sreda, 1. september 2010

Kako daleč od resnice morate iti, da se ji lahko izognete?


Morda bi morala postaviti vprašanje drugače : Lahko greste tako daleč, da se izognete resnici? Ali se resnici nikoli ne moremo izogniti? Kaj sploh je resnica? A ni edina resnica, ki je res resnica, zavedanje o sebi, o tem, kdo smo … v resnici?

Ne, sploh ne gre za filozofsko vprašanje. Gre za prepletanje misli, ki se človeku podijo po glavi takrat, ko se sreča z nečim, kar v njem odpira nova in nova vrata in je za vsakimi nekaj drugega, nekaj, kar morda ne pričakuje. Takšno vprašanje se mi je postavljalo ob ogledu filma Bralec. Sama zgodba je tako kompleksna, da lahko vidiš v njej plast za plastjo druge dimenzije človeškega »biti«. Čeprav je v ospredju predvsem vprašanje »kolektivne krivde«, s katero se je soočila mlada generacija v povojni Nemčiji, ko je trčila v zločine starejše generacije, so moje misli postavile v ospredje odnos med Hanno in Michaelom. Kaj je zgodba, ki bi lahko bila ali je morda zgodba še nekoga drugega?


Zame predvsem zgodba o zlorabi. Zlorabi, ki nas kot čuteče in čustveno bitje onemogoči za večji del ali celotno življenje. Tako dolgo, dokler sami sebi ne odpustimo, ker smo dovolili, da smo bili zlorabljeni. Največkrat gre namreč samo za to. Odpustiti sebi, ker dejansko nismo bili krivi in nismo naredili nič narobe. Samo zgodilo se je. Brez naše krivde. Samo moči nismo imeli, da bi v trenutku, ko je prišlo do zlorabe, lahko ravnali drugače. Gre v bistvu za dve zlorabi. Ena je s strani Hanne, šestintrideset let stare ženske, ki zlorabi petnajstletnega fanta Michaela. Druga je s strani generacije staršev in dedov, ki so zlorabili zaupanje otrok vsakokrat, ko so jim lagali o tem, da niso vedeli, kaj je bila zgodba koncentracijskih taborišč.

Hanna je predstavnica starejše generacije. Njena nepismenost je simbolični prikaz nevedenja ali nezavedanja, kaj se dogaja za sosedovimi vrati znotraj nacistične Nemčije. Njen ego je tako velik, da raje izbere dosmrtno ječo kot javno razkritje svoje nepismenosti. Tudi generacija starejših je raje izbrala »ne vedeti ali ne videti« kot možnost, da bi bila kakorkoli ogrožena, če bi povedala na glas : To ni prav.

Michael je predstavnik mlade generacije. Njegov občutek krivde, ko Hanna nenadoma izgine iz njegovega življenja; krivde, ko se sooči z dejstvom, da je imel ljubezensko razmerje z žensko, ki je sokriva za umor toliko žensk v Auschwitzu; krivde, ker ni razkril spoznanja o njeni nepismenosti, dejansko presega Michaela samega. Dejansko ni kriv ničesar. Hanna je tista, ki je kriva, da je njegovo življenje samo skrivanje v čustveni nedostopnosti, v svojem zaprtem svetu, v katerega nima vstopa nihče, niti njegova žena in ne njegova hči. Michael ni sposoben »dajati« ničesar, ker mu je vse »vzela« Hanna.  


Zgodba kot toliko drugih zgodb o zlorabi, a morda nekoliko drugačna

Bernard Schlink je napisal delno avtobiografsko zgodbo, katere prirejen scenarij Davida Harea je bil osnova za film režiserja Stephena Daldrya. V njem so z izjemo spet enkratne Kate Winslet v vlogi Hanne Schmitz zaigrali še najmanj tako dober David Kross v vlogi mladega Michaela Berga in v njegovi starejši »različici« Ralph Fiennes. Zgodba se odvija v treh različnih časovnih obdobjih, v katere se vrača odrasli Michael, ko končno premaga Hanno v sebi, in riše skozi njegove oči občutenje mlade povojne generacije v Nemčiji. A ne bom odkrivala zgodbe, ker je o njej bilo že veliko napisanega in je film že skoraj stvar preteklosti (2008) in ne sedanjosti. Nasprotno so zlorabe stvar preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti.

