torek, 5. januar 2010

Čas...ne včeraj, ne jutri...samo danes

Vedno znova ugotavljam, da imajo vse stvari, vsi odnosi, vsi ljudje, vse, kar se nam dogaja, res čisto poseben namen. Včasih skoraj neviden, skrit za neko kopreno zunanjosti, drugič več kot očiten, takšen, ki butne v nas in nas skoraj nasilno premakne. Premakne v naših mislih, naših dejanjih...verjetno zato, ker se sami ne. Premaknemo namreč. Tudi ta noč brez spanja (postajajo moje prijateljice...ali jaz njihova...te noči brez spanca, brez sanj) ima svoj namen. Če vse sede tja, kamor mora sesti, če se dan zaključi tako, kot bi se moral zaključiti, je utrujenost tista prava mera za spanec, ki nas odpelje v čas nezavedne prisotnosti v času in kraju, da skozi nezavedanje sebe naberemo energijo za vse zavestno, odgovorno, hoteno...vse...preko dneva. Če temu ni tako, utrujenost ni pomembna...vse, kar je ostalo odprto, nedorečeno, neizživeto, kot seme, ki se ne more razklati in skliti samo...vse nas pritiska v nezmožnost sprejemanja utrujenosti kot tistega merila, ki nas bi vodilo v preseganje utrujenosti same. Misli so tu, čustva so tu...vse je tukaj, v nas...preliva se kot deroča reka naše podzavesti in vzburja vedno novo iskrenje misli samih, čustev samih, občutkov samih...

Faulkner. Evi gre zasluga za spomin nanj.William Faulkner in njegova Svetloba v avgustu. Čas gimnazijskih let in celega kupa knjig, ki smo jih takrat morali prebrati. Mislim, da sem prebrala v štirih letih preko štiristo knjig. Med njimi ima posebno mesto Svetloba v avgustu (in seveda še nekaj takšnih), a sem skozi vsa leta pozabila, zakaj je bila takrat tako posebna zame. Spomin, ki me je vrgel v današnji čas prevečkrat "instant" življenja. In vem, da bom v naslednjih dveh mesecih prav gotovo poiskala knjigo in jo prebrala znova. 

A ni samo Faulkner tisti. Njene fotografije, črnobele fotografije nekega izleta v Franciji, s sošolci, brezskrbne mladosti, so me ponesle v tako zelo oddaljen čas, a tako živ spomin na neki avgust neke naše mladosti, ko sem preživela ves mesec v Franciji. Najprej skupina štirih deklet dobra dva tedna Pariza in druženja z mladino iz vsega sveta (rosnih sedemnajst sem imela takrat; kako zelo mlada sem bila pravzaprav), odkrivanja mesta, ki smo ga podrobno poznale iz naših ur francoščine, nočne zabave, obiska grobov znanih oseb preteklosti na pokopališču Pere Lachaise od Jima Morissona, Edith Piaf, Sarah Bernhardt, Oscarja Wilda, Chopina, Balzaca, Moliera, itd., fantastičnih jutranjih zajtrkov...preveč vsega, da bi lahko strnila vse tukaj... in nato še dobra dva tedna v Annecyju blizu Chamonixa, razstava Dalija v Ženevi, ledenik pod Mont Blancom, vzpon z gondolo na Aguille du Midi...zopet preveč vsega...Čudovit mesec, čudovita spoznanstva, danes čudovit spomin...Spomin na brezskrbnost neke mladosti, ko so bili vsi problemi življenja tako zelo oddaljeni, v nas pa ene same sanje o tem, kaj hočemo in želimo...Morda se niso uresničile tako, kot smo si zamišljali...a to je pač življenje...In samo eno je res, kar je tako lepo povzela Eva. Mladost mora biti takšna; močna, zaverovana sama vase, brezskrbna...da lahko skače preko ovir, išče drugačne poti od utečenih, poskuša druge misli od priznanih...enostavno JE mladost...

Hkrati sem se še bolj zavedala misli, ki jo je povzela Eva : Čas je sedaj. Ni preteklosti (razen v spominih, ki so hkrati izkušnje v ravnanju v sedanjosti), ni prihodnosti (razen v ciljih in željah, ki jih želimo doseči...a ne bodo nikoli realizirani, če ne bomo naredili korakov v sedanjosti)...je samo sedaj, ta trenutek, ta čas in ta prostor...Vsak večer, preden bom odšla spat, si bom ponovila v mislih ta stavek. Čas je sedaj. Ker je vse ostalo izguba energije, življenja, strasti, nas samih...Torej : Čas je sedaj. Zdaj in tukaj.

Eva, hvala ti. Za spomin na mladost, neki avgust moje mladosti, neko knjigo moje mladosti...za sedanjost in tisto, kar je najbolj pomembno...jaz, moj čas danes, sedaj in v tem prostoru...