sreda, 24. november 2010

Krhkost trenutka, imenovanega življenje

Kaj naj rečem? Danes bi morala pisati nekaj čisto drugega. A je bil dan naključij, majhnih srečanj in besed, ki so spodbudile misli. Potem sem rekla samo : kaj je treba, je treba. In tako so nastale te misli, nepovezane, a misli, ki so morale najti pot na svetlobo.
V središču vseh teh misli je bilo nekaj, kar je skupno vsem nam. Življenje. Preprosto, dano v nekem trenutku, skupno nam vsem, a tako zelo različno. Kakor tisti otroški »zakaj«, ki na vsak odgovor ponudi isto vprašanje (zakaj), tako so se misli prelivale ena v drugo,  rojevale vedno znova vprašanja, ki so našla skupno točko samo v enem odgovoru. Odgovorov ni. Ne »pravih«, ki bi zadovoljili pričakovanja vseh, ne preprostih, ki bi nas usmerili v iskanju resnic in poti iz dvomov, ne enoličnih, ker smo v enakosti bivanja tako zelo različni. Samo to nam je skupno. Da smo sedaj tukaj. Da živimo. Kakorkoli sem želela razumeti vse besede, ki so se danes dotikale moje duše, mojega srca, nisem mogla premagati v sebi vedno znova porajajočo se misel, ki se je razlila preko vseh tistih razlag, besed, iskanj, razočaranj, in jim dodala pridih nepomembnosti. Samo ena misel, samo nekaj besed, povezanih v celoto : Kako čudovito je življenje. 
Tudi moje današnje pričakovanje, neizpolnjeno pričakovanje, ki bi v nekih drugih okoliščinah porodilo dvom v človeško, rodilo razočaranje, ker je bila ponujena roka zavrnjena, je postalo nepomembno. Kako čudovito je življenje. Patetično? Morda. A sama sem nekaj, kar bi skoraj postal spomin z grenkim priokusom, zavila v svilen papir in spremenila v dobro izkušnjo. Zopet dokaz, da na vse v življenju lahko gledamo z dveh vidikov. Poberemo najbolje in gremo dalje, ali ostajamo ujetniki nekih razočaranj, negativnih pogledov, dvomov, jeze in sovraštva. Tako smo res ujetniki in zapravljamo trenutke svoje sedanjosti in prihodnosti, ker ne moremo preseči preteklosti. Zakaj? Saj res, zakaj?
NI ENAKIH ODGOVOROV NA ISTO VPRAŠANJE, A VSI SO V NAS
Tudi moj odgovor je bil še nekaj tednov nazaj iskanje odgovornosti za situacijo, v kateri sem se znašla, izven sebe. Na takšen način se mi seveda ni bilo potrebno ukvarjati sama s sabo, z lastno odgovornostjo, da sem se sploh spustila v situacijo, ki je že ves čas kot najbolj verjetni rezultat slikala sliko, ki mi ni bila všeč, in da sem pristala v njej na način, ki mi ni ustrezal. A tako pač je ali takšni smo ljudje. Največkrat ne vidimo odgovorov v sebi in največkrat jih iščemo pri drugih ljudeh, namesto v sebi. Zakaj bi bila jaz izjema?
Kolikokrat je tako? Starši nas niso vpisali v glasbeno šolo in zato ne znamo igrati klavirja, kar smo si vedno želeli. Če bi ga igrali, bi bilo naše življenje popolnoma drugačno. V šoli smo imeli čisto zanič učiteljico angleščine, zato pač ne znamo jezika, čeprav bi ga tako zelo radi znali. Moški, za katerega smo pričakovali, da se bomo z njim postarali, nas je po nekaj seksualnih avanturah »izključil« iz svojega življenja. Sami smo ostali v življenju, nikogar nimamo, čeprav smo si vedno želeli imeti človeka ob sebi. Ljudje največkrat poiščemo razloge za naše »neuspehe« ali tisto, kar sami vidimo kot neuspeh (neuspeh/uspeh sta zelo relativna pojma), v drugih osebah. A če bi namenili vsaj polovico časa, ki ga namenimo vrtanju vase s vprašanjem, ki išče vzroke za nekaj, kar nočemo sprejeti, v drugih ljudeh, vrtanju vase in v našo lastno odgovornost za nastalo situacijo, bi bilo vse lažje in predvsem »krajše«. Edina resnica je, da imamo odrasli ljudje v glavnem vedno možnost izbire med (vsaj) dvema možnostima. Odločitev izberemo sami. V tem trenutku ni vprašanje, zakaj se odločimo, kot se odločimo. Glavna poanta je samo v tem, da izberemo odločitve sami. Če se človek odloči sam, mora prevzeti nase tudi v celoti odgovornost, ki je povezana s posledicami njegove odločitve. 

