sreda, 26. maj 2010

Svila


Včasih se vprašujem, ali ljudje sploh vedo, kolikšno moč imajo besede. Vsebina besed in način, kako so nekomu posredovane. Če bi vedeli …

Spomnite se otroka, ki mu berete pravljico. Lahko je še tako majhen in se sploh ne zaveda dejanskega pomena tistega, kar mu berete, a vaš glas in način, kako boste brali, ga lahko umiri in zaziba v sanje. Ne samo otroci, vsi smo takšni. Morda so samo trenutki drugačni, oseba zraven nas drugačna ali njena vloga v našem življenju drugačna. Nekoč so ljudje več brali. Danes nimamo časa. Ali res? Če dobro premislite, je samo izgovor. Kaj je tista zapeljivost, ki se skriva v besedah?

Verjamem, da je domišljija tista, zaradi katere smo polni življenja, tiste življenjske energije, ali življenja dejansko ni v nas. Ni pomembno, kaj delamo, ni pomembno, za kakšne trenutke gre. Domišljija kot neverjetna moč misli, idej, sanj, slik, podob, vsega, kar dejansko ni prisotno, a v nas zbudi čustva, občutke, veselje, energijo, motiv, skratka vse, kar se prelije v dejansko. Je domišljija pomembna? Zame brez nje ni dobre spolnosti, torej zame je pomembna. Je spolnost za vas pomembna? Kako bi lahko brez domišljije? Domišljija je kot nežen dotik svile, ki ga občutimo na površini naše kože samo toliko in nič več, da odpre vso mavrico poželenja.

Noben erotičen film se ne more primerjati z erotičnostjo besed, posebej če jih prinaša v našo dušo glas osebe, ki jo imamo radi. Vsaka beseda skozi občutek vsebine njenega pomena, ki se zliva s tonom glasu, prinaša v nas brezmejne slike domišljije, ki presegajo samo vsebino besede. Besede, ki se povezujejo v stavke, katerih pomen nas usmerja v naši domišljiji samo toliko, kolikor želimo sami. Ne določajo stavki njene smeri, določa jo občutek, ki ga zbujajo v nas, občutek, ki izhaja iz nas samih. Zato enake besede v različnih ljudeh vzbudijo različne občutke in odprejo vrata v različne svetove domišljije.

Neverjetna je moč besed. Neskončno večja, kot beseda sama, bolj raznolika, kot beseda sama. V spolnosti enkratna in nepogrešljiva. Kaj vzburja bolj, kot besede, ki  jih izrečete v strasti? Kaj vzburja bolj kot želja ali odnos, ki jo prinašajo? Je drugače, če je beseda del predigre, del tistega, kar lahko vodi v ljubljenje samo? Dvomite? Lahko poskusim? Morda vas prepričam …

Svila. Alessandro Baricco. Zgodba. Enostavna, preprosta zgodba. Morda zato, ker jo piše moški. Brez balasta romanov. Samo zgodba. A s tolikšnim čustvenim nabojem, kot ga premore redko kateri roman. Ravno ta enostavnost, na trenutke že skoraj preveč sistematična in racionalna, a hkrati neracionalnost čustev, tako polnih, tako vseobsegajočih... Umetnost izpovedi. Umetnost prepletanja, simbioze teh dveh skrajnosti, tako nezdružljivih, a združenih. Združenih v tej zgodbi.

Iz knjige : »V sobi brez luči je začutil lepoto njenega telesa ter spoznal njene roke in njena usta. Ljubil jo je dolge ure, z gibi, ki jih ni delal nikdar prej, in pustil, da ga je učila počasnosti, kakršne ni poznal. V temi je bilo kakor nič, ljubiti jo in ne ljubiti nje.«

Glasba te zgodbe je bela. Bela ima v sebi vse barve barvnega spektra. Zato je glasba te zgodbe bela, ker ne more biti bolj bogata, kot jo lahko odraža bela, glasba te zgodbe. Zgodba, enostavna in kratka, ima dramatičen razplet, ki ga ne pričakuješ. V njej se skriva toliko čistih, preprostih resnic, zajetih v enostavnih stavkih, brez posebnega razlaganja, pojasnevanja. Samo tu so. In povedo več, kot če bi jih opisal z besedami cele strani.

Iz knjige : » … ne odpiraj oči, če lahko, in božaj se, tako lepe so tvoje dlani, tolikokrat sem jih sanjala, zdaj jih hočem videti …«



Kaj pripoveduje zgodba? Zame je ljubezenska; zgodba o sanjah, ki jih iščemo, a jih imamo v rokah. Samo nekako jih ne vidimo. Morda zato, ker so tako blizu nas, tako samo po sebi umevne. Zgodba presenečenj. Kolikšna presenečenja se skrivajo v ljudeh, posebej, če ta presenečenja slika ljubezen. Zgodba o ljubezni. O zaljubljenosti, iskanju iluzije; in njenem nasprotju... Ljubezni, pravi, močni, sposobni žrtev; ljubezni, ki ne vprašuje, ne dvomi, samo daje ... največ, kar ima ... sebe ...

