sreda, 26. maj 2010

Svila


Včasih se vprašujem, ali ljudje sploh vedo, kolikšno moč imajo besede. Vsebina besed in način, kako so nekomu posredovane. Če bi vedeli …

Spomnite se otroka, ki mu berete pravljico. Lahko je še tako majhen in se sploh ne zaveda dejanskega pomena tistega, kar mu berete, a vaš glas in način, kako boste brali, ga lahko umiri in zaziba v sanje. Ne samo otroci, vsi smo takšni. Morda so samo trenutki drugačni, oseba zraven nas drugačna ali njena vloga v našem življenju drugačna. Nekoč so ljudje več brali. Danes nimamo časa. Ali res? Če dobro premislite, je samo izgovor. Kaj je tista zapeljivost, ki se skriva v besedah?

Verjamem, da je domišljija tista, zaradi katere smo polni življenja, tiste življenjske energije, ali življenja dejansko ni v nas. Ni pomembno, kaj delamo, ni pomembno, za kakšne trenutke gre. Domišljija kot neverjetna moč misli, idej, sanj, slik, podob, vsega, kar dejansko ni prisotno, a v nas zbudi čustva, občutke, veselje, energijo, motiv, skratka vse, kar se prelije v dejansko. Je domišljija pomembna? Zame brez nje ni dobre spolnosti, torej zame je pomembna. Je spolnost za vas pomembna? Kako bi lahko brez domišljije? Domišljija je kot nežen dotik svile, ki ga občutimo na površini naše kože samo toliko in nič več, da odpre vso mavrico poželenja.

Noben erotičen film se ne more primerjati z erotičnostjo besed, posebej če jih prinaša v našo dušo glas osebe, ki jo imamo radi. Vsaka beseda skozi občutek vsebine njenega pomena, ki se zliva s tonom glasu, prinaša v nas brezmejne slike domišljije, ki presegajo samo vsebino besede. Besede, ki se povezujejo v stavke, katerih pomen nas usmerja v naši domišljiji samo toliko, kolikor želimo sami. Ne določajo stavki njene smeri, določa jo občutek, ki ga zbujajo v nas, občutek, ki izhaja iz nas samih. Zato enake besede v različnih ljudeh vzbudijo različne občutke in odprejo vrata v različne svetove domišljije.

Neverjetna je moč besed. Neskončno večja, kot beseda sama, bolj raznolika, kot beseda sama. V spolnosti enkratna in nepogrešljiva. Kaj vzburja bolj, kot besede, ki  jih izrečete v strasti? Kaj vzburja bolj kot želja ali odnos, ki jo prinašajo? Je drugače, če je beseda del predigre, del tistega, kar lahko vodi v ljubljenje samo? Dvomite? Lahko poskusim? Morda vas prepričam …

Svila. Alessandro Baricco. Zgodba. Enostavna, preprosta zgodba. Morda zato, ker jo piše moški. Brez balasta romanov. Samo zgodba. A s tolikšnim čustvenim nabojem, kot ga premore redko kateri roman. Ravno ta enostavnost, na trenutke že skoraj preveč sistematična in racionalna, a hkrati neracionalnost čustev, tako polnih, tako vseobsegajočih... Umetnost izpovedi. Umetnost prepletanja, simbioze teh dveh skrajnosti, tako nezdružljivih, a združenih. Združenih v tej zgodbi.

Iz knjige : »V sobi brez luči je začutil lepoto njenega telesa ter spoznal njene roke in njena usta. Ljubil jo je dolge ure, z gibi, ki jih ni delal nikdar prej, in pustil, da ga je učila počasnosti, kakršne ni poznal. V temi je bilo kakor nič, ljubiti jo in ne ljubiti nje.«

Glasba te zgodbe je bela. Bela ima v sebi vse barve barvnega spektra. Zato je glasba te zgodbe bela, ker ne more biti bolj bogata, kot jo lahko odraža bela, glasba te zgodbe. Zgodba, enostavna in kratka, ima dramatičen razplet, ki ga ne pričakuješ. V njej se skriva toliko čistih, preprostih resnic, zajetih v enostavnih stavkih, brez posebnega razlaganja, pojasnevanja. Samo tu so. In povedo več, kot če bi jih opisal z besedami cele strani.

