Takrat, ko že skoraj izgubim upanje v ljudi, v tisto dobro v ljudeh, ki ne zahteva nič, ampak samo je tukaj, mi tok dogodkov, naključnih, spontanih, znova vrne upanje v boljše, človeško, toplo...
Seveda sem spet jaz. Zgodim se približno petkrat do desetkrat na teden. Moja skrajnost ali "saj lahko" ali "lahko vse" ali "bom že sama". Tudi tokrat, čeprav samo sprehod s končnim ciljem. Cilj pokaže več kot očitno dejstvo, da je sicer dosežen, a občutek zmage ima slab priokus. Potrebno se je vrniti. Še enkrat toliko torej. Sedim na klopi in premišljujem. Seveda sem jezna nase. Spet pretiravam. Kaj je tu novega? Nič! Nimam telefona, nimam denarja. Tehtam med dvema možnostima. Enostavno grem nazaj. Bo kar bo. Druga je "prosi za pomoč". Jaz? Nekako to nisem jaz. A bolečina je prevelika in zmaga razum (seveda pod vplivom bolečine, drugače ne bi; priznam). Ogovorim kar prvega. Moški, star okrog 45 let. Prosim ga, da me odpelje domov. Na kratko pojasnim zadevo. Nasmehne se. "Seveda, ni problema. Samo po avto grem. Boste počakali kar tukaj?" Pokimam in se zahvalim. Sedim in čakam. Ne minejo tri minute in pred mano se ustavi avto. Moški izstopi in mi pomaga v avto. Samo zahvala na koncu, ko me odloži pred vrati mojega doma.
Neznanec. Prekinila sem njegove opravke, vstopila za trenutek v njegovo življenje. Ni bila samo vožnja domov, ni bil samo nasmeh. Dal mi je več. Upanje, da ta svet in ljudi na njem ne vrti samo denar, da obstaja še človek, ki je preprosto pripravljen priskočiti na pomoč. Neznancu. Hvala neznanec.
Razmišljam ob tvojih sestavkih in spoznavam sebe (kaj bi v kaki situaciji naredila jaz), pa se izgubim v mislih ali pa si pokimam takoj.
OdgovoriIzbrišiSpomnim se moje babice, ki je delce svojega značaja položila v zibko moje mame in mene - ja, vse bi rajši same naredile, same storile, pa tudi če zraven boli. Pa tako preprosto je, kot smo me pripravljene pomagati drugim, tako so drugi pripravljeni pomagati nam. Dovolj je že malenkost.
Npr. te dni sem se nekajkrat srečala z mladeničem v hudi čustveni stiski - vse, kar sem mu lahko nudila, je prijaznost in pripravljenost poslušati ga in slišati ga. Po nekaj pogovorih sem dobila od njega sms sredi noči: kadarkoli, kakorkoli je pripravljen pomagati nazaj, ker sem v njegovi krizi za trenutek obstala in se pogovorila z njim. In če bo kdaj naletel na koga v težavah, mu bo prisluhnil in pomagal on. Povezani smo bolj, kot si mislimo, in upanje v sopomoč, pa naj bo znančeva ali neznančeva ostaja.
Imaš prav. Bolj smo povezani, kot si želimo včasih priznati. In ja, tako lahko je prositi za pomoč. Smo, kar smo. Takšni smo, zaradi nečesa v našem življenju, kar nas je oblikovala tudi na način, ki nam življenje otežuje. Torej si ga otežujemo včasih sami. Nekje sem prebrala : ni slabšega kot razmišljanje. Samo sprfejemati je treba. Glej, a jaz vedno razmišljam, težko samo sprejmem. Če se tega zavedam, bom morda enkrat spremenila, kajne?
OdgovoriIzbriši