nedelja, 25. april 2010

Zlata poroka

Sedela sem in ju gledala. Plesala sta, nežno objeta, ona s pogledom uprtim vanj, on v njo...tu in tam se je sklonil in jo poljubil na usta...topel, nežen poljub... Tišino prostora so polnile besede, vpete v melodijo...Vjeruj u ljubav...Ne, ni njuna pesem. In ne, ni moja pesem. A nekako je bila prava v tem trenutku, ker je trenutek odražal njeno sporočilo. On in ona. Sama s svojim  "biti" v tem trenutku, kot sama zase dokaz, da obstaja. Ljubezen namreč. In če obstaja ljubezen, kako potem ne bi obstajala vera vanjo? 

Gledala sem ju in solze so tekle po mojih licih. Nisem jih obrisala. Tudi one so odražale trenutek, trenutek mojega "biti". Tistega resničnega. Na mojem obrazu je bil nasmeh, a v mojem srcu je bila bolečina. Preprosta bolečina. Ne zaradi njiju, zaradi mene. Preveč sta bila zaverovana vase, da bi lahko opazila kogarkoli drugega kot drug drugega. In moj nasmeh je bil nasmeh igralke. Dobre igralke. A saj nisem hotela posegati v lepoto njunega trenutka. Enostavno nisem imela pravice. A moje srce me vseeno ni poslušalo. Saj me zadnje čase nikoli ne! Zakaj bi bilo danes drugače?  

Kako zelo se nam zdi včasih človek zraven nas sam po sebi umeven! A ni, nikoli ni. Včasih opazujem pare okrog sebe. Nekateri imajo takšen topel, intimen odnos, tako čudoviti so drug z drugim. Vedno najprej pomislim, kako srečni so pravzaprav. Ne, ni samo sreča, čeprav košček sreče mora biti. Vem, preprosto vem, da nikoli niso postavljali sebi vprašanje, ali se splača potruditi, ali je vredno delati na odnosu, ker so vedeli že od vsega začetka, da ljubezen ni nekaj, kar enostavno pride, je in ostane. Ne, ljubezen je delo,  vsaki dan znova. Včasih pozabiti na "jaz" in postavite pred sebe "ti". Samo tako sva lahko "midva". Ne leto, dve...vso najino življenje. 

Vožnja domov je bila spet ena tistih, ko so kilometri izginili v nič, a sama sem želela, da bi se enostavno vozila v neskončnost...morda zato, da ne bi razmišljala o stvareh, ki jih nimam...nikoli ne moremo imeti vsega...a sama bi dala vse, da bi imela, kar imata onadva... V bistvu potrebujemo tako malo...zdravje, nekaj malega, da lahko živimo in ...ljubezen, ja, ljubezen... Je ljubezen v mojem življenju, veliko ljubezni...a nekaj manjka, nekaj, kar sem danes videla pri njiju... tisti "nekaj"...ali tisti "nekdo"...

sobota, 24. april 2010

Upanje ostaja

Takrat, ko že skoraj izgubim upanje v ljudi, v tisto dobro v ljudeh, ki ne zahteva nič, ampak samo je tukaj, mi tok dogodkov, naključnih, spontanih, znova vrne upanje v boljše, človeško, toplo...

Seveda sem spet jaz. Zgodim se približno petkrat do desetkrat na teden. Moja skrajnost ali "saj lahko" ali "lahko vse" ali "bom že sama". Tudi tokrat, čeprav samo sprehod s končnim ciljem. Cilj pokaže več kot očitno dejstvo, da je sicer dosežen, a občutek zmage ima slab priokus. Potrebno se je vrniti. Še enkrat toliko torej. Sedim na klopi in premišljujem. Seveda sem jezna nase. Spet pretiravam. Kaj je tu novega? Nič! Nimam telefona, nimam denarja. Tehtam med dvema možnostima. Enostavno grem nazaj. Bo kar bo. Druga je "prosi za pomoč". Jaz? Nekako to nisem jaz. A bolečina je prevelika in zmaga razum (seveda pod vplivom bolečine, drugače ne bi; priznam). Ogovorim kar prvega. Moški, star okrog 45 let. Prosim ga, da me odpelje domov. Na kratko pojasnim zadevo. Nasmehne se. "Seveda, ni problema. Samo po avto grem. Boste počakali kar tukaj?" Pokimam in se zahvalim. Sedim in čakam. Ne minejo tri minute in pred mano se ustavi avto. Moški izstopi in mi pomaga v avto. Samo zahvala na koncu, ko me odloži pred vrati mojega doma. 

Neznanec. Prekinila sem njegove opravke, vstopila za trenutek v njegovo življenje. Ni bila samo vožnja domov, ni bil samo nasmeh. Dal mi je več. Upanje, da ta svet in ljudi na njem ne vrti samo denar, da obstaja še človek, ki je preprosto pripravljen priskočiti na pomoč. Neznancu. Hvala neznanec.  

četrtek, 15. april 2010

Osebno neosebna

Ko človek odstrani vse, kar je osebnega, ne ostane več nič...

Razpočim se kot balon na nebu ... in ni me več...