četrtek, 13. oktober 2011

Vsi majhni koraki do cilja...

Kaj naj rečem? Krk je bil enkraten. Čudovito topli dnevi, z nekoliko vetra, takšnega, ki ga imam rada. Prevetri "glavo" in naredi prostor za nove ideje, drugačna razmišljanja. Kaj naj rečem? Hiška je bila enkratna. Prava mala hiška male čarovnice. To sem seveda jaz. Čarovnica. Še vedno. Ali vedno bolj. Lažem. Ne, seveda sem čarovnica. Le hiška je bila več kot enkratna; takšna, da ne bi imela nič proti, če bi kar ostala v njej. Morda bi jo preselila kam, kjer ni toliko ljudi. Sedaj jih ni bilo, a samota je bila tokrat naključna. Konec septembra, začetek oktobra... Ljudje so v šolah in otroci v službah. Pravi čas zame, da sem na dopustu...

Prepustila sem se valovom, vsaki dan znova, uživala v vožnji po zelenem otoku, po vseh njegovih zavitih cestah od ene vasice do druge, uživala v pusti pokrajini Stare Baške, v kolesarskih jutrih in kavi na obali, ko vonj sveže pečenega kruha iz bližnje pekarne kar vabi, da zagrizeš v njegovo krhko, toplo notranjost... Uživala sem v mojih zajtrkih, kozjem siru, čemažu, beli kavi, kozarcu rdečega refoška ob skromni večerji na terasi moje male hiške... Čas za razmišljanje, čas za polnjenje z energijo, ki jo bom potrebovala za neki drugačen jutri... 

Ja, prihaja drugačen jutri... Drugačen od danes in včeraj. A čutim, globoko v sebi čutim, bolj moj, kot je bil kdajkoli... Prvi koraki, prvi koraki do cilja... Kako že rečejo? Ne cilj, pot je tista, ki je pomembna. Cilj je samo zato, da lahko stopamo po svoji pot. A tokrat, morda prvič, bom delala majhne, počasne korake. In če bom tako čutila, se bom ustavila, kar tako.... samo za uživanje. Saj za to gre, kajne? Da uživamo življenje...













torek, 08. marec 2011

Kaj žre Gilberta Grapa?


Koga? Kdo je Gilbert Grape? Saj res, kdo je Gilbert Grape? V bistvu nepomembno. Pomemben je samo odnos do nečesa, kar je obraz današnjega sveta. Debelost… Ja, saj res, kaj že žre Gilberta Grapa?

Zakaj Gilbert Grape? In kdo je Gilbert Grape? Mlad moški, v bistvu še fant, ki ne more zaživeti svojega življenja, ker ima rad in je preprosto odgovoren. Najstarejši moški v družini po očetovem samomoru in hkrati edini moški. Njegov mlajši brat, čeprav star skoraj 18.let, je samo otrok, ki bo ostal otrok zaradi duševne bolezni. Kje je mama? Saj res, kje je mama? Mama je, a je dejansko tako, kot da je ni. Ne kot mama, čeprav ne bi mogla biti bolj prisotna, kot je. Dejansko obvladuje celotno pritličje revne, dotrajane družinske hiše. Njen je kavč, njena je miza. Ostalega ne potrebuje. Nikoli ne gre iz hiše. Nikoli ne gre niti po stopnicah v spalnico. Tam je nekoč bilo življenje, tam je nekoč bila ljubezen. Ona je samo velika gmota, v kateri se skriva obraz matere.

Čeprav tista, ki dejansko odloča, nadzira s svoje pozicije, seveda izključno na podlagi tega, da je mati, dejansko ne dela nič drugega. Ne skrbi za družino, ne kuha, nič. Njenih je 250 kg, ki sploh niso več telo, ampak samo še gmota nečesa, kar bi moral biti človek. A ne bi mogla biti bolj človek, kot je. Prizadeta, ranjena, skrita za vso to maščobo, ves ta plašč debelosti, s katerim se je obdala. Ne, ker nima več rada. Samo zato, ker je imela rada in se ne more sprijazniti z golim dejstvom, da vsak izbira svoje življenje. Tudi njen mož ga je (ali smrt) in tudi ona ga je, ko se je odločila, da bo zažrla samo sebe. In njeni otroci? Nežni, v skrbeh zanjo, zaščitniški, a hkrati s tisto mešanico »strahu in jeze«. Strahu zanjo, saj imajo sedaj samo še njo. In jezo, ker tudi njih postavlja v pozicijo, v kateri ne želijo biti, ker oni nekako niso »dovolj«, da bi bilo vredno živeti. Ker to ni življenje. Njeni ujetniki. Ona ujetnica nečesa, kar je bilo. Oni ujetniki nje same. A tisto, kar si zares želijo je samo eno. Živeti! 


