torek, 11. maj 2010

Moje misli, ujete v sliko Plesa v dežju

Prav gotovo poznate film Boštjana Hladnika Ples v dežju? No, morda ne. Film ima že nekaj let. A veste, da je bil 2005 proglašen za najboljši slovenski film vseh časov? 
 
Adam in Eva, moški in ženska, sta oblikovala in oblikujeta vsebino številnih filmov. Gre za dva pola življenja, odnose med njima, ki sta tako neskončna kot življenje samo. Brez te polarnosti namreč ni življenja, ampak življenje samo izhaja iz primarnosti teh dveh polov. Kakorkoli jih imenujemo, karkoli mislimo o njima in predvsem, kako gledamo na odnose med njima, ne moremo zanikati, da smo v svojem izhodišču, svoji prvinskosti, delček ene polarnosti, ujete v monopolnost druge. Ker ima vsak med nami v sebi nekaj enega in nekaj drugega. Kako bi se lahko spočetje sploh začelo, če ne bi bilo tako?! Izvornost nastanka pogojuje dvopolarnost. Zakaj nekje, med potjo od otroka do odrasle osebe, izgubimo razumevanje drug drugega? 
 
Nedvomno je film Boštjana Hladnika Ples v dežju značilen film tega »enfant terrible« slovenske kinematografije, čeprav je predstavljal leta 1961 v bistvu njegov vstop v slovenski filmski svet, a že v začetku pusti v njem odtis, ki mu sledi skozi celotno filmsko ustvarjanje v tem prostoru. Film je ljubezenska drama ali bolje melodrama, posneta po literarni predlogi Dominika Smoleta Črni dnevi in beli dan.Ob stoletnici slovenskega filma leta 2005 je bil proglašen za najboljši slovenski film vseh časov. Ne bom ga opredeljevala z vidika uvrščanja v ta ali drugi koncept (v bistvu ima vse elemente modernističnega filma), ampak bom samo prikazala svoja občutenja ob ponovnem gledanju tega filma. Odnos do filma je z vidika posameznika vedno subjektiven in odvisen od časa in prostora, v katerem se posameznik nahaja v določenem trenutku. Zaznamuje ga njegov oseben pristop do vsebine, ki jo film prikazuje, kot posledica izkušenj, pridobljenih skozi čas in prostor bivanja tega posameznika. Danes sem to jaz in moj pogled na Ples v dežju.

Sam črno-beli film še bolj poudari črno-beli prikaz dveh različnih strani enega človeškega občutenja. Če je to ljubezen, ker je dejansko film o ljubezni, potem sta Maruša, nekoliko postarana, bolj ali manj neuspešna igralka (nedvomno dobra igra legende povojnega slovenskega filma Duše Počkajeve) in Peter, nesojen slikar in učitelj (prav tako dobra igra Mihe Baloha) črna stran ljubezni.Črna stran dobi z njima svojo poosebljenje, medtem ko bela stran ostaja vedno prisotna, a hkrati skrita v ne-osebnosti, zgolj utelešenju, dveh mladih lepih ljudi, fanta in dekleta. Njun je dejansko ples v dežju, kar pomeni, da je ljubezen kot nekaj svetlega, sončnega samo ujetnik tistih, katerih življenje še ni dejansko izkusilo ljubezni.


Resnična ljubezen? Ali zaljubljenost?Ljubezen kot tista energija v človeku, ki daje smisel in zanos vsemu, je samo nežno odkrivanje dotikov brez seksualne vsebine.Ljubezen, ki ima obraz, ki je izkusila seksualnost, je ljubezen, ki ne daje, ampak jemlje. Samo iluzija, ki jo lovimo, drug z drugim, a dejansko drug mimo drugega. Takrat, ko se zavemo, da je tisto, kar iščemo, samo iluzija in sprejmemo tisto, kar je, je dejansko prepozno.

Takšna sta Maruša in Peter, ženska in moški, ki preživljata svoj čas drug z drugim v prostoru, ki je samo še dodaten okvir razmerja, ki nima prihodnosti.  Svet gostiln in kavarn, ki ga je zaznamovalo predvsem zavedanje zamujenih priložnosti zaradi ujetosti v času, ki ni priznaval individualizma, ker je bilo vse, kar je imelo »smisel« ali bolje upravičenost, družbeno. Okolje, prikazano tako zelo temačno, da se vprašaš, ali smo lahko izšli iz tega okolja v današnji čas, če je bilo to edino, kar je bilo.
 