Če se vrnem k sebi. Iskrenost do sebe je prvi pogoj, da smo iskreni do drugih. Če sem iskrena do sebe, potem vem, da sem sama in izključno jaz »kriva« za situacijo, v kateri sem pristala. Že v začetku sem vedela, da realno ne morem pričakovati nič od tega, kar sem želela sama. Moje slike so bile oddaljene od realnosti vsaj toliko, kot luna od zemlje. A sama sem jih videla v trenutku sedanjosti, čeprav jih sploh ni bilo, ker sem ji želela videti. Želja je bila vodilo mojih odločitev, ne realnost trenutka, v katerem sem bila. Lahko sedaj krivim nekoga, ker je jemal, kar sem mu dajala sama? Kdo ne jemlje, če se mu daje, brez zahteve po vračilu, brez sprejemanja nečesa drugega nazaj?
Seveda je najtežje odpustiti sebi. Ali priznati sebi. Posebej, če smo sami sebi lagali tako zelo vneto, da smo mislili, da imamo tisto »sliko« iz naše glave dejansko v naših rokah. Nočemo pustiti, čeprav iluzijo. Zakaj tako z lahkoto lažemo sami sebi? S katerim strahom se ne želimo srečati? Da smo se zmotili, da smo se odločili narobe, priznanja »neuspeha«, razpočenega balončka sanj, iluzije? Včasih gre res samo za vprašanje ega. A ne glede na to, kakšen odgovor ponujamo sebi, lahko v globini svoje duše sprejmemo le tistega, ki je resničen. Takrat smo zreli, da gremo dalje. Ker je to tudi edino, kar lahko (in bi morali) narediti. 

Torej ni odgovorov izven nas. Vsi odgovori so v nas. In tam so tudi vse slike naše in samo naše odgovornosti za dejanja, besede, ravnanja, misli, vse, kar smo, dajemo ali sprejemamo in predstavlja naše življenje. Samo naša odgovornost za svoje življenje. Čeprav odrasli, odrastemo v resnici šele takrat, ko se tega v celoti zavemo in mislimo, ravnamo in živimo v skladu s tem. 
DRAGOCENOST, IMENOVANA ŽIVLJENJE
Morda se šele v tem trenutku zavemo, kako enkratno in dragoceno je naše življenje. Ker ni nikogar, na kogar bi morali čakati, ni čudežnih preobratov in neverjetnih naključij, ki bi preobrnile naše življenje v smer, v katero si želimo. Samo mi smo. Seveda v trenutku časa in prostora, v katerega je bilo naše življenje vsajeno, a še vedno samo naše. Če bomo samo čakali na nekaj izven nas, nekaj od zunaj, da bo spremenilo življenje, ki ga imamo, v življenje, ki bi ga želeli imeti, bomo kot njiva, ki jo orjejo vsako leto, čeprav ne bo vanjo položeno nobeno seme. Prah. 

Trenutki našega življenja v tem kontekstu dobijo drugačno vrednost. Niso več trenutki čakanja, ki so v svojem čakanju produktivni, saj bodo realizirani skozi nekaj izven nas, ampak so trenutki »izgube«. Izgubljeni trenutki, v katerih ne naredimo ne korak naprej in ne korak nazaj, ampak samo stojimo na mestu, da nam življenje prinese samo sebe. Ker tudi korak nazaj je korak naprej, saj smo hoteli, poskusili. Čeprav nam ni uspelo, smo dobili izkušnjo. Sedaj vemo. Kako zelo drugače od tega, kadar ne vemo. Seveda je čakanje včasih nekaj, kar si enostavno moramo vzeti, a ne čakanje, ki je posledica pričakovanja »spremembe«, temveč čakanje, ki je nujnost, da se vzpostavi ravnovesje v kaotičnosti misli, čustev, ravnanj ali vsega, kar je v nekem trenutku v nas. Čakanje ni izgovor, da nam ni treba, ampak nujnost, ker želimo, ker moramo. Zase.

