nedelja, 31. oktober 2010

Ženska sem, vedno in povsod

Kakorkoli smo včasih ujete v verige tradicije in okolja, ki je še vedno v mislih in dejanjih patriarhalno, razpete med emancipacijo in njenimi pastmi ter navidezno osvoboditvijo, ki jo je prinesla spolna svoboda s seksualno revolucijo, ne moremo mimo sebe, svojega bistva. Ne človeškega, ker je človeško skupno nam vsem. Ženskega, tistega, ki nas določa v odnosu do moških. Ja, ker svet je razdeljen na moške in ženske. Pa čem nam je to všeč ali ne.

Predvsem ne moremo govoriti o »ženski« na splošno. Ne na tem svetu in ne v tem času. Življenje ženske znotraj našega časa je tako zelo različno v različnih okoljih, da enostavno nimamo pravice govoriti o tem, kaj je danes »ženska«, če se ne omejimo na svoje ozko kulturno in zgodovinsko okolje. Posameznik je vedno del okolja, ne glede na spol. Prva omejitev, ki jo moram upoštevati, če želim nadaljevati. Naslednja omejitev je posledica sprememb, ki so se odvijale v zadnjih letih, predvsem po drugi svetovni vojni. Morda je največja posledica te vojne, da je svet dobesedno »eksplodiral«. Menim, da je čas, da se upočasnimo. A predvsem želim poudariti, da so bile včasih pričakovanja, povezana s pojmom »ženska«, neprimerno bolj definirana. Danes so razlike med ženskami, čeprav znotraj istega okolja in časa, neprimerno večje, kot so bile včasih. Kje smo danes »ženske«? Vemo? Vedo moški?

DANES IMAMO NEPRIMERNO VEČJO MOŽNOST IZBIRE

Kakorkoli gledamo ženske nase kot na »žensko« v tem okolju in času, se moramo zavedati, da imamo danes neprimerno večjo možnost izbire, kot so jo imele ženske kdajkoli. Kaj želim povedati? Kakšna možnost izbire? Včasih je bilo predvsem okolje tisto, ki je določalo »vrednost« ženski. Ne mislim toliko na večje možnosti, ki jih daje človeku bogastvo, čeprav tudi ta dejavnik ni zanemarljiv. A vse ženske so se nekako »morale« poročiti. Bile so »breme« očetu, ki je moral poskrbeti za ustreznega ženina. Seveda je bogastvo poročalo bogastvo, a to ne pomeni, da je bila ženska iz bogate družine bolj svobodna v svojih odločitvah. Tudi ona se je v glavnem morala poročiti z nekom, ki so ji ga izbrali. V tem smislu so bile vse ženske na istem. Bogate in revne, meščanke in kmetice.



Ženska, ki ni bila poročena, je bila vredna nič (razen, če se je »poročila« z Bogom). Otroci, ki jih je imela takšna ženska, so bili vredni nič. Pankrti vse svoje življenje. Družbeno vrednost ji je dal mož oziroma status poročene ženske. Vloga ženske je bila jasno opredeljena, pričakovanja so bila oblikovana. Ženske je morala izpolnjevati ta pričakovanja, če je hotela preživeti. Seveda so ženske v marsikateri družini »obračale glavo«, če je pod glavo mišljen njen mož. A ne neposredno in ne v javnosti. Potrebna je bila taktičnost, ki so jo ženske razvile, če so hotele zase boljše. Če so v te namene koristile moč svojega spola (seks), je bilo to orožje, ki so ga pač izkoriščale. A dejansko je bilo njihovo življenje v rokah njihovega moža. Ženska je bila v glavnem obravnavana kot iracionalno bitje, nenehno pod vplivom čustev, z manjšo intelektualno sposobnostjo kot moški, nesposobna samokontrole, lastnega preživetja. Bitje, ki potrebuje trdo roko za vodenje in nadzor skozi življenje.  

Ženske so bile matere in skrbnice starejših, zaščitnice svojih mož in skrbnice njihovega doma in postelje, krhka bitja, ki jih je bilo potrebno zaščititi. Seveda ne toliko, če so bile revne. Vse, kar je odstopalo od te tradicionalne vloge, je pomenilo drugačnost, ki ni sprejemljiva. Drugačnost, ki je nevarna. Zato so gorele čarovnice na grmadah po vsej Evropi, zato so bile ženske bičane in kamenjane, zato so plačevale za svoj greh, ker so si upale dovoliti drugačnost. Morda je vedno niso same izbrale, morda so bile vanjo potisnjene, a kazen je bila enaka. Ni bil pomemben vzrok, pomembno je bilo, kakšne posledice lahko pusti posledica. Seveda so bile znanstvenice, umetnice, celo voditeljice, ženske, ki so si lahko vzele pravico biti drugačne. A za povprečno žensko to v glavnem ni bilo sprejemljivo. Danes je drugače. Danes se ženske lahko poročimo ali ne, lahko izberemo družino in otroke ali ne, lahko delamo kariero ali ne. Lahko si dovolimo biti, kar želimo. V povprečju, v glavnini. Imamo torej možnost izbire, ki so jo dobile z emancipacijo. Smo ženske to možnost izbire res izkoristile?