Iz knjige : » … ne odpiraj oči, če lahko, in božaj se, tako lepe so tvoje dlani, tolikokrat sem jih sanjala, zdaj jih hočem videti …«



Kaj pripoveduje zgodba? Zame je ljubezenska; zgodba o sanjah, ki jih iščemo, a jih imamo v rokah. Samo nekako jih ne vidimo. Morda zato, ker so tako blizu nas, tako samo po sebi umevne. Zgodba presenečenj. Kolikšna presenečenja se skrivajo v ljudeh, posebej, če ta presenečenja slika ljubezen. Zgodba o ljubezni. O zaljubljenosti, iskanju iluzije; in njenem nasprotju... Ljubezni, pravi, močni, sposobni žrtev; ljubezni, ki ne vprašuje, ne dvomi, samo daje ... največ, kar ima ... sebe ...

Iz knjige : » … tvoje bodo moje ustnice,  ko se te bom prvič dotaknila, se te bom z ustnicami, ne moreš še vedeti, kje …«

Je moški in je ženska. A ne ženska, o kateri skozi zgodbo sanja moški. Sanje so samo iluzija, nekaj kratkih trenutkov, ki niso resničnost. A morda vsakdanjost resničnosti pripelje v poveličevanje tistega, kar je samo navidezno tukaj, a dejansko ne obstaja. Tisto nepoznano, tako nedosegljivo, ki v moškem vzbudi sanje o enkratni čudoviti ljubezni. Ni ljubezen več tisto, kar pozna, kar je v njegovem življenju. Ljubezen postane pot, posebna oblika obsedenosti, katere razdalja še povečuje njeno idealiziranje. Ker je iluzija … ni resnica.

Iz knjige : » … pustila bom, da tvoje spolovilo razpre moja usta, da prodre med moje ustne, ko mi pritisne ob jezik, bo moja slina po tvoji koži tekla v tvojo dlan, moj poljub, tvoja dlan, eno v drugem, na tvojem spolovilu …«

Se ne dogaja to danes, tukaj? Vsakdanjost, enolična rutina, ki ustvarja lažne slike enkratnosti trenutkov, ki so v svojem bistvu samo izsek v času in prostoru, samo sprememba, ki je zaradi drugačnosti precenjena. Zaradi teh kratkih trenutkov, ki nas napolnijo z lažnim odsevom svojega bogastva, poteptamo človeka ob sebi, človeka, ki je že nekaj časa tu, ob nas, in je ravno zaradi tega tako prekleto »samo po sebi umeven«. A ni, nikoli ni. Ker človek gre, a mi ostanemo. Sami. Takrat, ko ugotovimo, da smo dali nekomu več, kot smo dobili. A ker smo vzeli drugemu, ker smo ranili, smo izgubili za vedno.

Iz knjige : » … in to moje telo sedaj brez svile, tvoje dlani, ki se ga dotikajo, tvoje oči, ki ga gledajo, tvoje prste v mojem spolovilu, tvoj jezik med mojimi ustnicami …«

Ženska v zgodbi ni takšna. Je tukaj in ostane tukaj, čeprav se zaveda vsakega trenutka, ko njen moški ni tukaj, ni zraven nje. Ljubi, samo preprosto ljubi. Morda razume, morda čaka na tisti čas potem, ko se bo iluzija razblinila in prinesla njega spet k njej. Ker ni ničesar drugega, kar si želi. Samo njega. Ženska, ženstvena v svojem tihem hrepenenju, neopazna v svoji prisotnosti v njem, a tako globoko v njem, da se tega zaveda samo ona. On ne, vsaj tako dolgo ne, dokler je ni več. Šele takrat se zave, da je zamudil življenje, ker je hotel živeti iluzijo. Razkritje pride včasih prepozno.

