sobota, 3. julij 2010

Poljub velikana in metla v zraku

Imate včasih občutek, da ste majhna figura, ki jo nekdo premika sem in tja po šahovnici? Ne kralj, ne kraljica, še konj ne. Samo "kmet". Kakršnokoli je to premikanje, ponavadi v glavnem nimamo občutka, da bi bilo prijetno. Nekaj, v kar smo prisiljeni. Tudi mene je  danes nekdo "premikal", le da je bilo vse skupaj prijetno. Kakor, da me je pot vodila v "objem"  prijetnih srečanj. Kdo bi se jih branil, kaj? 

Danes je bilo Pohorje. 

Naslednji vikend grem s kolesom. Odločitev je padla. Preverila sem novo gondolo. 


Moj "bičikleto" nabašem vanjo, se izkrcava na vrhu in potem vse do Šumika. Se že veselim. Danes peš. 

In na vseh poteh Pohorja, sama drobna prijetna srečanja. 

Najprej enake cvetlice, ki sem jih obču - dovala na Cerkni- škem jezeru.

Nato Mišo. 

Ja, pogledal me je kritično. 

Od zgoraj navzdol. Moram pojasnit. Fitnes. Mesto, kjer me že nekaj časa ni bilo. Lepo je, ko ti nekdo pove, da te pogrešajo. Seveda sem obljubila, da pridem. Kmalu. Saj sama vem, da moram. Nato Borut. Spomin na mlada leta. Skoraj ga nisem spoznala. Res se staramo. 

Na poti proti Šumiku moji mladi sosedje, ki so se odselili nekaj mesecev  nazaj. 

Urban je tako velik, pa ima šele osem mesecev. Matija pa je sploh srček. Trenutno v fazi, ko mu je nerodno. 



Saj se razume. Fant pri dobrih dveh letih spoznava svet z očmi "velikega" fanta. Zmenili smo se za obisk. 


Nato fantastično kosilo, borovničev zavitek in pot nazaj. Na poti nazaj nekaj prvih borovnic in čudovito sladke jagode. No, samo pet jagod. Verjetno zamudnice.


In nato, za konec poti, ljubka punčka v velikem avtu. Toyotin land cruiser. 

Gleda vame, ki čakam v avtu za njimi na semaforju. In maha. Se smeji in maha in mi pošilja poljubčke. Pomaham še sama in ne vem zakaj, vzamem fotoaparat in naredim fotko. Neumno, saj je okno umazano. Kakšna fotografija sploh bo! Naredim še eno. Zelena luč in speljemo. 

Nekaj deset metrov vse v redu, a nato zelo čudna vožnja voznika spredaj. Dejansko zavije levo, a kakor, da si je premislil in ne gre v garažno hišo, pelje naprej po nasprotnem pasu. Izgleda, kakor da gre na pločnik. A nato, iznenada zavije nazaj, na desno. Če ne bi hitro odreagirala, sedaj ne bi pisala tega. Ni mi čisto uspelo. Zaletela sva se. Vsi pridemo iz avtov. Njegovemu nič, mojemu ...kaj naj rečem. Bil je poljub velikana. Moja mala micra in toyotin land cruiser. Moja punca je vseeno fantastična. Saj to ni prijetno srečanje! Morda res ne, a na čisto poseben način je bilo zame prijetno.

Pride policija, a poveva, da bova sama uredila. Moški, morda okrog štirideset ali manj, zelo prijazen, prizna svojo napako. Sploh ni videl moje malenkosti; to pomeni najine. Moje in moje micre. Parkiramo malo nižje, da se odstranimo s ceste. Micra je dobila poljub velikana, a vame se je zaletel nekdo s Koroške. Znamenje. Sanje so dobile odgovor v današnjem čudnem srečanju. Vse skupaj je res čudno. Ponavadi ne slikam avtov, ki se kasneje zaletijo vame. Urediva vse potrebno. Zagotovi mi, da je vse v redu. Nasmehnem se, češ, da če ne bo, naj se kar pazi, ker sem čarovnica. Odkod te besede?! Micra, še vedno pod vtisom poljuba velikana, čaka na čarovnico. Poslovim se,jim zaželim lep večer in sedem v mojo micro. Dire Straits. Ful na glas. In proti domu. 