Zato takrat, ko dejansko in v resnici prevzamemo odgovornost za svoje življenje v svoje roke, življenje samo dobi večjo polnost, ker ga bogatijo trenutki, ko živimo. Ne vegetiramo, ne čakamo, ampak živimo. Sprejemamo odločitve, iščemo, vprašujemo, dvomimo, delamo korake, stegujemo roke, vzamemo in pustimo, premišljujemo in zavračamo. Vse, kar oblikuje naše življenje v smeri, po kateri menimo, da moramo iti. Ker je to naša pot. Drugačna od drugih poti, a naša.
Morda se dragocenosti življenja zavemo šele takrat, kadar je njegova samoumevnost postavljena pod vprašaj. Takrat, ko izgubimo nekoga v svoji bližini, a tega nismo mogli pričakovati; takrat, ko se soočimo s svojo minljivostjo, čeprav o njej nismo želeli zares razmišljati. Morda v takšnih trenutkih pridobi večjo vrednost tudi življenje človeka ob nas; morda spremenimo svoje ravnanje in svoj odnos, ne zaradi drugega, ampak zaradi nas, zaradi boljšega občutka, ki ga imamo o sebi. Sprememba vedno rodi spremembo. Tudi v odnosih med ljudmi. Na ta način rastemo, kot ljudje, kot osebnosti.
KRHKOST TRENUTKA, IMENOVANEGA ŽIVLJENJE
Če bi ves čas razmišljali o krhkosti življenja samega, drobnega trenutka, ko smo tukaj, bi samo življenje izgubilo možnost svoje polnosti. Ne moremo zares polno živeti, uživati življenje, če ves čas premišljujemo o njegovi minljivosti in ranljivosti. Zato je treba na življenje pogledati skozi sončna očala. In vzeti, kar prinaša, tisto, kar nam »pripluje« nasproti. Morda je enako z ljudmi. V naše življenje tolikokrat stopajo ljudje, ki nas v prvem trenutku ne navdušijo z ničemer, morda so nam celo zoprni. A nikoli ne vemo, kakšna mala presenečenja in bogastva se skrivajo v njih. 

Sama izhajam iz tega, da ima vse v življenju svoj namen. Sama ga moram samo odkriti. Tako ljudje, kot dogodki. Včasih je namen skrit za našimi lastnimi pričakovanji, včasih se pokaže takoj. Verjamem, da nam vsak človek, ki vstopi v naše življenje (seveda ne gre za množico ljudi, ki jih srečujemo vsak dan in imamo z njimi površinske stike), ki se nas dotakne na določen način, prinese nekaj. Morda izkušnjo, morda pogled, morda pot, morda ljubezen. Nikoli ne moremo vedeti takoj. Njegove sledi v našem življenju so lahko globoke in ostanejo vse življenje. Če je človek, ki ima vsebino v našem življenju. A lahko izginejo, kakor stopinje na obali, ki jo zalije val morja. Ničesar od tega ne moremo vedeti, če ne ostanemo odprti. Tako za ljudi, kot za življenje samo. Bolj smo ozki v svojem sprejemanju, bolj vsiljujemo neke svoje »prav in  narobe«, več zamujamo. 

Zato je morda z življenjem tako, kot z vodo, ki jo zajamemo v dlani, da bi se odžejali. Če jih ne približamo ustom, je ne moremo spiti. Nič. Koliko vode bomo spili, je odvisno od tega, kako trdno bomo držali vodo v svojih dlaneh, kako močno bodo stisnjene in koliko bomo odprli usta, da jo spijemo. Če odgovornost za življenje ne vzamemo v svoje roke, ne živimo svojega življenja. Ne živimo zares. Življenje nam polzi med prsti, kot voda med prstmi dlani, ki ni dovolj močno stisnjena. Če ne ostanemo dovolj odprti za življenje in vse, kar nam prinaša, prikrajšamo predvsem sami sebe. Ne bomo zares živeli, ne bomo se »napili« lastnega življenja. Tako kot ne vode, če dlani ne približamo ustom, če usta ne odpremo, da bi se odžejali. Zato ne iščimo krivcev za svojo žejo, ker v dlaneh ni dovolj vode. Naučimo se odžejati z vodo, ki smo jo zajeli. 

Ker je resnica samo ena. Življenje je čudovito. In čudež samo po sebi. Zakaj bi želeli več od čudeža?
(Fotografije posnete iz kratkih počitniških dni na Gorenjskem, prvi teden novembra 2010)