Iz knjige : » … tebe, ko se uvijaš pod mano, vzameš moje boke, me dvigneš, pustiš, da zdrsim na tvoje spolovilo, počasi …«

Se morda včasih čutimo manj moški, manj ženske, ker nas navidezno prazna vsebina vsakdanjika pogoltne v svojo določljivost? Morda je tako. A če je tako, potem smo dolžni sami sebi znotraj te določljivosti umik v domišljijo. Ne mislite tako? Če je ljubezen, je lahko domišljija enkratno občutenje človeka ob nas, enkratna možnost preliti izjemnost v enoličnost vsakdanjika z in zaradi človeka ob nas. Samo prepustiti se moramo. Sprejemati. Dati krila tistemu, kar občutimo. Poželenje v nas je brezmejno. In je tukaj, je v nas, zaradi tega, da ostanemo čudovito enkratni v vakem trenutku enoličnosti in določenosti trenutkov, ki sestavljajo večji del našega življenja.

Iz knjige : » … kdo bi mogel izbrisati to, tebe v meni, ko se počasi premikaš, tvoje dlani na mojem obrazu, tvoje prste v mojih ustih, užitek v tvojih očeh, tvoj glas ….«

Zgodba, ki skriva v sebi eno najbolj erotičnih, intimnih besedil, kar jih poznam. Zgodba o... Ne, nočem več analizirati; zdi se, kot da jo trgam na koščke. Nočem tega. Samo poiskati jo je treba. Prebrati. Jaz... Sama jo želim prebrati še enkrat; počasi, čimbolj počasi... Želim, da se njene misli, besede spustijo na mojo dušo, nežno kot svila... Jokala sem, ko sem brala pismo iz te zgodbe, jokala sem na koncu... enostavno sem; ne vem, zakaj; sem... To je tisto. Čustva, občutki, vsak drugače, doživljanje besed lastno vsakemu med nami na njegov svojstven način …

Iz knjige : » … v tistem trenutku je doumel, da bo vse svoje življenje slišal te besede …«

Različni smo. A včasih je potrebno sprejeti različnost, ki nam prihaja nasproti. Če je to drugače, če ni nekaj, kar smo navajeni, še ne pomeni, da to ni del nas. Morda nikoli ni bilo naključja, ki bi v nas odkrilo del nas, ki ga ne poznamo. A če ni bilo naključja, je vse, kar vstopa v naše življenje, del namena. Morda tudi ta zgodba o zgodbi. Zgodba o ljubezni. Svila. Poskusite. Vseeno kaj, samo poskusite … morda odkrijete tudi vi čudovito moč besed, njihovo neverjetno sposobnost porajanja domišljije in z njo poželenja … Pustite lepoto občutenja v svoj svet.


Iz knjige : » … in tiste besede je brala s toliko čustva , da tega nisem mogla nikoli pozabiti … prepričana sem, da si najbolj od vsega želela biti tista ženska… «

Naj zaključim z besedilom iz knjige :  Svila nas spet spomni, da je vredno živeti.

petek, 14. maj 2010

Voda sem ...

Skozi tvoje besede, ki bi lahko bile moje, se je prelil nemir v mojo dušo. Tako prepleteno je vse skupaj in razum, izhodišče mojega bivanja, postavljen na preizkušnjo. Si ti tisti, ki me omejuješ v mojem bivanju; poglabljaš spone, ki me priklepajo na nekaj, kar v bistvu nisem jaz? 

Voda sem ... divja v iskanju občutka svobode

Ker tisto, kar dejansko je, sedaj, tukaj, v tem trenutku, obvladujejo čustva. 

