sreda, 20. oktober 2010

Izgubiti nam ne daje pravico odpovedati se življenju


Ravna črta. Življenje, v katerem ni ljubezni. Kakor enolično sivo platno, dolgočasno, komaj še opazno, samo sebi odveč. Če je ljubezen v življenju, potem je strast do življenja samega. Potem zares smo. Potem zares živimo.

Seveda ljubezen ne pomeni samo ljubezen do sočloveka, ampak predvsem ljubezen do sebe, do vsega, kar je okrog nas, do tistega, kar delamo, kar nas polni z energijo. A tokrat ne bomo govorili o ljubezni kot takšni, ampak o ljubezni do partnerja, otrok, staršev, ljudi, ki predstavljajo našo družino. Nekaj je skupnega tej ljubezni. Ne glede na to, kakšen odnos opredeljuje ljubezen, ljubezen do otroka, do mame in očeta, do partnerja, zaradi nje želimo postati več, kot smo bili kdajkoli v življenju, postati enostavno »boljši«.

Kadar izgubimo človeka, nekoga, ki je del naše družine, nekoga, ki smo ga imeli radi, je bolečina neskončna. Posebej, če smo izgubili nekoga, ki ga ne bi »smeli« izgubiti. V življenju ne pričakujemo, da bomo izgubili otroka, in pričakujemo, da bomo izgubili nekoč starše. Če gre vse svojo normalno »pot«. Zato je izguba otroka verjetno najhujša med vsemi. Ker se ne bi smelo zgoditi. A se dogaja. Morda je podobno, kadar izgubimo partnerja, a tega ne pričakujemo. Ker bi moralo biti pred nami še naslednjih deset, dvajset, trideset, štirideset let skupnega življenja. Opazovati otroke, kako rastejo in nekoč odrastejo, iskati prve sive lase in gube v ogledalu, tolažiti ob prvih »nerodnostih« poznih let, pričakati vnuke skupaj, opazovati našo družino in se skrivaj smejati drug drugemu ob spominih na naše začetke. Morda je enako, kadar kot otroci izgubimo starša, a bi moral biti tukaj, ker ga enostavno potrebujemo. 


A v bistvu ne moremo »meriti« izgube. Vsaka med njimi je preveč osebna, preveč »naša«, da bi jih lahko zvrstili glede na to, kdaj smo bili »najbolj« žalostni. Tudi odnos, ki smo ga imeli s človekom, ki smo ga izgubili, je bil drugačen od ostalih. V veliki meri ga je določalo razmerje, v katerem smo bili, in vse ostale posebnosti, ki dajo vsakemu odnosu svoj pečat. Če je ta človek pokrival velik del nas, tega, kar smo v svojem človeškem bistvu, bomo izgubo nedvomno težje preboleli. Če je bil velik del našega življenja povezan z njim, če so nekako vsi spomini tudi slika tega človeka v našem življenju, bodo z izgubo dobili svojo posebno vrednost in hkrati ranljivost.

Kolikokrat se, ob raznih priložnostih, spominjamo določenih dogodkov, se ob njih nasmejimo, včasih zamislimo. Nekako jih z drugimi ljudmi vedno znova obujamo v življenje, ker so za nas pomembni, ker je to v bistvu naše življenje. Spomini, ki so vezani izključno na človeka, ki ga izgubimo, izgubijo tudi sogovornika v naši sedanjosti za preteklost. Sedaj so samo še naši, odkriti v svoji ranljivosti pozabljanja. Zaklenemo jih v srce in vsakokrat, ko stopimo vanj, včasih nezavedno, ko dogodki prebudijo misli, odstrejo nitke z nečim, kar smo bili ali doživljali, se dotaknemo tudi človeka, ki je njihov del. A sedaj ni nikogar, s komer bi jih znova doživeli skupaj. Na čisto poseben način so dobili posebno vrednost za nas, a hkrati izgubili čudovito lastnost podoživljanja naše preteklosti. Izguba človeka ne pomeni samo »izgubo« vsega, kar smo še želeli, kar smo načrtovali skupaj. Na čisto poseben način pomeni tudi izgubo naše preteklosti, posebej, če smo del svoje osebnosti lahko izživeli samo v povezavi s to osebo.


KADAR IZGUBIMO ČLOVEKA, S KATERIM SMO DELILI ŽIVLJENJE

Vsaka izguba ima svoj obraz. Naj se dotaknem obraza izgube človeka, s katerim smo se nekoč odločili, da bomo skupaj delili življenje. Gre za izgubo partnerja. Če je bila ljubezen vse naše življenje in smo skupaj dočakali starost, potem vemo, da se bo nekega dne zgodilo to, kar ne želimo zares vedeti. Starost prinese svoje, lahko bolezen ali enostavno dejstvo, da se naša življenjska pot zaključuje. Izguba partnerja v poznih letih življenja, v visoki starosti, je največkrat »usodna« za oba. Izgubimo se nekako v svetu in veliko jih je, ki izgube dejansko ne prebolijo. Ne najdejo več pravega pomena »biti«, »biti tukaj«. Čeprav živijo dalje, nekako ne »živijo« zares. Velikokrat se zaprejo vase, izključijo iz ostalega sveta, tudi družine, in se predajo osamljenosti ter spominom. S takšnim odnosom do življenja kmalu izgubijo pravo vsebino vsega, tisto preprosto veselje, da so tu, da je življenje lepo. Zato tolikokrat izguba enega med partnerji vodi v smrt drugega.

