sobota, 27. februar 2010

Slediti sanjam

Verjamem, da je ena najbolj pomembnih lastnosti človeka, ki označuje njegov karakter ne glede na področje življenja, ali je človek borec ali ni. Od kod te misli? Seveda povezano s Petro Majdič. Preveč besed je bilo izrečenih, da bi lahko povedala karkoli novega. Čeprav bi lahko nekdo ocenil njeno dejanje za dejanje neodgovornosti, seveda predvsem do sebe, je zame predvsem dejanje odgovornosti. Gre za pristop, ki izključuje samo individualno (želja interes, karkoli), ampak vključuje tudi ostale. Nedvomno si nihče ni bolj želel medalje kot Petra. O tem ni nobenega dvoma. A menim, da njena energija in moč nista  izhajali samo iz osebne želje, ampak odgovornosti do vseh tistih, ki smo medaljo pričakovali, še najbolj do vseh tistih, ki so ji na njeni fantastični poti  pomagali in stali ob strani. 

Zato me je jutranja novica o nagradi Terryja Foxa za najbolj požvrtovalnega , osveščenega in pogumnega športnika, ki jo bo prejela Petra Majdič danes, dan pred zaključkom OI, razveselila. Ker si jo nedvomno najbolj zasluži in ker je ena in edina junakinja teh OI. Tudi njena gesta, da ne bo tožila prirediteljev, je samo dodatni pokazatelj njene veličine kot športnika in človeka. Dejansko ve, kaj je pomembno v življenju.

A naj omenim, po moji oceni, bistvo njenega uspeha, tako zelo resnično, o katerem je spregovorila tudi sama: slediti sanjam. Preprosto verjeti vase in slediti sanjam. Ker nikoli ni lahko, enostavno in ne pride od danes na jutri. A pomembno je, da vztrajamo in verjamemo vase in v svoje sanje. To je tisto, kar loči borca od vseh ostalih. Kjerkoli v življenju. Ne trma, čeprav delček trme mora biti.  Ne zavarovanost vase, čeprav delček zavarovanosti vase mora biti. Ne odgovornost, čeprav delček odgovornosti do sebe in do drugih mora biti. Sanje, predvsem sanje in naša neizmerna vera, da sanje lahko presežejo same sebe in postanejo ... resničnost. Petra je to dokazala.
Petra, hvala... za enkratno predstavo in vero v človeka in njegove sanje...

sreda, 10. februar 2010

Kozarec energije in ...

Ne vem, ampak glasba je zame nekaj, kar ni samo del mene; to preprosto sem jaz! Danes, ko sem se peljala po zasneženih cestah ob vrtinčenju drobnih snežink domov, zaslišim prve takte ... in ni bilo več mraza, ne skrbi, ne slabe volje...samo jaz in noro dober komad (po mojem skromnem mnenju, seveda)... do konca, samo tako jo je treba poslušat...do konca, kolikor se da...Škoda le, da človek v avtu ne more plesat, kajne?

Vedno zame (Polona & Gušti)

Znova sem prespala jutro, ga prestavim na večer.
Ko bi videl moje sanje! Ali čutiš moj nemir?

Zunaj vse diši po tebi, ne obrišem mokrih las.
In da ne bi zamudila, navlečem jeans brez spodnjih hlač.
Tako počutim se svobodno, se ne menim za ljudi,
in v masi sem lahkotna, nevarno sekam vse poti.

Vem, kaj misliš in kaj hočeš, in ne čakaj ali smem.
Le poljub iz tvojih ustnic, meni to sploh ni problem.

Začutim, ko zadane pogled
in ko me gane občutek, ki prevzame.
In nasmeh je vedno zame.
Čutim, ko zadane dotik in ko me gane,
skrito me vzame, se potrudi vedno zame.

Ko se zlijeva v eno in ujameva svoj tok,
me v sunku voziš k sebi, se oklepam tvojih rok.
Kot v temi repatica in želim si takih sto.
Prav potiho se odplaziš, vem, da ni bilo slovo

Zopet bom prespala jutro, ga prestavim na večer.
Ti boš polnil moje sanje in boš trgal moj nemir.

Vem, kaj misliš in kaj hočeš, in ne čakaj ali smem.
Le poljub iz tvojih ustnic, meni to sploh ni problem.


Naj dodam še glasbo... besedilo je okostje, samo okostje, kamor sedejo note... vse skupaj je življenje...