NAPAČNO RAZUMLJENA EMANCIPACIJA

Verjetno se vse ženske preteklosti (in tudi sedanjosti), ki so se zavzemale za emancipacijo žensk, niso borile z namenom, da bi ženske prevzele obraze »moškosti« na način, kot se to dogaja danes. Predvsem gre za razliko v pojmovanju, ali je bistvo emancipacije v  enakosti moškega in ženske kot predstavnikov človeške rase ali enakosti moškega in ženske kot predstavnikov dveh spolov. Sama izhajam iz prvega. Ne jaz kot ženska, jaz kot človek moram imeti enake pravice kot moški, ker nisem nič manj človek kot on. Kaj sploh pomeni to? Predvsem svobodo v odločanju. Če hočem, se lahko tako n.pr. odločim, da se ne bom nikoli poročila in imela otrok, a zato ne bom z družbenega vidika nič manj ženska kot tista, ki se je odločila biti mati. Torej ni več vloga matere (in žene, ker neporočene matere nikoli niso bile enakovredne) tista, ki me v prvi vrsti opredeljuje kot žensko z družbenega vidika. A hkrati svobodo in pravico enakih možnosti. Ne sme imeti nekdo prednost samo in izključno zaradi tega, ker je moški. To je zame bistvo emancipacije. Enakost na ravni človeka.

Enakost med moškim in žensko? Enostavno je ne more biti. Razlike med žensko in moškim niso samo družbeno, ampak tudi naravno dane. Smo del bipolarnosti sveta, dva spola, različna in dopolnjujoča v svoji drugačnosti. Drugačni smo z namenom. Vse je del evolucije, preživetja. A ravno ta enakost, torej enakost med moškim in žensko, enakost spolov, je postala borbeno polje emancipacije. Ali ženske želimo biti enake moškim v tem smislu? Kaj se dogaja danes? 


Ženske so zamenjale svojo ženskost, bistvo tega, kar so v resnici, za navidezno in lažno enakopravnost z moškimi. Začele so se obnašati kot moški, a predvsem v smislu poenotenja z družbenimi merili »pravega moškega«. Svojo moč, svojo neodvisnost, ne iščejo več kot ženske, ampak kot moški. A moč ženske nima istega izvora, ne izhaja iz istih izhodišč, kot moč moškega. Njena moč je v njeni intuiciji, sposobnosti čustvene empatije, ustvarjalnosti in notranjemu nagonu po boljšem, varnosti in prirojeni skrbnosti za druge. Ženska ustvarja življenje preko skupnega spočetja življenja, skupaj z moškim. A danes ji to ne daje (ali ji ne sme dajati) podrejene vloge v smislu njene nesposobnosti preživetja. Družba je drugačna. Ženska, ki je mati, se ne rabi odpovedati drugim razsežnostim svoje osebnosti. Lahko razvija svojo inteligenco, lahko gradi kariero, a lahko se odloči samo za vlogo matere. To je emancipacija.

Mislim, da so v preteklosti izgubljali tako moški kot ženske, saj so bili zaradi svoje, precej bolj določene vloge, osiromašeni za velik del intimnosti, ki pomeni čudovito lepoto bivanja. Moški, ki so bili v celoti odrinjeni na vlogo »skrbnika« družine, »tujci« v lastni družini; brez res pristnih odnosov z otroci in seveda ženo. Tako moški kot ženske so izgubljali kot pari, saj njihov intimen svet nikoli ni bil tako povezan, kot je lahko danes. Lahko! A za to je potrebno ogromno dela in energije ter vztrajnosti s strani obeh.

SVOBODA V SPOLNOSTI … ZAMENJAM ENO OMEJITEV ZA DRUGO…NE HVALA!

Naslednji zelo pomemben mejnik je svoboda v spolnosti, ki jo je prinesla predvsem možnost odločanja o lastnem telesu. Seveda v smislu, da se lahko ženska ob primerni kontracepciji sama odloči za otroka, ko to želi. Lahko je torej spolno aktivna, a nad njo ne visi Demoklejev meč morebitne nezaželene nosečnosti ali nevarnosti nelegalno izvedenega abortusa. Verjetno nikoli ne bomo vedeli, koliko žensk je umrlo zaradi nelegalno, mazaško izvedenih abortusov, ker je bila cena sramote imeti nezakonskega otroka večja kot cena življenja. Ženske so plačale raje z življenjem. A tokrat ne bomo govorili o tem.