Drugače je, če izgubimo partnerja sredi življenjske poti, takrat, ko je še toliko vsega pred nami, ko so tu še otroci, načrti, vse, kar želimo ali smo želeli zase in za družino. V nas nastane praznina, podobna neskončnemu vrtincu prepletanj mešanih občutkov, iz katerega se lovimo, stegujemo roke, da bi nekako izplavali, a nas vsak trud potegne še globje. Lahko igramo navidezno zaposlenost misli, duše, vsega, kar smo, z nekimi obrobnimi stvarmi in problemi, ki nimajo nobene prave vsebine, a je vse samo beg. Lahko se smejimo s svojimi otroci, a naše oči odražajo žalost. Kako zelo zbegan mora biti otrok, majhen otrok, ker preprosto ne more razumeti, ne more povezati tega čudnega izražanja nasprotnega. Smeh na ustih in žalost v očeh. Če nimamo otrok, smo morda lahko srečnejši. Si lahko srečen takrat, ko izgubiš, ker izgubiš sam? Ker niso zraven tebe še otroci, ki ne razumejo, a jih boli tako, kot tebe. Tudi oni so izgubili. A ne samo enega od staršev, ampak na čisto poseben način tudi drugega. Vse to, kar je bil, v odnosu z drugim staršem.


Izguba je vedno osebna, občutki ob izgubi še bolj osebni. Nihče ne more vedeti, kako je posamezniku, kadar izgubi ljubljeno osebo. Vsak občuti izgubo drugače in vsak se drugače sooča z vsem, kar prinaša. Vse je drugače. Kar je bil včeraj del vsakdanjika, nekaj, kar je bilo najbolj samoumevno, danes ne obstaja več. Sprememba, a ne sprememba, ki bi jo želeli ali pričakovali. Morda je najhuje, da se spremeni tudi odnos ostalih ljudi do nas. Ne toliko v tistih prvih trenutkih, ko marsikdo ne ve, kako bi izrazil svoje sožalje, kako bi pristopil k človeku in povedal, da razume in da lahko računa nanj. Takrat tako ali tako ne registriramo sveta okrog sebe. Pravzaprav ne vemo točno, kaj sploh čutimo. Skozi misli nenehno prehaja beseda »konec«, a je ne dojamemo, ker je ne moremo dojeti. Ne vemo pravzaprav, kaj je konec. Vse, kar se dogaja okrog nas, ne občutimo kot resnico, ampak samo neko čudno odvijanje posnetkov, kakor, da bi stopili iz filma in opazovali sami sebe. A se v resnici sploh ne spoznamo. Začutimo, da moramo zaščititi svoje otroke, začutimo, da bi jih najraje skrili v svoje srce in zaprli vrata pred ostalim svetom. Ker potem morda ne bo res.

»Res« pride kasneje. Nekega dne te preseka, enostavno se zaveš, da si ne moreš želeti bolj in hkrati tvoj »največ« ni dovolj, da bi stopil iz tega filma, ki ga nočeš. Prvič se zares zaveš izgube. Spodnese ti tla pod nogami. Takrat si zares želiš, da bi izginil, da te ne bi bilo. A potem, potem se pobereš, pometeš na smetišnico tisto, kar je razbitina tvojega srca in … greš pripravljat večerjo za otroke. Ugasneš misli, ugasneš srce, zakoplješ dušo … ni te več. Za mizo, pri večerji, razpravljaš z otroci, poslušaš jih, smejiš se z njimi, a nekako to nisi več ti. Ne, nič ni za vse večne čase. Nekoč, nekega dne se vrneš. Ker je samo nekaj res. Čas zmanjša bolečino. Nekega dne se zbudiš in je tvoje življenje, ki si ga živel prej, samo še neki spomin, življenje nekoga drugega, kakor, da ni zares tvoje. In greš dalje. Seveda je vmes še marsikaj. Jeza, bes, vprašanja, samota, osamljenost, žalost, … Počasi si nehaš postavljati vprašanje »zakaj«. Ker odgovora preprosto ni. In ga ne bo. Tudi starih družinskih prijateljev, s katerimi ste preživeli kar nekaj piknikov, praznovanj otroških rojstnih dni, silvestrovanj, ne pričakuješ več. Ker veš, da jih ne bo več. Izlušči se tisto, kar je dobro jedro. Vse ostalo izgine. Morda naletiš na njih, čisto slučajno. Seveda jim je nerodno. Ja, pridi, moraš priti. Kje hodiš?! Še vedno imaš isti naslov in še vedno imaš isto številko telefona. Ne vedo točno, kaj bi s tabo. Samski z otroci. Nerodno. Vključevanje v pogovore, zgodbice o partnerjih?! Nemogoče. Izvisiš.