Iz knjige : » … tvoje bodo moje ustnice,  ko se te bom prvič dotaknila, se te bom z ustnicami, ne moreš še vedeti, kje …«

Je moški in je ženska. A ne ženska, o kateri skozi zgodbo sanja moški. Sanje so samo iluzija, nekaj kratkih trenutkov, ki niso resničnost. A morda vsakdanjost resničnosti pripelje v poveličevanje tistega, kar je samo navidezno tukaj, a dejansko ne obstaja. Tisto nepoznano, tako nedosegljivo, ki v moškem vzbudi sanje o enkratni čudoviti ljubezni. Ni ljubezen več tisto, kar pozna, kar je v njegovem življenju. Ljubezen postane pot, posebna oblika obsedenosti, katere razdalja še povečuje njeno idealiziranje. Ker je iluzija … ni resnica.

Iz knjige : » … pustila bom, da tvoje spolovilo razpre moja usta, da prodre med moje ustne, ko mi pritisne ob jezik, bo moja slina po tvoji koži tekla v tvojo dlan, moj poljub, tvoja dlan, eno v drugem, na tvojem spolovilu …«

Se ne dogaja to danes, tukaj? Vsakdanjost, enolična rutina, ki ustvarja lažne slike enkratnosti trenutkov, ki so v svojem bistvu samo izsek v času in prostoru, samo sprememba, ki je zaradi drugačnosti precenjena. Zaradi teh kratkih trenutkov, ki nas napolnijo z lažnim odsevom svojega bogastva, poteptamo človeka ob sebi, človeka, ki je že nekaj časa tu, ob nas, in je ravno zaradi tega tako prekleto »samo po sebi umeven«. A ni, nikoli ni. Ker človek gre, a mi ostanemo. Sami. Takrat, ko ugotovimo, da smo dali nekomu več, kot smo dobili. A ker smo vzeli drugemu, ker smo ranili, smo izgubili za vedno.

Iz knjige : » … in to moje telo sedaj brez svile, tvoje dlani, ki se ga dotikajo, tvoje oči, ki ga gledajo, tvoje prste v mojem spolovilu, tvoj jezik med mojimi ustnicami …«

Ženska v zgodbi ni takšna. Je tukaj in ostane tukaj, čeprav se zaveda vsakega trenutka, ko njen moški ni tukaj, ni zraven nje. Ljubi, samo preprosto ljubi. Morda razume, morda čaka na tisti čas potem, ko se bo iluzija razblinila in prinesla njega spet k njej. Ker ni ničesar drugega, kar si želi. Samo njega. Ženska, ženstvena v svojem tihem hrepenenju, neopazna v svoji prisotnosti v njem, a tako globoko v njem, da se tega zaveda samo ona. On ne, vsaj tako dolgo ne, dokler je ni več. Šele takrat se zave, da je zamudil življenje, ker je hotel živeti iluzijo. Razkritje pride včasih prepozno.

Iz knjige : » … tebe, ko se uvijaš pod mano, vzameš moje boke, me dvigneš, pustiš, da zdrsim na tvoje spolovilo, počasi …«

Se morda včasih čutimo manj moški, manj ženske, ker nas navidezno prazna vsebina vsakdanjika pogoltne v svojo določljivost? Morda je tako. A če je tako, potem smo dolžni sami sebi znotraj te določljivosti umik v domišljijo. Ne mislite tako? Če je ljubezen, je lahko domišljija enkratno občutenje človeka ob nas, enkratna možnost preliti izjemnost v enoličnost vsakdanjika z in zaradi človeka ob nas. Samo prepustiti se moramo. Sprejemati. Dati krila tistemu, kar občutimo. Poželenje v nas je brezmejno. In je tukaj, je v nas, zaradi tega, da ostanemo čudovito enkratni v vakem trenutku enoličnosti in določenosti trenutkov, ki sestavljajo večji del našega življenja.

Iz knjige : » … kdo bi mogel izbrisati to, tebe v meni, ko se počasi premikaš, tvoje dlani na mojem obrazu, tvoje prste v mojih ustih, užitek v tvojih očeh, tvoj glas ….«

Zgodba, ki skriva v sebi eno najbolj erotičnih, intimnih besedil, kar jih poznam. Zgodba o... Ne, nočem več analizirati; zdi se, kot da jo trgam na koščke. Nočem tega. Samo poiskati jo je treba. Prebrati. Jaz... Sama jo želim prebrati še enkrat; počasi, čimbolj počasi... Želim, da se njene misli, besede spustijo na mojo dušo, nežno kot svila... Jokala sem, ko sem brala pismo iz te zgodbe, jokala sem na koncu... enostavno sem; ne vem, zakaj; sem... To je tisto. Čustva, občutki, vsak drugače, doživljanje besed lastno vsakemu med nami na njegov svojstven način …

Iz knjige : » … v tistem trenutku je doumel, da bo vse svoje življenje slišal te besede …«

Različni smo. A včasih je potrebno sprejeti različnost, ki nam prihaja nasproti. Če je to drugače, če ni nekaj, kar smo navajeni, še ne pomeni, da to ni del nas. Morda nikoli ni bilo naključja, ki bi v nas odkrilo del nas, ki ga ne poznamo. A če ni bilo naključja, je vse, kar vstopa v naše življenje, del namena. Morda tudi ta zgodba o zgodbi. Zgodba o ljubezni. Svila. Poskusite. Vseeno kaj, samo poskusite … morda odkrijete tudi vi čudovito moč besed, njihovo neverjetno sposobnost porajanja domišljije in z njo poželenja … Pustite lepoto občutenja v svoj svet.


Iz knjige : » … in tiste besede je brala s toliko čustva , da tega nisem mogla nikoli pozabiti … prepričana sem, da si najbolj od vsega želela biti tista ženska… «

Naj zaključim z besedilom iz knjige :  Svila nas spet spomni, da je vredno živeti.