazijskih let in celega kupa knjig, ki smo jih takrat morali prebrati. Mislim, da sem prebrala v štirih letih preko štiristo knjig. Med njimi ima posebno mesto Svetloba v avgustu (in seveda še nekaj takšnih), a sem skozi vsa leta pozabila, zakaj je bila takrat tako posebna zame. Spomin, ki me je vrgel v današnji čas prevečkrat "instant" življenja. In vem, da bom v naslednjih dveh mesecih prav gotovo poiskala knjigo in jo prebrala znova. 

A ni samo Faulkner tisti. Njene fotografije, črnobele fotografije nekega izleta v Franciji, s sošolci, brezskrbne mladosti, so me ponesle v tako zelo oddaljen čas, a tako živ spomin na neki avgust neke naše mladosti, ko sem preživela ves mesec v Franciji. Najprej skupina štirih deklet dobra dva tedna Pariza in druženja z mladino iz vsega sveta (rosnih sedemnajst sem imela takrat; kako zelo mlada sem bila pravzaprav), odkrivanja mesta, ki smo ga podrobno poznale iz naših ur francoščine, nočne zabave, obiska grobov znanih oseb preteklosti na pokopališču Pere Lachaise od Jima Morissona, Edith Piaf, Sarah Bernhardt, Oscarja Wilda, Chopina, Balzaca, Moliera, itd., fantastičnih jutranjih zajtrkov...preveč vsega, da bi lahko strnila vse tukaj... in nato še dobra dva tedna v Annecyju blizu Chamonixa, razstava Dalija v Ženevi, ledenik pod Mont Blancom, vzpon z gondolo na Aguille du Midi...zopet preveč vsega...Čudovit mesec, čudovita spoznanstva, danes čudovit spomin...Spomin na brezskrbnost neke mladosti, ko so bili vsi problemi življenja tako zelo oddaljeni, v nas pa ene same sanje o tem, kaj hočemo in želimo...Morda se niso uresničile tako, kot smo si zamišljali...a to je pač življenje...In samo eno je res, kar je tako lepo povzela Eva. Mladost mora biti takšna; močna, zaverovana sama vase, brezskrbna...da lahko skače preko ovir, išče drugačne poti od utečenih, poskuša druge misli od priznanih...enostavno JE mladost...

Hkrati sem se še bolj zavedala misli, ki jo je povzela Eva : Čas je sedaj. Ni preteklosti (razen v spominih, ki so hkrati izkušnje v ravnanju v sedanjosti), ni prihodnosti (razen v ciljih in željah, ki jih želimo doseči...a ne bodo nikoli realizirani, če ne bomo naredili korakov v sedanjosti)...je samo sedaj, ta trenutek, ta čas in ta prostor...Vsak večer, preden bom odšla spat, si bom ponovila v mislih ta stavek. Čas je sedaj. Ker je vse ostalo izguba energije, življenja, strasti, nas samih...Torej : Čas je sedaj. Zdaj in tukaj.

Eva, hvala ti. Za spomin na mladost, neki avgust moje mladosti, neko knjigo moje mladosti...za sedanjost in tisto, kar je najbolj pomembno...jaz, moj čas danes, sedaj in v tem prostoru... 

nedelja, 03. januar 2010

No, moram lulat...To je moj plac za lulanje...

Pravkar sem se vrnila s sprehoda. Moja "desetka", moja Drava, moja pot. Ker je pot kar dolga, imam ob njej svoje "priljubljene" prostore, kamor grem lulat. Seveda, če človek pije kar nekaj vode, mora v dobri uri in pol vsaj enkrat lulat. Tudi danes ni bilo nič drugače. Na tla vržem rokavice, dvignem pulover in si ravno začnem vleči navzdol trenerko, ko pride iz grmovja moški s cigareto v ustih, star kakšnih štirideset. Obstanem za trenutek in nato vprašam: "Dober dan. A boste dolgo tukaj?" Moški, kakor da ni slišal mojega vprašanja, odgovori z vprašanjem : "Od kod ste pa vi prišli?" No, skoraj isto vprašanje bi sama lahko postavila njemu. A so mi možgani delovali samo v eno smer:  moram lulat. Ponavadi kar nekaj časa treniram mišico (saj veste, Keglove vaje), preden se odločim za dejanje. To pomeni, da je takrat že skoraj "zadnji čas". Moškega očitno to ni zanimalo. Brez posebnega zanimanja za njegova vprašanja (očitno sva bila skoraj kot zakonca po dvajsetih letih zakona), nadaljujem v svoji smeri: "No, moram lulat...To je moj plac za lulanje..."  Šele dokaj neumen izraz na njegovem obrazu, ko je verjetno sestavljal v mislih skupaj besede, ki sem jih pravkar izgovorila, še vedno v dvomih, da je prav slišal, mi je razkril vso smešnost prizora. Prasnem v smeh, spustim pulover, poberem rokavice, pogledam proti moškemu in se z "nasvidenje" poslovim. 

Pika, Pikica, Pikec...ti si pa res neverjetno iskrena! Človeku, pa še moškemu, začneš razlagat svoje zadeve, povezane z lulanjem, kakor da razlagaš, kako se pride do nogometnega stadiona. Ni čudno, da je ostal brez besed. Šla sem dalje in pri tem premišljevala, da me je samo srečna sekunda ali še manj ločila od neprimerno bolj neprijetnega trenutka. Bilo bi res smešno, če bi prikolomastil iz tistega grmovja takrat, ko bi ravno začela lulat. Ker bi se težko ustavila. Verjetno bi stala in se gledala, dokler ne bi opravila tistega, kar sem se pač namenila.Tako pa... sem samo izgubila svoj "plac" za lulanje...Ja, kakšen kilometer dalje sem še sama zavila v gozd, a sem prej dobro preverila, če se v kakšnem grmu ne skriva kakšen zajec ali kaj večjega. A nekaj drugega je bilo bolj pomembno...nekaj, kar mi je ob tem dogodku pokazalo ... mene ...