Koliko je takšnih zgodb? Veliko. Vsaka zase žalostna, a hkrati vsaka zase samo življenje.
 

KADAR ŽALOST POSTANE NAČIN ŽIVLJENJA

Kakorkoli je izguba partnerja za nas težka, nimamo pravice, da se odrečemo življenju. Seveda je razlika, če smo na koncu življenjske poti. A tudi takrat ne bi smeli enostavno  »prenehati živeti«. Še bolj pomembno je, da »živimo« dalje takrat, ko so tukaj še otroci, v letih, ko je še vse življenje pred nami. Seveda si moramo dati čas za žalost, čas, v katerem prebolimo izgubo. Če imamo otroke, moramo vključiti v to prebolevanje tudi otroke. Zanje je največkrat vse še težje, ker enostavno ne razumejo. Posebej, če so še majhni. Svoje občutke, svojo žalost, moramo deliti z njimi, pri čemer seveda upoštevamo njihovo starost. Najslabše je, če živimo dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Največkrat gre za ravnotežje med tem, da dajemo otrokom občutek varnosti, a hkrati pokažemo lastno občutenje žalosti zaradi izgube oziroma smo preprosto »človek«.

Otroci ob izgubi enega med starši pogosto doživljajo stres zaradi strahu, da bodo izgubili še drugega starša. Gre za varnost, ki jo mora občutiti otrok, da se lahko normalno razvija. To je tisti človeški nagon po preživetju. Zato ne smemo biti nestrpni, kadar nam otroci postavljajo množico vprašanj, povezanih z nami samimi. Nekako si hočejo zagotoviti, da bo vse v redu, umiriti strah v sebi. Pogovorimo se z njimi. Odkrito. Hkrati ne pozabimo, da jih vedno pravočasno obvestimo, kadar ne bomo uspeli narediti nekaj na način ali v času, kot smo jim predhodno povedali. Naš izgovor »saj je samo deset minut« je za otroka in strah, ki se porodi v njem v trenutku, ko nas ni in nas pričakuje, dejansko nesorazmeren. Čeprav je šlo samo za nekaj minut, lahko v otroku povzroči stres neizmerno večje razsežnosti. Zanje je že sama izguba dovolj težko breme, ne ustvarjajmo zanje še dodatnih bremen z neupoštevanjem njihovega doživljanja situacije.

Največjo napako lahko naredimo, če izguba spremeni naše življenje na način, ki nima logične in objektivne razsežnosti. Če smo prej uživali v določenih dejavnostih, kot posamezniki ali družina, ne pomeni, da moramo sedaj z vsem prekiniti. Seveda je prvič, drugič težko, saj so se okoliščine spremenile. A če smo radi zahajali v hribe, ker je to prinašalo posebno lepoto, polnost našemu življenju, nimamo pravice odreči to sebi in ne svoji družini zaradi izgube partnerja. Izgovori, da je to za nas preveč boleče, povzroča preveč žalostnih spominov, da ni prav zaradi človeka, ki smo ga izgubili, enostavno niso sprejemljivi. S svojo bolečino, žalostjo, praznino, ki je nastala, se moramo soočiti. Če pozabimo vse, kar smo delali, vse, v čemer smo včasih uživali, smo izbrali umik. Nismo se soočili z bolečino in na ta način izgube ne moremo preboleti.

Kakšno sporočilo dajemo otrokom? Otroci občutijo še dodatno izgubo, saj na čisto poseben način izgubijo tudi nas. Čeprav smo tu. Takšno izgubo največkrat še težje prebolijo, saj se z njo soočajo iz dneva v dan. Predvsem lahko v njih vzbudi vprašanje ali dvom v našo ljubezen do njih. Tudi oni so imeli radi, njih nič manj ne boli, še manj razumejo zakaj, a bi se vseeno radi smejali, bili veseli. Vseeno želijo nazaj tisto, kar so imeli. S tem jim vzbujamo občutek krivde, ker želijo smeh in veselje v svojem življenju. Ne delajmo tega. Večkrat iščejo krivdo za vaš odnos, vašo žalost v sebi. Zato nimamo pravice, da se odrečemo življenju »samo« zaradi tega, ker smo izgubili. Tudi zaradi človeka, ki smo ga izgubili, ne. Prav gotovo si ne bi želel, da izgubimo sebe, tisto, kar smo bili takrat, ko smo delili skupno življenje. Ker nas je imel rad ravno zaradi tega, kar smo bili. Ostanimo torej, kar smo bili. Imamo pravico živeti dalje in imamo dolžnost živeti dalje. 


Nimamo moči, da bi spreminjali poti v življenju. Enostavno se moramo naučiti sprejemati. Nihče si ne želi bolečine in žalosti, a to je druga stran življenja, tisto nasprotje veselju in radosti. Zato ne »praznujmo« smrti, praznujmo »življenje«. Z vsem, kar je. Z vsem, kar prinaša. Tudi ljubezen. Najprej do sebe, do vsega, kar je življenje in do ljudi, ki so del našega življenja. Morda nekoč, enkrat v prihodnosti, tudi nekoga drugega…