Ti me vodiš nazaj, v čas, ki ga ni več, ali potiskaš v čas, ki ga še ni. Ne danes, ti si moj včeraj in moj jutri, ki ga projeciraš z natančno narisanimi črtami, dokler ne nastane mreža, v katero me ujameš. 

Voda sem ... 

ujeta v hladnost nedostopnosti, kadar potrebujem sama sebe 

A jaz imam samo danes. 

Včeraj sem imela samo takrat, ko ni bil včeraj. Jutri bom imela samo takrat, ko ne bo jutri. 

Ničesar ni. Samo danes.Sedaj. Ta trenutek. Razum, ki se odslikavaš skozi razmišljanje, vpeto v včeraj in jutri, ne  dam ti več moj danes. Zate danes ne obstaja, ker ga ne moreš premagati. Danes ni vprašanje, zakaj je bilo; danes ni vprašanje, kaj bo; danes je. Samo preprosto je. Ne potrebuje te. Potrebuje samo odprto dušo in srce, da ga sprejemata v paleti barv, ki jih vsebuje. 

Voda sem ... 


igriva v navdušenju odkrivanja ...

Tvoje besede niso naključje. Nekako sem čakala nanje; na tisti trenutek, ko bom dovolj pripravljena, da jih sprejmem. 

Vse ima svoj namen. 

Ne potrebujem razmišljanja, zakaj in kako. Bila je nedelja. Bila je misel in ti si odgovor nanjo.  

V nekem trenutku pridejo v naša življenja ljudje. Ne kar tako. Z določenim namenom. Če nismo odprti zanje,izgubimo. Ker pridejo, da nam nekaj dajo. Tako kot mi pridemo v njihova življenja, da jim damo nekaj drugega. Vzajemnost, ki vodi v rast enih in drugih. A namen se izgubi, če nismo pripravljeni na spremembo. Ker vsak med njimi prinaša spremembo. Sprememba kot rast. Bliže sebi, bliže tistemu, kar smo. 

Voda sem ... skrivnostna v svoji preprostosti in enostavnosti ...

Jaz sem voda. Vedno sem to vedela, vedno sem jo čutila. 

Sposobnost razumskega razmišljanja, načelno pozitivna, a skozi odgovornost in željo po "zadovoljiti" zlorabljena v svoji primarnosti, je bila ječa, ki je jemala mene meni sami. 

Ni mi pustila, da sem to, kar sem. Tvoja izkušnja, neznanka, ki je na bizaren način moja, me je osvobodila. In jaz... končno dovolj zrela, da postanem ranljiva navzven in si dovolim ranljivost. Voda sem... 
Voda sem ... 

mirna, 
obsijana s svetlobo 
sreče
in notranjega zadovoljstva...

Cvetje v jeseni... 
pot, ki naju je zbližala.. 
a ti si prinesla pomlad, neznanka... 

Hvala ti ...  

torek, 11. maj 2010

Moje misli, ujete v sliko Plesa v dežju

Prav gotovo poznate film Boštjana Hladnika Ples v dežju? No, morda ne. Film ima že nekaj let. A veste, da je bil 2005 proglašen za najboljši slovenski film vseh časov? 
 
Adam in Eva, moški in ženska, sta oblikovala in oblikujeta vsebino številnih filmov. Gre za dva pola življenja, odnose med njima, ki sta tako neskončna kot življenje samo. Brez te polarnosti namreč ni življenja, ampak življenje samo izhaja iz primarnosti teh dveh polov. Kakorkoli jih imenujemo, karkoli mislimo o njima in predvsem, kako gledamo na odnose med njima, ne moremo zanikati, da smo v svojem izhodišču, svoji prvinskosti, delček ene polarnosti, ujete v monopolnost druge. Ker ima vsak med nami v sebi nekaj enega in nekaj drugega. Kako bi se lahko spočetje sploh začelo, če ne bi bilo tako?! Izvornost nastanka pogojuje dvopolarnost. Zakaj nekje, med potjo od otroka do odrasle osebe, izgubimo razumevanje drug drugega? 
 