Toliko žalosti je danes v meni, da je skoraj ne prenesem.  A sem, ne glede na to, opazila čudovito modro nebo, pokrito tu in tam z majhnimi belimi oblaki; toplo sonce, ki je položilo svetlečo preprogo na gladino Drave... in predvsem... nasmejala sem se sama sebi in svoji neumni netaktni iskrenosti... To sem jaz. Res sem to jaz. Tudi takrat, ko vse v meni joče, je v meni še vedno tista neusahljiva energija, tisto življenje, tista strast za vsem, kar je okrog mene, vsem, kar sem, vsem, kar delam...strast živeti, strast za vsem, kar je življenje...preprosto življenje...

Opazovala sem drevesa ob reki, ko sem se vračala domov... gola, brez življenja...a samo navidezno, samo na zunaj...V njih je toliko življenja, v vsaki najmanjši vejici...in to življenje bo kot sok napolnilo številne drobne popke spomladi, da se bodo odprli in pokazali svoje nežno zelene listke...S kozi sok bodo rasli, postajali močnejši, da jih noben veter ne bo mogel odtrgati z veje... In tako je z mano...samo navidezno ni v meni ničesar več, nobenega življenja, nobene strasti...samo žalost...a vem, da bo, morda ne spomladi, morda ne letos, enkrat...moja duša spet pognala svoje liste, najprej nežne, občutljive, ki bodo z vsakim dnevom in žarkom sonca postajali močnejši, dokler ne bodo bolj močni, kot so bili kdajkoli...In takrat bom rekla: nasvidenje žalost... 

Samo človek...a človek

Kakšno vrednost ima karkoli v tem svetu, če v odnosih nismo več človeški; če izgubljamo vse tisto, kar nas dela človeške?  Včasih imam občutek, da se izgubljam v nekem času, ki si ga nisem izbrala; času, v katerega sem padla nekako po naključju...morda zato, da se nekaj naučim iz njega...A kaj bi me naj naučil današnji svet? Kako biti prvi med prvimi, čeprav pri tem pohodimo vse, kar je okrog nas? Kako izbirati lažje poti za nas, čeprav pri tem prizadenemo ljudi okrog sebe? Kako v center svojega sveta postaviti svoj veliki "JAZ", čeprav vse ostalo okrog nas izgine...ljudje, dotiki, toplina, besede, nežnost...Kako zelo osamljen mora biti takšen svet?! 

Ne želim tega. Nočem sveta, kjer beseda nima nobene teže, kjer jo preprosto pohodimo; kjer vedno postavimo sebe v ospredje, čeprav pri tem prizadenemo človeka zraven sebe. Enostavno nočem takšnega sveta, ne sprejemam ga... Zame so besede čustva, misli, odnos do človeka. Vsaka ima svoj pomen, vsaka. Rad te imam. Želim te. Obljubim. Oprosti. Jezen sem. Ne zmorem. Ker nikoli ne more biti nič zanesljivo, vedno je dvom, če samo premišljujemo o čustvih, mislih drugih. Šele besede, dotiki...vse to je tisto, kar odraža naša čustva, misli, poglede. Imeti srce in povedati tudi tisto, kar ni preprosto povedati....to odraža človečnost, veličino nekoga... Ne iskati  medlih izgovorov, umikov. Kaj lahko boli bolj kot laž, izgovor, v katerega še sami ne verjamemo?  Iskrenost, poštenost... vrednote, ki so zame tako pomembne kot zrak, ki ga  diham... 

Ta preskok v novo leto je bil čisto poseben zame. Morda res preveč pričakujem od ljudi. Čeprav sama ne mislim tako. Pričakujem samo, da se me obravnava na enak način, kot sama obravnavam druge ljudi. Ne lažem, zato mi ne lažite. Dajem, zato ne sprejemajte, če niste pripravljeni tudi dajati. Ne obljubljam samo zato, da se znebim nekoga; zato ne obljubljajte samo zato, da se me znebite. Povem odkrito, zato bodite odkriti z mano. Vse prenesem, ne prenesem pa laži, enostavno je ne prenesem. Ker odraža nespoštovanje do mene. Ker iz mene dela vse drugo, samo kot človeka me ne upošteva. Spoštujem tiste, ki mi v obraz povedo, kaj mislijo o meni. Ker me ni treba imeti rad. Ne prosim za ljubezen nikogar. Nikogar.In za nikogar nisem nekaj samo po sebi umevnega. Za nikogar. 

Mislim, da potrebujem sedaj predvsem sebe. In to je pravzaprav edino, kar res imam, kajne? Zakaj ne bi poklonila končno nekaj časa sebi? Utrujena sem od laži in pravljic nekoga in od izgovorov nekoga drugega...dejstvo je, da me tako prvi kot drugi jemljeta kot nekaj, kar pač je... A jaz nisem samo nekaj, kar pač je... Sem človek, človek s svojimi čustvi, mislimi, pričakovanji, hrepenenjem, upanjem... Samo človek, a človek...