sobota, 24. april 2010

Upanje ostaja

Takrat, ko že skoraj izgubim upanje v ljudi, v tisto dobro v ljudeh, ki ne zahteva nič, ampak samo je tukaj, mi tok dogodkov, naključnih, spontanih, znova vrne upanje v boljše, človeško, toplo...

Seveda sem spet jaz. Zgodim se približno petkrat do desetkrat na teden. Moja skrajnost ali "saj lahko" ali "lahko vse" ali "bom že sama". Tudi tokrat, čeprav samo sprehod s končnim ciljem. Cilj pokaže več kot očitno dejstvo, da je sicer dosežen, a občutek zmage ima slab priokus. Potrebno se je vrniti. Še enkrat toliko torej. Sedim na klopi in premišljujem. Seveda sem jezna nase. Spet pretiravam. Kaj je tu novega? Nič! Nimam telefona, nimam denarja. Tehtam med dvema možnostima. Enostavno grem nazaj. Bo kar bo. Druga je "prosi za pomoč". Jaz? Nekako to nisem jaz. A bolečina je prevelika in zmaga razum (seveda pod vplivom bolečine, drugače ne bi; priznam). Ogovorim kar prvega. Moški, star okrog 45 let. Prosim ga, da me odpelje domov. Na kratko pojasnim zadevo. Nasmehne se. "Seveda, ni problema. Samo po avto grem. Boste počakali kar tukaj?" Pokimam in se zahvalim. Sedim in čakam. Ne minejo tri minute in pred mano se ustavi avto. Moški izstopi in mi pomaga v avto. Samo zahvala na koncu, ko me odloži pred vrati mojega doma. 

Neznanec. Prekinila sem njegove opravke, vstopila za trenutek v njegovo življenje. Ni bila samo vožnja domov, ni bil samo nasmeh. Dal mi je več. Upanje, da ta svet in ljudi na njem ne vrti samo denar, da obstaja še človek, ki je preprosto pripravljen priskočiti na pomoč. Neznancu. Hvala neznanec.