četrtek, 15. julij 2010

Kdo je rekel, da gre v tretje rado?

Saj ne vem, kaj je razlog tega. A zadnjih štirinajst dni (no, šele v soboto bo potekel "rok") se trudim prit na Šumik. 


Za tiste, ki ne veste, kaj je to, čisto na kratko. Sredi pohorskih gozdov, dobri dve uri od Areha v smeri proti Pesku in Klopnem vrhu, teče po gozdu potok Lobnica. 

V precej divji soteski naredi nekaj slapov. Gre za ozko, globoko dolino, poraslo z bukvo, smreko in ostalimi drevesi. Dejansko pragozd Šumik. Divje, lepo. Rada imam gozd. Če se združi še z vodo, potem pa je sploh pesem za mojo dušo. 

Naj se opravičim za fotke. Še vedno nimam foto - aparata. Telefon pa je vendarle samo telefon. A si ga bom podarila za rojstni dan. Fotoaparat namreč. Se  že veselim. Zaenkrat pa ... "bolje išta, nego ništa"!

Pot je bila čudovita, čeprav je dvakrat ali trikrat vmes malo deževalo. Malo sladkih jagod za malico in voda. Drugega danes nisem imela. Morda  ni bilo najbolje, ker sem bila kar lačna čez nekaj ur. Povsod so se poznale posledice včerajšnje nevihte. Kar hudo je moralo biti. 

In to je tudi glavni vzrok, da sem se kakšnih deset minut pred koncem, pred velikim slapom, ustavila. Tudi pohodni čevlji niso bili zadostna garancija, da se mi ne bo na mokrih tleh spodrsnilo. In potem? Adijo poletje! Če ne še kaj drugega. Pametni odneha. Jaz sem bila vedno pametna punca. Čeprav borec, znam odnehat, kadar vidim, da nima smisla. Povsod. 


Z glavo skozi zid ne gre. Pa drugič. Letos boš padel Šumik. To ti obljubim. Sedaj že norce briješ iz mene. A vedno je najslajše tisto, za kar se moraš res potrudit, kajne?

Jutri Kope in Ribniško Pohorje. V primerjavi z danes bo to "mala malica". A sem vseeno sklenila, da se bom tokrat nekoliko založila s hrano. Za vsak slučaj. Čeprav je hrana na Ribniški enkratna. Ja, že skoraj slišim, kako me kličeta črničevec  in "štrudl".