Vse to je zgodba Gilberta Grapa. Film s tako zelo očitnim naslovom »Kaj žre Gilberta Grapa?« ne bi mogel biti boljši odraz tega, kar je danes tako zelo kričeče dejstvo tega sveta. Čeprav je v tem filmu razočaranje, iskanje krivde in odgovorov na vprašanje »zakaj« ter depresija, ki je skoraj logičen rezultat tega, vzrok za bolezensko debelost, ni vedno tako. A debelost, tako zelo pretirana debelost, ni nikoli samo posledica tega, da človek rad je. Saj poznate izrek »samomor z žlico«? To je to.

KAJ POMENI BITI BOLEZENSKO DEBEL?

Govoriti o debelosti ni nikoli lahko. Ne tistemu, ki je predebel, ne tistim, ki živijo z nekom, katerega debelost zaznamuje njihovo življenje. Ker je nekaj več kot očitno: debelost, ki pomeni tolikšen presežek teže, da zaradi nje ni možno več normalno življenje, je tista, ki zaznamuje življenje celotne družine. Bolezenska debelost. Debelost namreč postavlja omejitve, ki zmanjšujejo kvaliteto življenja do tolikšne mere, da se lahko vprašamo, ali je življenje sploh še življenje. Takrat, ko ne moreš na sprehod z otroci ali se igrati z njimi. Takrat, ko se zapiraš v stanovanje, ker se ne želiš soočati na vsakem koraku s pogledi pomilovanja drugih ljudi. Takrat, ko si moraš kupiti oblačilo, a ga zate enostavno ni. Takrat, ko se želiš ljubiti, ko si želiš nežnosti, kot vsak človek, a se enostavno umakneš, ker ne preneseš niti sam sebe, kako bi te prenesel nekdo drug. Takrat, ko moraš po otroka, a se ta skrije, ker ne prenese zbadanja svojih prijateljev.


Govoriti o debelosti nasploh in preprosto reči, da je nekdo predebel, je prav tako napačno. Danes so v svojih očeh debela nekatera dekleta, ki imajo pri 170 cm višine 50 kg. Tudi to je odraz nečesa, samo druga plat, največkrat iste stvari. Z indeksom telesne mase se danes nekako določa različne stopnje debelosti. A tudi indeks telesne mase ni najbolj realen, saj je struktura telesa lahko zelo različna. Bistveno je pogledati tudi delež maščob, mišične mase in vode v telesu. Nekdo, ki v skladu z indeksom telesne mase ni debel, lahko ima nesorazmerno preveč maščobnega tkiva. Hkrati je lahko nekdo, ki ima precej mišične mase, v skladu z izračunanim indeksom telesne mase predebel, pa dejansko ni.

A nisem želela debatirati o vseh vidikih debelosti, ampak samo opredeliti, o kakšni debelosti govorimo danes in kaj je tisto, kar je res bolezensko stanje. O tisti, kjer je indeks telesne mase preko 40,0. Pri 160 cm višine 100 kg, pri 165 cm okrog 110 kg in pri 170 preko 115 kg. Zakaj govoriti o teh  ljudeh? Saj jih ni veliko! Morda ne, a to niso ljudje, ki jih srečujete v parku, v trgovskih središčih, na kavici v mestu. Ne, ti ljudje so v glavnem doma. Tako kot Gilbertova mama. Samo enkrat v sedmih letih po moževi smrti je zapustila dom. Takrat, ko so njenega, duševno prizadetega sina, zaprli. Takrat je odšla, obdana z vsemi svojimi otroci, na policijsko postajo. Samo takrat in edino takrat se je izpostavila zgražanju, posmehu in pomilovanju drugih ljudi. Bi vi odšli na kavo v mesto, če bi bilo vse, kar bi lahko občutili, pogledi zgražanja, pomilovanja drugih ljudi?


JE DEBELOST IZBIRA?

