četrtek, 01. julij 2010

Četvorica nepremagljivih ali umik je včasih najboljša rešitev

Morda je prišlo z leti. Res ne vem. A danes sem prepustila položaje brez boja. Odkrito ... nisem imela nobene možnosti za zmago. 

Tudi argument, da sem bila tam prva, verjetno v tem trenutku ni bil pomemben. Edino, kar je bilo pomembno, je velikost. Ali moč. Ali številčnost. 
Morda, če bi bil samo eden. Ne, bili so štirje. Četvorica.  

Nepremagljivi. 

Veliki rumeni. 

Težki, močni, trdni. 

Ne samo, da so zavzeli moje položaje. 



Uničili so moj gozd, uničili so moj potok, ki je tekel po gozdu, pregnali zajčke, ki so včasih prekrižali mojo pot.  

Še reka ni več, kar je bila. Zato grem. 

Umik. Poiskat novo pot. 

Kjer ne bo nikogar. 

Samo jaz. 

S svojimi mislimi, sanjami. 

Neki drugi gozd, drugi potok, druga reka ... 

... drugo nebo ...   

Vedno je nekje neka druga pot, kajne?
Samo dovolj odprti moramo biti, da jo lahko vidimo. 



Ajd, "bičikleto", greva ...