Nedvomno je film Boštjana Hladnika Ples v dežju značilen film tega »enfant terrible« slovenske kinematografije, čeprav je predstavljal leta 1961 v bistvu njegov vstop v slovenski filmski svet, a že v začetku pusti v njem odtis, ki mu sledi skozi celotno filmsko ustvarjanje v tem prostoru. Film je ljubezenska drama ali bolje melodrama, posneta po literarni predlogi Dominika Smoleta Črni dnevi in beli dan.Ob stoletnici slovenskega filma leta 2005 je bil proglašen za najboljši slovenski film vseh časov. Ne bom ga opredeljevala z vidika uvrščanja v ta ali drugi koncept (v bistvu ima vse elemente modernističnega filma), ampak bom samo prikazala svoja občutenja ob ponovnem gledanju tega filma. Odnos do filma je z vidika posameznika vedno subjektiven in odvisen od časa in prostora, v katerem se posameznik nahaja v določenem trenutku. Zaznamuje ga njegov oseben pristop do vsebine, ki jo film prikazuje, kot posledica izkušenj, pridobljenih skozi čas in prostor bivanja tega posameznika. Danes sem to jaz in moj pogled na Ples v dežju.

Sam črno-beli film še bolj poudari črno-beli prikaz dveh različnih strani enega človeškega občutenja. Če je to ljubezen, ker je dejansko film o ljubezni, potem sta Maruša, nekoliko postarana, bolj ali manj neuspešna igralka (nedvomno dobra igra legende povojnega slovenskega filma Duše Počkajeve) in Peter, nesojen slikar in učitelj (prav tako dobra igra Mihe Baloha) črna stran ljubezni.Črna stran dobi z njima svojo poosebljenje, medtem ko bela stran ostaja vedno prisotna, a hkrati skrita v ne-osebnosti, zgolj utelešenju, dveh mladih lepih ljudi, fanta in dekleta. Njun je dejansko ples v dežju, kar pomeni, da je ljubezen kot nekaj svetlega, sončnega samo ujetnik tistih, katerih življenje še ni dejansko izkusilo ljubezni.


Resnična ljubezen? Ali zaljubljenost?Ljubezen kot tista energija v človeku, ki daje smisel in zanos vsemu, je samo nežno odkrivanje dotikov brez seksualne vsebine.Ljubezen, ki ima obraz, ki je izkusila seksualnost, je ljubezen, ki ne daje, ampak jemlje. Samo iluzija, ki jo lovimo, drug z drugim, a dejansko drug mimo drugega. Takrat, ko se zavemo, da je tisto, kar iščemo, samo iluzija in sprejmemo tisto, kar je, je dejansko prepozno.

Takšna sta Maruša in Peter, ženska in moški, ki preživljata svoj čas drug z drugim v prostoru, ki je samo še dodaten okvir razmerja, ki nima prihodnosti.  Svet gostiln in kavarn, ki ga je zaznamovalo predvsem zavedanje zamujenih priložnosti zaradi ujetosti v času, ki ni priznaval individualizma, ker je bilo vse, kar je imelo »smisel« ali bolje upravičenost, družbeno. Okolje, prikazano tako zelo temačno, da se vprašaš, ali smo lahko izšli iz tega okolja v današnji čas, če je bilo to edino, kar je bilo.
 