Bistven je poudarek na spolni svobodi oziroma svobodi ženske kot spolnega bitja. Nobenega dvoma ni, da so ženske vedno bile spolna bitja, le da jim večkrat ni bilo dovoljeno, da bi izrazile ta, tako zelo pomemben del, svoje osebnosti, tega, kar so. Ženska ima spolne užitke, ima spolne fantazije, ima spolne potrebe in ima pravico do velikega »O« (orgazem seveda). A v vsem tem obstaja bumerang. Tako, kot se je ženski priznalo pravico do vsega, kar smo prej navedli, ali do tega, da je spolno bitje, se ji je hkrati določilo ali poskusilo določati vzorce tega obnašanja. Morda zato, ker je ženska spolnost še vedno s sponah tradicije ali nemoralnosti (»ne spodobi« za žensko), morda zato, ker je ženska s svojim izražanjem v spolnosti še vedno skrivnostna (na zunaj težko opaziš, če je spolno vzburjena; »strokovne« razlage njenega doživljanja orgazma so tako ali drugače že podobne »mehiški nadaljevanki«, ki ima zelo malo skupnega z življenjem samim), morda zato, ker se k ženski spolnosti pristopa z vidika emancipiranosti in ne drugačnosti. Ja, posebej sta različni spolni energiji moškega in ženske.

Vse to je postavilo »pravila« ali »normalnosti« ženskega obnašanja v doživljanju lastne spolnosti. Ženskam se poskuša »predpisati«, kakšne morajo biti kot spolna bitja. Zelo podobno nečemu, kar smo doživljale v preteklosti. Potrebujem močno roko, da lahko preživim. Se ženske zaradi tega počutijo močnejše? Ne, odvzelo jim je krila. Ker se o ženski spolnosti, tudi med samimi ženskami, še vedno ne govori toliko, lahko začuti ženska samo sebe kot »nenormalno«, če se išče znotraj omenjenih «normalnosti«.

Ženska spolnost je bolj kompleksna kot moška (tudi zaradi tradicije in zanikanja tega dela ženskosti), a predvsem povezana z ženskim bistvom. Za ženske je pomemben občutek intimnosti in zaupanja, ki se v njej sprosti šele takrat, ko se počuti v odnosu z moškim varna oziroma mu lahko zaupa. Hkrati je tu, njej tako naravna, želja ugajati. Tako kot moški iščejo potencialne »samice«, tako želijo ženske »ugajati«. To je v nas. Ja, ena omejitev v doživljanju same sebe kot ženske je bila zamenjana z drugo omejitvijo. Mojo, čisto osebno, pravico,  da se lahko v resnici svobodno izrazim kot spolno bitje, kot ženska.

ŽENSKA SEM… TO NI IZBIRA, TO JE DEJSTVO

Ženska sem. Vedno in povsod. Moja ženskost ni določena z mojimi vlogami v svetu, v družbi; dana je kot polarnost tega sveta, ki je smiselno razdelil življenje na dve simbiozi. Moško in žensko. Energija, princip, oblika. Vedno moški in ženski. Ženska sem tudi takrat, ko nisem mati. Ženska sem tudi takrat, ko nisem žena. Ženska sem tudi takrat, ko nimam partnerja. Ženska sem tudi takrat, ko nisem lepa in ko sem lepa. Ženska sem tudi takrat, ko imam deset, dvajset, trideset ali več kilogramov več, kot mi jih določa družbena sprejemljivost. Ženska sem tudi takrat, ko imam samo eno dojko, nimam nog, ne morem več ljubiti, ne znam kuhati, ne znam plesti...vedno sem ženska. To ni izbira, to je dejstvo. To je v moji energiji, moji duši, mojem srcu...to me določa kot žensko. Tudi takrat, ko me ne bo več, bom še vedno ženska. V spominih vseh ljudi, ki so se dotaknili mojega življenja ali jaz njihovega. Ženska sem. Nisem nekaj, kar daš v okvir, da me lahko obvladuješ.


Morda bi morale biti Evine besede, namenjene vsem ženskam, nekako takšne: Če sem prva med prvimi, pojem ženske sam zase, potem ste vse, ki čutite kot ženske, moje naslednice v tem svetu. Če sem v neskončnost časa in prostora Adamova inspiracija in moč, potem ste ve v omejenosti vašega časa in prostora inspiracija in moč vaših moških. V tem je moja moč, ki jo prenašam na vas. Me smo klic v notranjosti naših moških, ki jih budi iz njihove otopelosti; me smo veter, ki prenaša vanje sveže misli in buri duha...Ne dvomite vase in vaš moški ne bo nikoli dvomil v vas.

Hej, Lenna, vse najboljše...  

(Fotografije so simbolne).