Hanna ni Eva in Michael ni Adam. V tem smislu je Hanna prej »Evita« (močna, egocentrična Eva, kakršna je bila Evita Peron) in Michael nedolžen »Adamček«. A vseeno gre za odnos ženske in moškega. Bolje bi bilo reči ženske v najboljših letih in fanta na začetku moškosti. Nedvomno je Hanna tista, ki zlorabi Michaela. Izkoristi premoč, ki ji jo dajejo njena leta, da zavede in v celoti osvoji mlado in nedolžno srce (ter telo) Michaela. Seveda je zanj čarobna, fantastična in enkratna. Njegova prva. Vpelje ga v skrivnosti spolnosti, nauči ga, kako je treba zadovoljiti žensko in mu hkrati pokaže svoj užitek, ko jo Michael ljubi. Je lahko kaj bolj »narkotičnega« za fanta petnajstih let? A tako kot mu »dovoli« vlogo moškega v spolnem odnosu (seveda iz čisto sebičnih razlogov), tako mu v njunem celotnem odnosu daje vlogo »majhnega psička«. Ona je tista, ki določa, ona je tista, ki dirigira njun odnos. Michael je samo objekt. Gre v celoti za neenakopraven odnos oziroma za čisti odnos zlorabe, tako spolne (fizične) kot verbalne.

Najhujše je, če se zlorabe ne zavedamo. Tako kot Michael. Postaja odvisen od njunih srečanj in hkrati nesposoben odnosov s svojimi vrstniki, predvsem dekleti. Hanna in odnos s Hanno ga spreminja. Morda bi lahko zamahnili z roko in rekli : »Kakšna zloraba?! Ženska je naučila fanta seksat.« Normalno je, da je fant petnajstih let radoveden, kakšna je ženska (posebej, če jo opazi pri slačenju), a vsekakor to še ne pomeni, da ga lahko odrasla oseba, kakršna je bila Hanna, zaradi tega zavede. Njeno umivanje (bolje bi bilo reči ščetkanje) Michaela je simbol njenega »očiščenja«, ki nekako opraviči njeno naslednjo dejanje oziroma spolni odnos z Michaelom.

Najhujša je odsotnost čustvene bližine, intimnosti, ki jo spolna intimnost, bližina sama zase, v normalnem odnosu moškega in ženske predpostavlja. Če seveda ne gre za goli seks. Tako kot Hanna vzpostavi odnos do Michaela kot do spolnega objekta, tako Michael kasneje nastopa v odnosu do žensk, ki vstopajo v njegovo življenje, kot do spolnih objektov, ki se jim zares ni sposoben intimno približati. V njem ni čustvene topline in odprtosti, ki jo takšen odnos mora vsebovati, če ima vsebino. Michael tega ni sposoben. Ponavlja vzorec, ki se ga je naučil, le da so vloge zamenjane. Na takšen način nosi Hanno skoraj celotno življenje v sebi in ob sebi.

Če nisem svoboden, sem ujetnik

Njun odnos tistega leta 1958 je posebni obred skupnega kopanja in umivanja, spolnosti in branja knjig. Michael bere Hanni. Zanj je to samo ena izmed njunih oblik bližine, doživljanja »skupnega«, a v bistvu ni nič od tega. Hanna namreč ne zna brati. Njen ego je skozi vso njeno življenje prevelik, da bi priznala komurkoli svojo nepismenost, čeprav jo to v življenju večkrat omejuje. Nekega dne, na njegov rojstni dan, Hanna izgine. Brez pojasnila, brez besed slovesa. Michaelu zlomi srce in vsadi vanj občutek krivde, da ga je Hanna zapustila zaradi njega samega, zaradi nečesa, kar je naredil.


Posledice njunega odnosa so za Michaela grozljive. Čustvena hladnost, s katero vstopa v svet odnosov z ženskami, ga oropa večino lepega v letih, ki sledijo. Njune poti se morajo znova srečati, a zanj je to še večji šok. Hanna je ena izmed žensk, ki so bile v Auschwitzu paznice, odgovorne za smrt velikega števila žensk. Leta 1966 je obravnava na sodišču, kjer je Michael prisoten kot mlad študent prava.  Michael občuti Hannino krivdo skoraj osebno, kot lastno krivdo. Imel je razmerje z žensko, ki je soodgovorna za smrt tolikšnega števila ljudi.

Posluša pripoved preživelih, kako je Hanna izbirala vsak mesec mlada dekleta in ženske, ki so ji morale brati, preden so jih ubili s plinom. Ni šlo za dejanje usmiljenja, ki bi ženskam olepšalo trenutke pred neizbežno smrtjo. Posluša, kako so pustile zgoreti tristo žensk v cerkvi. Hanna s svojimi argumenti o odgovornosti za zapornice ne more prepričati nikogar. Še Michaela ne. Čeprav Michael skozi sojenje spozna Hannino skrivnost, ki pomeni zanjo dosmrtno ječo, sprejme njeno igro. Hanna ima še vedno moč nad njim. Še vedno je zanj poosebljenje ženske.

