nedelja, 25. april 2010

Zlata poroka

Sedela sem in ju gledala. Plesala sta, nežno objeta, ona s pogledom uprtim vanj, on v njo...tu in tam se je sklonil in jo poljubil na usta...topel, nežen poljub... Tišino prostora so polnile besede, vpete v melodijo...Vjeruj u ljubav...Ne, ni njuna pesem. In ne, ni moja pesem. A nekako je bila prava v tem trenutku, ker je trenutek odražal njeno sporočilo. On in ona. Sama s svojim  "biti" v tem trenutku, kot sama zase dokaz, da obstaja. Ljubezen namreč. In če obstaja ljubezen, kako potem ne bi obstajala vera vanjo? 

Gledala sem ju in solze so tekle po mojih licih. Nisem jih obrisala. Tudi one so odražale trenutek, trenutek mojega "biti". Tistega resničnega. Na mojem obrazu je bil nasmeh, a v mojem srcu je bila bolečina. Preprosta bolečina. Ne zaradi njiju, zaradi mene. Preveč sta bila zaverovana vase, da bi lahko opazila kogarkoli drugega kot drug drugega. In moj nasmeh je bil nasmeh igralke. Dobre igralke. A saj nisem hotela posegati v lepoto njunega trenutka. Enostavno nisem imela pravice. A moje srce me vseeno ni poslušalo. Saj me zadnje čase nikoli ne! Zakaj bi bilo danes drugače?  

Kako zelo se nam zdi včasih človek zraven nas sam po sebi umeven! A ni, nikoli ni. Včasih opazujem pare okrog sebe. Nekateri imajo takšen topel, intimen odnos, tako čudoviti so drug z drugim. Vedno najprej pomislim, kako srečni so pravzaprav. Ne, ni samo sreča, čeprav košček sreče mora biti. Vem, preprosto vem, da nikoli niso postavljali sebi vprašanje, ali se splača potruditi, ali je vredno delati na odnosu, ker so vedeli že od vsega začetka, da ljubezen ni nekaj, kar enostavno pride, je in ostane. Ne, ljubezen je delo,  vsaki dan znova. Včasih pozabiti na "jaz" in postavite pred sebe "ti". Samo tako sva lahko "midva". Ne leto, dve...vso najino življenje. 

Vožnja domov je bila spet ena tistih, ko so kilometri izginili v nič, a sama sem želela, da bi se enostavno vozila v neskončnost...morda zato, da ne bi razmišljala o stvareh, ki jih nimam...nikoli ne moremo imeti vsega...a sama bi dala vse, da bi imela, kar imata onadva... V bistvu potrebujemo tako malo...zdravje, nekaj malega, da lahko živimo in ...ljubezen, ja, ljubezen... Je ljubezen v mojem življenju, veliko ljubezni...a nekaj manjka, nekaj, kar sem danes videla pri njiju... tisti "nekaj"...ali tisti "nekdo"...