nedelja, 17. januar 2010

Darila drugih, darila sebi...

Včasih se mi res zdi, da naše misli vplivajo na kasnejše dogodke ali jih na določen način povzročajo. O čem govorim? 

Ves zaplet petkovega večera, ki sem ga, vsaj po mojem skromnem mnenju, rešila na najboljši možni način, me je nekako pripeljal do mojih razmišljanj včeraj zvečer. Delala sem skoraj ves dan in nato, brez posebnega načrta, na poti domov kupila vstopnico za kinopredstavo in odšla v kino. Že dolgo se nisem tako smejala. Meryl Streep... v katerikoli vlogi sem jo gledala v njenem neverjetnem spektru filmov, od drame, komedije, musicla, akcijskega filma...saj sploh ni pomembno...je bila enkratna. Kako zelo prepričljiva je bila v filmu Doubt (o njem sem pisala lani na blogu), kako popolnoma drugačna, a nič manj prepričljiva ni bila v Mammi mii (in še peti zna ženska; ne, da ima enkraten glas, ampak poje z dušo!), kako zelo drugačna je bila včeraj. Nikoli ne igra sebe, igra vlogo. Tudi včeraj me je navdušila, čeprav je morda v tej vlogi, žene, čeprav bivše, mame, poslovne ženske, kuharice, ljubimke,... morda še najbolj v vlogi  same sebe. It's Complicated (slovenski prevod : Ljubezen, ločitev in nekaj vmes). Ja, ti odnosi so vedno komplicirani. Edino logično. Če so samo ravna črta, ponavadi ne vpletajo strasti, čustev, vsega, kar pomeni kri, vonj, vse v nas, vse kar smo... linearnost je vedno, moje mnenje, podložena s "pogodbo" ...ti meni in jaz tebi... V nasprotnem primeru so odnosi med moškim in žensko vedno komplicirani, daleč od linearnosti...In prav je tako! Sama želim raje nekaj trenutkov res lepega, polnega, strastnega, kot celo življenje vegetiranja. To enostavno nisem jaz! Meryl pa, da se vrnem k filmu, enkratna, seksi, zapeljiva in zanimiva, s tistimi iskricami v očeh...in hudičevo dobra ženska. Nobenega botoksa, nobene plastike; njen nasmeh je topel, očarljiv, naraven... Kaj je narobe s temi ženskami, da prodajajo sebe za nekaj, kar ni zunanjost, kar je samo stanje trenutka....absolutno precenjena mladost danes, precenjena... Šarm, izkušnje, iskrivost, zanimivost...tega ne prinese noben botoks, nobeno "zategovanje kože"... Z eno besedo : lepa je in seksi. Film, ki ni zahteven, a zelo prijeten za sprostitev, za odklop...priporočam... Zakaj toliko besed o filmu? Gre za darilo... moje darilo meni včeraj... čas zase, za sprostitev, za smeh in za upanje... darilo, ki sem si ga podarila sama...

