sobota, 16. januar 2010

Sem to jaz?....Vse to sem jaz!

Spati ali ne spati? Ja, to je sedaj res vprašanje!? A glede na to, da pišem te besede, sem odločitev verjetno že sprejela. Ker bi morala tako ali tako čez slabi dve uri vstat; delam v soboto; zadnje čase postaja to stalnica, ki mi ni niti malo simpatična... kako že pravijo? Kar se mora, ni težko. Laž!!! Meni je bilo vedno najtežje tisto, kar sem morala!!! Pa pika! Torej ...ni ravno čas za sesanje, pomivanje oken in podobne bedarije s seznama čiščenja. Tudi knjige se mi ne da brati. Glasba, ki bi ostala v stilu preteklih nekaj ur, tudi ni najboljša izbira. Ker mora biti glasna. A ker imam rada svoje sosede, bom jim s tem prizanesla. Že tako ali tako bo morda koga zbudil lajež psa zunaj. Zadnje pol ure, kar sem doma, nenehno laja. Ne vem, kako se mu ljubi; verjetno ga je strah, pa daje sam sebi pogum...
Včeraj zvečer se mi je zgodilo nekaj, za kar bi lahko sama zase vedno z gotovostjo rekla, da se mi ne more zgoditi. Nikoli ne reči nikoli! Ta 100% drži! Utrujena od dela, lačna kot sto hudičev, sem po prihodu iz službe bila sposobna samo še za večerjo na express in kavč. Ta seveda ne na express. In neki filmček, kjer gledam slikice, pa sploh ne vem točno, kaj je vsebina. Samo, da se nekaj kakšno uro in pol premika in da ne grem s kurami spat. Vmes sem prejela dva klica, malo čveka in...ko sem se že čisto zavila v deko (to pomeni roke, noge, vse... samo glava ne) in se skoncentrirala na ekran, zazvoni še enkrat telefon. Na drugi strani pa prijatelj...sem mislila, da gre za prijateljski čvek, pa ni bilo čisto tako...Kje hodim? Zdaj trenutno nikjer. Ležim in gledam televizijo. Kmalu bo neki filmček. A si bolana? Ne, zakaj pa? Ja, zakaj pa potem ne prideš? Ja, kam pa? In potem sem se spomnila...križane gate, krščen Matiček...rojstni dan!!! In to ne rojstni dan kot rojstni dan, ampak okrogel rojstni dan!!! In jaz?! Mislim, da mi že dolgo ni bilo tako zelo nerodno. A odkrita kot sem, sem rekla samo : Čisto sem pozabila. Oprosti, oprosti, oprosti. Seveda je bila naslednja zadeva skok iz kavča, tuš, oblačenje, čisto malo make-upa...in potem drugi problem...Darilo! Kaj pa zdaj?! Ne moreš prit na rojstni dan brez darila! Ker sama nikoli ne podarjam nič, če ni to izbrano z mislimi na to osebo, je bila možnost samo ena. Totalno izvirna ideja ali nič. No, idejo sem pobrala od mojega otroka. Vzela sem lep barvni pisemski papir in napisala zaobljubo. Podarila sem dan mojega ženskega življenja z vsem, kar sodi zraven (pospravljanje, likanje, kuhanje, razvajanje, ipd.). Izbira dneva prosta. Samo teden dni prej obvestilo. Kupit nekaj, kar ne bi bilo zanj... Ni moje načelo.  Sedaj pa žurka. In smiselni izgovor za vse ostale.  Jezik imam dovolj dolg, bom že spesnila nekaj, kar ne bo izgledalo tako butasto. Kaj naj rečem? Bila je super žurka (čeprav sem ves čas poslušala pripombe v stilu "saj ni čudno, ko sem pa že v letih"; vrag, res sem desetletje spredaj!), norela sem, kot že dolgo ne; (ja, mešanica vsega od najbolj divjega rocka do polke; uh, so me sukali; sem že pozabila, kako to paše!), jedla preveč kot zadnje dni; nasmejala sem se, da me še sedaj trebuh boli...in predvsem sem bila tam, med prijatelji...

Vse skupaj  je bil znak meni sami. Zanemarila sem ljudi okrog sebe v teh zadnjih dveh mesecih, moje prijatelje, mojo družino...ja, tudi ali predvsem sebe... Dovolj! Nikoli, res nikoli, si ne bi mislila, da se meni lahko zgodi nekaj takega! Nikoli! Ker to preprosto nisem jaz. A očitno se nekaj dogaja! Nekaj, kar mi ni všeč! Morda je bil potreben tako očiten udarec po glavi, da sem končno "skapirala". Ker, karkoli že je in kakršnakoli sem že, vse sem jaz. A jaz, ki si trenutno nisem všeč! Zbogom Pika, ki mi nisi všeč! Danes nisem šla spat, da te končno vržem ven iz tega stanovanja in tega bloga! Hojla Pika, kje si se pa ti skrila?! Pozdravljena...sem te že ful pogrešala...