Vprašanje je seveda postavil moški. Ni bil edini, a pri tem sem imela občutek, da bi najraje zapustil svojo skupino prijateljev in odšel v mojo smer. Seveda z mano. Zelo, zelo prijazno sem mu pojasnila, da verjetno obstaja določen razlog, da sama "plujem" po pohorskih hribih in planjavah. Jap, moj dan samo zame. Če odštejem pot od Lovrenških jezer proti Rogli, je bilo zadoščeno temu, kar sem iskala. Mir, da lahko razmišljam sama zase, pijem lepoto okrog mene in utrudim svoje telo do tolikšne mere, da bi morda glava nehala razmišljati in srce zamrlo. Ni mi uspelo. Utrujena sem bila (ja, slabih osem ur hoje je za mano), a očitno utrujenost ni pot v stanje nezavedanja.
Kaj na rečem? Ponavljam se že s to mojo navdušenostjo nad Pohorjem. Danes od Ribniške do Rogle, vmes skok na Lovrenška jezera, pa nazaj in ker še očitno nisem imela dovolj še skok na Ribniško jezero. Slednje je lepše kot Lovrenška, a marketing dela svoje. Na Lovrenških skupine ljudi, na Ribniškem nikogar. Hvala bogu! Na Rogli pa ... gužva. Pozabila sem na kolesarje, tako da še kave nisem mogla v miru spiti nikjer. Če si ne bi zastavila Rogle kot cilj, ne bi šla. Za nekaj časa me ne bo. Preveč ljudi za moj okus. Nazaj grede sem se ustavila pri studencu čiste pohorske studenčnice in napolnila obe steklenici. Ja, ljubezen je očitno še vedno pomembna, saj so ga poimenovali kar Voda ljubezni. Očitno je potrebujem več kot dva litra, da bi imela kakšen učinek.
Danes je bilo povsod polno gobarjev. Večina, s katerimi sem spregovorila besedo, dve, ni nabrala kaj dosti. Za kakšno župco. A povsod so bile pomendrane gobe, ki so jih ljudje, ki se zares ne spoznajo na gobe, pobrali in nato zavrgli, ali samo pohodili. Ljudje smo res neverjetni. Če ni nekaj za nas, potem očitno nima namena v tem svetu. Egocentrično.
Ah, prijetna utrujenost. Položi spanec na moje oči in me na krilih vetra ponesi nad zelene pohorske gozdove. Naj zaplavam nad njimi in še enkrat vskrkam neskončen mir in lepoto, ki sem jo uživala danes. Vtisni jo vame. Do naslednjič.