A zvečer nisem razmišljala o filmu. Ne, razmišljala sem o darilih. Tisti petkov zaplet in moje darilo...ideja, ukradena mojemu otroku...nisem najbolj ponosna nase, a vem, da bo eno prijetnih in lepih daril, ko bo uporabljeno...In tako sem razmišljala o darilih, ki sem jih prejela sama v vseh letih mojega življenja od različnih ljudi... Ne morem reči, katero mi je najljubše...seveda so darila mojega otroka tista, ki imajo posebno mesto v  mojem srcu...neenakopravno "tekmovanje"... Njegovi listki, na katerih je napisal na vsakega posebej nekaj, kar bo naredil meni, da mi bo pomagal, so nedvomno najlepše darilo, ki sem ga dobila od njega... Nikoli ga nisem uporabila, ker bi morala potem vsakega med njimi "unovčiti"... Še sedaj jih imam. Med najlepšimi darili, ki sem jih dobila, je prav gotovo tisto, ki sem ga prejela za 21.rojstni dan od mojega kasnejšega moža (kmalu bo devetnajst let, kar ga ni več)... pretiraval je, a ni bilo pomembno tisto, kar mi je podaril...pomembno je bilo, da me je tistega dobrega pol leta, kar sva po nekaj letih poznanstva začela najin odnos, poslušal in si zapomnil drobne stvari, ki sem mu jih pripovedovala...darilo je bilo odraz tega, kar sem si želela ali pogrešala...začutil me je; to je bilo najlepše darilo, ki sem ga prejela kdajkoli od njega... Eno najlepših daril, ki sem jih prejela, je bila punčka z lasmi, ko sem imela komaj sedem let... Bilo je eno najbolj zasluženih daril v mojem  življenju, a takrat, v tistih časih, ogromno...kar nekaj časa sva bili obe s sestro najbolj vzoren par otrok, kar si jih lahko nekdo želi, če želi seveda pridne otroke...Punčka pa...čudovita in samo moja, ker je vsaka dobila svojo... Zelo zaželjeno darilo je bil moj prvi fotoaparat, ki sem si ga kupila v tretjem razredu osnovne šole. Bil je ruski in zame fantastičen. Bila je ljubezen do fotografije, tako zelo prisotna v meni, in neizmerna želja ujeti trenutke enkratnosti bivanja za večnost. Med najlepšimi darili, ki morda niso darila, je bila skrb prijateljice, ko sem ležala po operaciji in nisem mogla nič, res nič... Krvavela sem in krvavela, imela sem bolečine, spala nisem, a ona je naredila vse, da bi mi bilo lažje... bil je njen čas, ukraden čas, ki ga je posvetila meni in me razvajala, da mi je bilo lažje... Med najlepšimi darili je prav  gotovo mamino, ko je prevzela skrb za mojega otroka in me za tri dni poslala na izlet v Prago. Potrebovala sem odklop, a nisem imela denarja za izlete, ne časa... Čudovito darilo je bil izlet lani z mojo prijateljico v Celje; vozili sva se z njenim kabrioletom, jedli sladoled...lepo je bilo... najlepše je bilo, da sem bila totalno na dnu, a je pustila delo in si vzela zame čas, da sem pozabila na svojo žalost...Kar nekaj res lepih daril sem dobila ... kruh, ki sem ga dobila od nekoga; vožnja z motorjem; pravljica, ki mi jo je nekdo pripovedoval sredi noči, da sem lahko zaspala,.... ja, kar nekaj daril, ki niso bila zavita v celofan papir in ovita z rdečo pentljo, a so zame najlepša darila, kar sem jih dobila... Vedno je bila z njimi povezana misel name, jaz kot jaz, čas drugih zame, del njihove intimnosti ...in to je največ, kar lahko darujemo, kajne?

Danes sem preživela lepo popoldne s prijatelji iz Koroške. Prišla sta, obložena z vrečkami in nasmehom na licih... Prinesla sta mi kruh, še topel, ki sta ga spekla danes zame; prinesla sta mi kekse, domače rezance za juho, domače žganje in meso ...in ves kup majhnih daril, ki so se nabrala v času, ko se nismo videli...Kamorkoli gresta, mi nekaj prineseta... žafran, čaj, bonbone... Egipt, Bratislava, Dunaj... Kosilo, pogovor, sprehod, smeh... obljuba, da gremo  še v snežni idili na Kope in Ribniško kočo, poleti na Peco...lani nekako nismo uspeli... Trenutki življenja, ki delajo življenje lepše... trenutki, ki ležejo v spomin...največ, kar lahko damo sami sebi... 

Včasih ne vem, s čem sem si zaslužila, da imam tako dobre prijatelje...ne  govorim o darilih, gre predvsem za to, kar so... ne vem, morda je tisto, kar pravijo, da sem...tista moja energija, tisti sonček... hvala vam, ker ste del mojega življenja, ker ga bogatite na čisto poseben način... in če včasih, kadar je preveč vsega zame, izginem, samo počakajte... vedno pridem nazaj iz svoje luknje...takšna pač sem...