A kakor, da še ni bilo dovolj čudnih srečanj ...

Pospravljam stvari iz nahrbtnika, ko zaslišim čuden zvok. Spominja me na nekaj, a se ne morem takoj spomniti. Nato me prešine. Balon! Stečem na balkon in tu pred mojimi očmi, dobesedno, pisan balon. Morda bi bila  bolj presenečena samo, če bi pred mojimi očmi, v zraku, stala "parkirana" metla. Bila sem prepozna, da bi ga lahko slikala čisto od blizu. 

Kaj je bilo danes? Res dan, poln čudnih srečanj. Sem omenila, da mi je pot prečkala na Pohorju najmanjša žabica, kar sem jih kdajkoli videla. Čisto drobna, rjava žabica, velika samo za dva nohta prsta. In dneva še konec ni?! Morda se prikaže še metla! Kdo bi vedel!? Ali dobim še sama kakšen poljub... morda ne velikana, nekoga pač ...morda v sanjah, ko bom na metli odplula proti Slivnici.

Kdo pravi, da je življenje dolgočasno?!

Pohotno Rdeče klasje

Morda film Rdeče klasje nima nič z ljubeznijo. Z ljubeznijo med moškim in žensko. A ima ogromno s seksom. In drugimi stvarmi. Kritika nekega obdobja. In morda odraščanje. Ali izgubljene sanje. Nedvomno bi naredila filmu veliko krivico, če sploh ne bi omenila njegove kritične note. Seveda družbe, ujete v času, ko je bilo vse, kar je normalno individualno, kolektivno. Zaradi tega tudi nobeno razmišljanje (»bognedaj« sanjarjenje) nima nobene možnosti preživetja. Dejansko ne sme obstajati, saj pomeni znotraj kolektivnega prepovedano. Ker ni koletivno. Seveda je kolektivno vedno vsiljeno, nekaj, kar moramo sprejeti, če želimo kot posamezniki preživeti.

Takšne so kulise zgodbe tega filma. Nasilje. Ni pomembno, ali gre za nasilno kolektivizacijo »kulakov«, za prispevke kmetov (torej razrednega sovražnika tistih, ki so zmagali v revoluciji, izpeti skozi vojno) za potrebe proletariata, za nasilno »treniranje« kolektivnega umivanja zob v bitki proti kariesu ali kaznovanje tistih, ki kolektivnega ne sprejemajo, ker imajo raje individualno. Kaznovanje je vedno skupinsko in vedno javno. Pravzaprav se ljudje nismo spremenili ali zrastli v lastnem razvoju. Včasih so odsekano glavo nataknili na kol pred vhodnimi vrati obzidja mesta. Nasilje nad posameznikom ali skupino, ki se ne vključuje v »želeno«, kot svojstvena oblika propagande. Tega, kar ni sprejemljivo ali tega, kar je edino sprejemljivo. Najbolj presenetljivo dejstvo je, da je bil film posnet leta 1970. Zelo blizu ali znotraj časa, ki ni prenesel kritike samega sebe. Ker so bili stebri vzpostavljanja časa še vedno v času. Živi. Posnel ga je srbski režiser Živojin Pavlović.