Čeprav se odrasel Michael zaveda, kaj je Hanna zanj v njegovem življenju, ne more presekati nitke med njo in seboj. Trakovi, kjer je posneto njegovo branje knjig, spremenijo Hannino nepismenost v pismenost, a so nitka, ki ohranja Hanno prisotno v njegovem življenju. Čeprav ne odgovarja na njena pisma, nekako ne more preseči Hanne same v svojem življenju. Še vedno ima moč nad njim. Vse do tistega trenutka, ko mora Hanna zapustiti zapor. Njuno srečanje je končno pretrganje nitke, ki veže Michaela na Hanno. Ker ženska, ki sedi pred njim, ni več Hanna iz njegovega spomina. Zato ji kmalu odtegne roko, kar Hanna začuti. Oba se v tistem trenutku zavesta, da je skozi čas njun odnos prerasel samega sebe. Končno je Michael v tem odnosu dovolj močan, da osvobodi samega sebe.

Je res, da se enkrat v življenju vsi zavemo odgovornosti za svoja dejanja?

Ne verjamem, da je Hannin samomor na koncu zgodbe posledica zavedanja lastne odgovornosti za smrt toliko ljudi. Čeprav je brala knjige preživelih iz taborišč, me nekako ne more prepričati. Zakaj samomor potem, ko sta se po toliko letih srečala z Michaelom? Hanna je pričakovala drugačnega Michaela. Michaela, ki bo v Hanni še vedno videl »nekaj«. A Michael jo verjetno prvič vidi s pravimi očmi. Njegova sprememba je zanjo zavedanje spremembe sveta od zunaj. Njegova sprememba je zavedanje, da v njunem odnosu nima več moči, ki bi ji omogočala še nadaljno zlorabo Michaela na kakršnikoli način. Čeprav bi poskrbel zanjo. A kaj bi to pravzaprav pomenilo?

Kadar govorimo o zlorabi enega človeka s strani drugega, gre predvsem za vprašanje neenakosti v določanju odnosa med dvema človekoma, na osnovi česar »močnejši« izkoristi »šibkejšega« za svoje lastne, egoistične interese, pri čemer ne upošteva interese drugega človeka.  Če ne moreva na odnos vplivati sorazmerno, torej kot dve zreli, odrasli osebi, ne moremo govoriti o enakopravnosti v odnosu, ampak o odnosu, ki omogoča zlorabo. Nemoč, šibkost, neenakost enemu izmed njiju namreč ne daje vloge, ki bi omogočala določanje odnosa, vplivanja na odnos, ampak samo sprejemanje. V tem smislu lahko postane takšna oseba z vidika drugega objekt.


Odnos namreč ne zadovoljuje njegovih dejanskih potreb, ampak samo potrebe ene osebe. Občutek, ki je največkrat povezan s tem in ga občuti vsaka oseba, ki je bila kdajkoli na kakršnikoli način zlorabljena, je občutek krivde, nemoči (nesvobode) in izgube. Vse to je občutil Michael. Vse to je vplivalo na njegovo življenje in povzročilo izgubo številnih ljudi, skoraj tudi izgubo lastnega otroka. Tudi njegova hči išče odgovor v sebi, krivdo v sebi. Tako kot Michael. Vzgoja in z njo vnesena bit v nas »kaj je prav in  kaj ni« nam v trenutku, ko smo objekt zlorabe, namreč predstavljata največje breme. Iskanje krivde v sebi. Za vse.

Zloraba ni vedno očitna. Večkrat je skrita za zunanjimi, navideznimi dejanji, ravnanjem in vedenjem, ki na prvi pogled nima nobene povezave z zlorabo. Zato se vprašajmo, kadar imamo tisti slabi občutek, kadar se oglaša notranji glas, a ga nočemo slišati : kdo smo v tem odnosu? Otroci tega še niso sposobni. Zato je zloraba otrok, kakršnakoli zloraba otrok, neodpustljiva in največkrat odraz naše šibkosti in nezrelosti v odnosu z ostalimi odraslimi ljudmi.

Ne verjamem, da se vsi ljudje enkrat v življenju zavedo svoje lastne odgovornosti za svoja dejanja. Posebej dejanja, ki so v bistvu zloraba drugega človeka. A večina se nas. Kako daleč bi morali iti, da bi ubežali sami sebi? Ker enkrat se moramo soočiti sami s seboj. Vprašanje je samo, če imamo moč, da se soočimo sami s seboj. Ali enostavno izberemo edino pot, ki vodi v nezavedanje. Kot Hanna.