Majhno upanje, vsaj zame, je Marušin izlet v sanjah v svet izven dekadentnega mestnega okolja. Morda je bil Hladnikov namen preliti omejenost takratnega časa in prostora tudi v film. Vsekakor mu je uspelo. A ni samo okolje tisto, ki je izrazito temačno, nekako brezizhodno.Ljudje so odraz okolja, v katerem bivajo. Njihovo življenje je temačno, njihovo upanje je prazno, njihov beg je haluciniranje preko dneva ob kozarčku vina, in sanje, ki se kot večno iskanje vrtijo v nerazumevanju njih samih in samega lastnega življenja. V bistvu niso sanje, so prej mora. Peter, ki v njih preko noči išče tisto popolno, pravo žensko in dvomi preko dneva, da sploh obstaja. Iskanje in hkrati dvom v popolnost, tisto popolno lepoto, ki ne obstaja, ampak je samo iluzija, s katero lahko opravičiš zavrnitev človeka ob sebi. Njegova lepota je daleč od tiste, ki jo iščeš, čeprav je ne vidiš, ker je skrita za zaveso. Zavesa je Petrova omejenost sprejemanja realnosti. Zavesa je njegova nesposobnost videti človeka ob sebi, ki je topel in iz mesa in krvi. Morda ni idealen, človek pač, s svojimi sanjami in željami.
 
To je Maruša, ki prav tako noče priznati sama sebi, da je čas tisto, kar ni na njeni strani. Ne kot uspešne igralke, ne kot Petrovega dekleta. Oboje je bolj ali manj samo še nekaj, kar bi naj polnilo praznine v duši, ki si želi ujeti sanje. Lepe, mlade, uspešne Maruše, ki je ni več, če je sploh kdaj bila. Njena vdanost v odnos s Petrom, ki sploh ni odnos, ampak čudna oblika odvisnosti, je ubijajoč. Njegove besede, neposredne in krute, predstavljajo odrešitev za vse. Ker odnos, negotov, poln nasprotij, s prazno vsebino tega, kar bi naj bil temelj odnosa moškega in ženske, postaja sam zase breme za vse. Njena neodločnost v odnosu s Petrom zbere odločnost in naredi konec sanjam, ki tako lahko ostanejo sanje. Petrove grobe besede o Marušini neprivlačnosti, trgajo njeno dušo tako zelo, kot trgajo njegove roke prt na mizi. Takrat, ko ne prenese več, izgine. Prvič v spoznanju, da razmerje nima konca, če konca ne naredi sama. A ker je to razmerje na bizaren način že toliko časa motor njenega bivanja, in z njim izgubi vse, kar je mislila, da ima, čeprav ni imela, brez tega razmerja ni več Maruše. Kakor, da je obstajala samo skozi svoj odnos s Petrom. Samomor in Petrovo obžalovanje je logičen zaključek spoznanja, da ni sanj, da je samo tisto, kar je, tukaj in zdaj.
 
Skozi film se prepletajo vloge posameznikov, ki so prav tako kot Maruša in Peter, izgubljeni v določenih lastnih frustracijah. Šepetalec, katerega občudovanje Maruše, rdečelaske, blaži vse, kar je s Petrom tako ubijajoče. A dejansko tudi tako zelo neodločen, tako infantilen v svojih nagibih, da postane odvraten. Enako Petrov sosed, katerega obsedenost, izražena skozi voajerstvo, je prav grozljiva.
Kaj naj rečem? Morda res najboljši slovenski film. Morda res realni prikaz časa in prostora dekadentnega ruralnega meščanstva. Nisem ga sprejela kot »svoj« film, ko sem ga prvič gledala. Tudi sedaj me je s svojo temačnostjo, brezizhodnostjo, neodločnostjo, zamoril. Seveda, čisto moj oseben pogled. 

Še vedno mislim, da nismo samo ujetniki sanj in idealov, ampak uresničujemo svoje male cilje in želje.  Obrobje je vedno tu, samo sama nisem njegov del. Morda zato ne razumem.  Ali pa verjamem v ljubezen. Ne samo tisto nedolžno spoznavanje, ampak tisto, ki te preplavi v celoti, skozi katero daješ in sprejemaš, izginjaš in se pojavljaš vedno znova, poln energije, poln življenja. Tisti zrak, ki ga enostavno moraš dihat, tisti veter, ki te enostavno dviguje. Vsak dan, vedno znova.
A morda sem samo naivna. Kdo bi vedel?