Zaradi tega, ker je glavni junak individualist, ne more preživeti v času kolektivizacije. Morda še posebej ne zaradi tega, ker je kolektivizacija njegov cilj. Lahko z individualnim (v tem primeru predvsem drugačnim, posebnim znotraj splošnega) načinom uspeš, če moraš prepričati ljudi, da je kolektivno zanje najboljše? Ne verjamem. Takšen je Južek Hedl. Ljudi hoče prepričati z besedami in svojim odnosom do njih. Njegove besede »Tako se ne ravna z ljudmi« v celoti odražajo njegovo naivnost. Ljudje namreč niso pomembni, ampak sistem. Samo on morda verjame, da bodo ljudje prostovoljno darovali to, kar nimajo ali skoraj nimajo, za »splošno dobro«. Samo on morda verjame, da bodo ljudje zaradi njega, prišleka, tujca, vstopali v zadrugo in prepustili svojo zemljo, morda stoletja v rokah družine, nekomu, ki mu še v obraz ne moreš pogledat. Ker ga dejansko ni. »Splošno dobro«. Če nimaš nič, ne moreš nič izgubiti. Če imaš in si vedno imel, tega ne želiš izgubiti.

Južek seveda odraste. Ali izgubi sanje. Ali naivnost. Kakorkoli, na koncu z nasiljem doseže, kar mora doseči. Zaradi tega, da bi naredil korak naprej. A takrat, ko človek proda svoje sanje, sebe, ne more narediti nobenega koraka naprej več. Vse, kar mu preostane je, da stoji na mestu. Ali dela korake nazaj. Južek se tega ne zaveda. Največji korak naprej je zanj dokončen korak nazaj.

Sta Adam in Eva v Rdečem klasju?

Rade Šerbedžija v vlogi naivnega Južka Hedla in Majda Potokar v vlogi Zefe Toplek seveda nista moj Adam in Eva. Ali bolje. Adam je Južek. A Eva je … Pravzaprav so tri. Nobene možnosti ni, da bi se združile v eni Evi. Preveč so si nasprotne. A točno takšna Eva bi morda lahko rešila Južeka. Mati in dve hčeri. Mlajša hči, Tunika, so sanje, ki jih Južek ne more ali ne sme sanjati. Enako zasanjana in naivna kot Južek. A krepostna in pobožna. V celoti drugačna. Mati Zefa in starejša hči Hana sta realnost. Realnost, ki jo obvladuje potreba. Ni pomembno, ali gre za delo na kmetiji ali za spolnost. Kot pravi Zefa : Kaj bi me brez moškega?
Saj res. Kaj bi ženske brez moških?


Seveda so moški in moški. Južek, v bistvu naiven sanjač, ki morda celo verjame v združitev nezdružljivega, verjetno v tistem času na takšen način nima možnosti preživetja. Predstavlja eno skrajnost, zaradi katere postane skoraj preveč »na razpolago«. V bistvu nekako nima hrbtenice. Takrat, ko ugotovi, da njegov način ne daje rezultatov, uporabi pot, ki jo je predtem zavračal. Ne v sebi, v javnosti. Uspeh je seveda jalov. Seveda je tu stari Toplek, Zefin mož. Bolan, impotenten, v bistvu starec, a še vedno pohoten preko možnosti svojega telesa. Vse, kar lahko uporabi, da zadovolji svojo slo, so roke. Za Zefo, relativno mlado, močno žensko, ki se trudi preživeti na kmetiji v tistih časih, nedvomno ne več moški. Samo še mož. Ja, to dvoje se lahko tudi izključuje.  Njen odnos do njega je nedvomno odnos zaničevanja in ne spoštovanja. Nobene nežnosti ni med njima, ki bi jo človek lahko pričakoval od moškega in ženske, ki sta nedvomno preživela četrt stoletja skupaj in imata skupne otroke. Nežnost, ki bi govorila v prid ljubezni. Morda ne več telesne, a ljubezni, ki je preko tega.