Majhno upanje, vsaj zame, je Marušin izlet v sanjah v svet izven dekadentnega mestnega okolja. Morda je bil Hladnikov namen preliti omejenost takratnega časa in prostora tudi v film. Vsekakor mu je uspelo. A ni samo okolje tisto, ki je izrazito temačno, nekako brezizhodno.Ljudje so odraz okolja, v katerem bivajo. Njihovo življenje je temačno, njihovo upanje je prazno, njihov beg je haluciniranje preko dneva ob kozarčku vina, in sanje, ki se kot večno iskanje vrtijo v nerazumevanju njih samih in samega lastnega življenja. V bistvu niso sanje, so prej mora. Peter, ki v njih preko noči išče tisto popolno, pravo žensko in dvomi preko dneva, da sploh obstaja. Iskanje in hkrati dvom v popolnost, tisto popolno lepoto, ki ne obstaja, ampak je samo iluzija, s katero lahko opravičiš zavrnitev človeka ob sebi. Njegova lepota je daleč od tiste, ki jo iščeš, čeprav je ne vidiš, ker je skrita za zaveso. Zavesa je Petrova omejenost sprejemanja realnosti. Zavesa je njegova nesposobnost videti človeka ob sebi, ki je topel in iz mesa in krvi. Morda ni idealen, človek pač, s svojimi sanjami in željami.
 
To je Maruša, ki prav tako noče priznati sama sebi, da je čas tisto, kar ni na njeni strani. Ne kot uspešne igralke, ne kot Petrovega dekleta. Oboje je bolj ali manj samo še nekaj, kar bi naj polnilo praznine v duši, ki si želi ujeti sanje. Lepe, mlade, uspešne Maruše, ki je ni več, če je sploh kdaj bila. Njena vdanost v odnos s Petrom, ki sploh ni odnos, ampak čudna oblika odvisnosti, je ubijajoč. Njegove besede, neposredne in krute, predstavljajo odrešitev za vse. Ker odnos, negotov, poln nasprotij, s prazno vsebino tega, kar bi naj bil temelj odnosa moškega in ženske, postaja sam zase breme za vse. Njena neodločnost v odnosu s Petrom zbere odločnost in naredi konec sanjam, ki tako lahko ostanejo sanje. Petrove grobe besede o Marušini neprivlačnosti, trgajo njeno dušo tako zelo, kot trgajo njegove roke prt na mizi. Takrat, ko ne prenese več, izgine. Prvič v spoznanju, da razmerje nima konca, če konca ne naredi sama. A ker je to razmerje na bizaren način že toliko časa motor njenega bivanja, in z njim izgubi vse, kar je mislila, da ima, čeprav ni imela, brez tega razmerja ni več Maruše. Kakor, da je obstajala samo skozi svoj odnos s Petrom. Samomor in Petrovo obžalovanje je logičen zaključek spoznanja, da ni sanj, da je samo tisto, kar je, tukaj in zdaj.
 
Skozi film se prepletajo vloge posameznikov, ki so prav tako kot Maruša in Peter, izgubljeni v določenih lastnih frustracijah. Šepetalec, katerega občudovanje Maruše, rdečelaske, blaži vse, kar je s Petrom tako ubijajoče. A dejansko tudi tako zelo neodločen, tako infantilen v svojih nagibih, da postane odvraten. Enako Petrov sosed, katerega obsedenost, izražena skozi voajerstvo, je prav grozljiva.
Kaj naj rečem? Morda res najboljši slovenski film. Morda res realni prikaz časa in prostora dekadentnega ruralnega meščanstva. Nisem ga sprejela kot »svoj« film, ko sem ga prvič gledala. Tudi sedaj me je s svojo temačnostjo, brezizhodnostjo, neodločnostjo, zamoril. Seveda, čisto moj oseben pogled. 

Še vedno mislim, da nismo samo ujetniki sanj in idealov, ampak uresničujemo svoje male cilje in želje.  Obrobje je vedno tu, samo sama nisem njegov del. Morda zato ne razumem.  Ali pa verjamem v ljubezen. Ne samo tisto nedolžno spoznavanje, ampak tisto, ki te preplavi v celoti, skozi katero daješ in sprejemaš, izginjaš in se pojavljaš vedno znova, poln energije, poln življenja. Tisti zrak, ki ga enostavno moraš dihat, tisti veter, ki te enostavno dviguje. Vsak dan, vedno znova.
A morda sem samo naivna. Kdo bi vedel?