Morda moja naivnost. Tako kot ne razumem pohote (ne samo želje; željo razumem; ta je večna) nedvomno v bolečini razsutega Topleka (Jože Zupan), ki se odraža v starcu (morda samo krik po življenju), tako ne razumem popolne indiferentnosti in celotne odsotnosti človeškega v odnosu do moža, kot jo kaže Zefa. Nedvomno ni lahko preživeti. A nedvomno bogata kmetija ni brez možnosti preživetja, če gospodar ni več zmožen dela. A je še živ. Tudi v tistih časih ne. Vedno so ljudje, ki nimajo nič, a morajo preživeti. Morda sem naivna (seveda sem). Morda sem preveč patriarhalna sama (verjetno sem).

V bistvu dva moška, ki nista zares »moška«. In ostali? Če so, ne izstopajo ali niso izpostavljeni v svoji vlogi. Nekaj kulakov, ki se ne vdajo. Nekaj posameznikov, za katere ne vem, kako so lahko postali »kulaki«. Morda so se kot »kulaki« rodili. In potem kup tistih, ki so v »službi oblasti« ali »splošnega dobrega«. Zlorabljajo položaj (Janža), izvajajo brez miselnih vprašanj o smiselnosti početja … ali preprosto so. Ker morajo preživeti.


In kje je ljubezen?

A vrnimo se k ljubezni. Tisti, ki ne more vzkliti. Južek, ki se takoj, ko jo zagleda, zaljubi v Tuniko. V bistvu je kot sanje, angel, v svoji dolgi beli obleki takrat, ko jo prvič zagleda. A »deklina« ni »deklina«. Tudi sama je naivna v svoji sliki ljubezni med moškim in žensko. Posebej v tistem času in posebej na kmetih. Nekako ne sodi tja. Ljubezen na kmetih ne more biti platonska, ker je vse »naravno« del vsakdanjega. Parjenje, kotenje, sesanje, ipd.. A Tunika bi rada zasanjane besede, nežne poljube. Naiven otrok znotraj pohotne družine. Ker mati, Zefa, je pohotna. In Hana, sestra, je pohotna. In pohoten je umirajoči oče. Vedno obstaja možnost, da se človek obrne k tistemu, ki ga ne ogroža. Če je to bog, potem je pač bog. Morda, če nisi takšen, kot ostala družina, res edini način, da preživiš.

Za Južeka premalo. Čeprav zaljubljen, a zaljubljen v nekaj, kar ne more biti. Samo slika je v njegovi glavi. Morda naiven, na drugačen način kot Tunika, a njeno popolno nasprotje. V bistvu sta nezdružljiva. Južek ne razume Tunike, Tunika ne razume in ne sprejema tistega dela Južeka, ki je tako očitno prisoten v odnosu z njeno materjo. Južeka, ki se vda lastni (ali Zefini?) pohoti. Zato ga zavrne in se vrne v božje naročje.

Razlog, da sploh pišem o tem filmu na tem mestu, so njegovi prizori seksa. Čeprav me osebno skoraj ne morejo prepričati. Ne prizori sami po sebi. Tisti so še najmanj dvomljivi. Najmanj prepričljiva zame je Zefina pohota. Zopet ne pohota sama zase, ampak način, kako se odraža ali kako jo Zefa zadovoljuje. Ker ni zapeljevanje, ni koketiranje, nobene tipične ženske igre. Samo »nasilje«. Način, kako Zefa vsili sama sebe Južeku, je skoraj tako netipično ženski, da ga sama lahko razumem samo skozi njen prevzem »patriarhalne« vloge v družini in na kmetiji.  Ker ni prisotnosti ničesar, kar bi lahko pogojevalo, zame netipično žensko ravnanje. Morda samo evforija ob novem življenju, ko krava povrže mladička. A Južek? Obratno. »Na razpolago«. Čeprav noče. A človek ne bruha, če mu je nekaj dobesedno potisnjeno v usta? Južek bruha. A dosti kasneje.


Seks se zgodi. Potreba (Zefina) je tako zelo kričeča, da izgori v trenutku. Začetek »razmerja«, ki ga opazijo vsi. Ker je Zefa spremenjena. Ker veljajo njeni pogledi, ljubosumni pogledi, obema hčerama. Ne, tudi v njenem odnosu do hčera ni nobene nežnosti. Ali je sama ne opazim. Zefa stopa po odru lastnega trpljenja, ki bi naj opravičeval njena dejanja. Sama, ob bolnem možu, na kmetiji, brez moškega. Težko, da se človeku zasmili. Vsaj meni se ni.

Seks se dogaja. Južek se spreminja. Ni več naiven. Ne verjame več lastnim besedam, izrečenim ob svojem prihodu v ta kraj, vedno bolj ujet v zanko, v katero se je sam ujel. Alkohol samo dodatna substanca za obstoj. Tako kot Tuniki molitvenik. Nekako se maščuje Zefi, ki se mu je vsilila, in Tuniki, ki se mu noče predati, s seksom z Hano. Hano, ki je takšna kot Zefa. Zaradi tega takoj začuti, kaj se dejansko dogaja v hiši. Tudi ona se mu vsiljuje. Na drugačen način kot Zefa, a vendarle.

Svoj sklepni del doživi seks neko deževno noč, ko mož zaloti svojo ženo z Južekom sredi spolnega odnosa na kupu žagovine. Nekaj, kar starec ne more preživeti. Ker sedaj ve, da je Zefa (še vedno) pohotna, a njegova pohota ni tisto, kar Zefa potrebuje. Ker ne more pogasiti njene pohote. Njegova impotentnost dobi ime. Sedaj je. Umre sredi blata na dežju. Čeprav gospodar, ni izbran samec s strani samice. Ne več. Ker zanjo ni več samec. Najbolj naravna pot. Ja, če ne gre za ljudi. A tukaj gre za ljudi.

Ima lahko vse to »srečen konec«?

Konec filma je edina logična pot. Južek na žrtveniku. Kazen za sanje, kazen za individualizem. Vsak dobi na določen način svoje. Tuniki umrejo sanje v idilično ljubezen, saj je soočena s pohoto in tistim, kar pohota naredi iz ženske ali moškega. Varnost je verjetno nekje na križu. Hana je uspela. Izzivala je in dosegla, kar je hotela. Južek niti ni tako pomemben, kot mati. Materi je »prevzela« ljubimca ali vsaj izzvala njeno ljubosumje. Ljubezen? Kje že? Odnos do matere?! A Hana lahko postane Zefa. Morda njena kazen. Zefa plačuje. Ne, ne žaluje za možem. Žaluje za moškim, ki dejansko ni toliko moški, kot bi človek pričakoval. Sicer pa… je lahko pričakovala kaj drugega? Kar je uspelo njej, lahko skoraj vsaki.


Če nam je ljubezen lahko v pogubo, kaj je šele takrat, ko ljubezni ni. Ko je samo čista, krvava, pod kožo vnesena, potreba… ali pohota. Ne, s strastjo ali poželenjem, tistimi mravljinčki, nima ravno zveze. Vsaj zame ne. A saj vemo. Vsakemu svoje in vsak po svoje.

Ima Rdeče klasje kaj z ljubeznijo? Ne, samo z zaljubljenostjo. A zaljubljenost ni bila še nikoli ljubezen. Čeprav lahko postane ljubezen. A za to je potrebno veliko, veliko več.

Samo še noč ... in sanje

Vse je utihnilo. Nikjer ni več nobene luči. Še slabo uro nazaj se je slišala glasba, daleč, daleč z druge strani reke. 

Samo noč je še. Noč, ki te zavije v sanje. Noč, ki te odnese v svet, kjer je vse  mogoče. Ja, v sanjah je vse mogoče ...

Samo lajež psa še odmeva tam zunaj. Samo še lajež psa v noči. 


Spanec. 


In sanje ...







V sanjah je vse dovoljeno, kajne? 

Tudi sanjati ...