Ja, saj so si sami krivi! Pa naj ne »žrejo« toliko! Zelo lahkoten nasvet za nekaj, kar morda ne poznate. Ni dobro soditi, kar ne razumemo. Nekaj je res, če priznate ali ne. Prav gotovo smo vsi radi lepi. Postavni. Enkraten občutek, ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč. Nismo samo ženske takšne, tudi moški. A moški velikokrat sami sebe sploh ne vidijo, ne svojega trebuha, ne pobradka. Ženske smo tu prave sovražnice sami sebi. Če je želja univerzalna, nismo vsi takšni. Kaj je najbolj odločujoče v vsem tem? Na prvi pogled bi bilo morda tisto: pač rada (ali rad) jem. Ja, veliko ljudi rado je in dobro je. A ljudje, ki zares uživajo v hrani, niso predebeli. Prej nasprotno.

Veliko ljudi danes je predvsem napačno (neredno, neustrezno) in hrano, ki nima dejanske hranilne, ima pa izredno visoko kalorično vrednost. Nekako postajamo »kante za smeti«. Nismo izbirčni glede tega, kaj damo vase, ampak predvsem glede tega, kar damo nase. Ne zajtrkujemo, ne jemo rednih obrokov, nenehno jemo vmes in predvsem zvečer, pred televizorjem, jemo sladko, mastno, slano in predelano. Pijemo sladko, gazirano, alkoholno in preveč napačnega. Zraven tega se skoraj ne gibamo več. Povsod, še do bližnje trgovine, gremo z avtomobilom. Reakreacija? Če se mi ne da! Debelost je velikokrat torej naša lastna neodgovornost do sebe in s tem do lastnega kvalitetnega življenja. Nikar ne recite, da je zdrava hrana draga. Ni res. Kupujte nepredelano hrano, nobenih konzerv, sladkarij in podobnih zadev, kuhajte sami in ugotovili boste, da boste prihranili. Še nekaj. Čeprav so prazniki povezani z določeno hrano, to še ne pomeni, da moramo nadaljevati s takšno prakso vsaki dan. In tudi med prazniki ni potrebno pretiravanje. Več kot jesti, enostavno ne moremo. A to je samo en vidik debelosti, ki ponavadi sam po sebi ne vodi v bolezensko debelost, ampak samo debelost. Čeprav so izjeme. Seveda tudi takšna debelost ni zdrava za nas, a vseeno ne vpliva toliko na življenje družine v celoti in nas kot posameznika.


Debelost je danes velikokrat odraz notranjega nezadovoljstva ali stresnega življenja. Nekomu stres popolnoma »zapre« željo po vsaki hrani, na nekoga drugega deluje obratno. Predvsem se odraža skozi pretirano prenajedanje tisto notranje nezadovoljstvo, ki mu nekako ne znamo (ali morda nočemo) dati imena, a je tukaj, prisotno vsaki dan. Življenje danes je postalo v marsičem lažje, a je v marsičem izgubilo tudi tisto pravo vsebino. Morda enostavno želimo več in preveč. Tiste drobne, preproste stvari, nas ne osrečujejo več, ali jih sploh ne zaznamo več. Kakor, da smo »presegli« osnovno človeško željo »biti srečen«. Ne zato, ker sem kupil nov avto, dobila nov prstan. Ne, samo zato, ker je zunaj tako lep dan. Več imamo, predvsem v materialnem smislu, bolj smo nezadovoljni. Dejansko »hranimo« notranje zadovoljstvo s trenutnimi »užitki«. Lahko je pretirano nakupovanje, a lahko je tudi prenajedanje. Če gre za prenajedanje, nas to prenajedanje »stane« lastne možnosti, da bi lahko uživali v življenju. Nekako smo v začaranem krogu, saj postajamo z večanjem teže še bolj nezadovoljni, nesrečni, in še bolj segamo po hrani. A rešitev ni v hrani. Rešitev je v nas samih. Najtežje jo je poiskati in najtežje si je priznati, kaj je tisto, kar nas dejansko vodi v prenajedanje.

KADAR JE DEBELOST UMIK

Velikokrat je debelost skoraj zavesten umik pred ostalimi, pred ljudmi. Ljudje smo različni, eni bolj in drugi manj občutljivi. Ne zato, ker bi želeli biti takšni, ampak ker smo takšni. Velikokrat je odgovor na bolečino, ki je enostavno ne znamo preseči, uporaba nečesa, kar bolečino ublaži. Navidezno izgine. V tem je vsa resnica katerekoli odvisnosti. Tudi odvisnosti od hrane. Kadarkoli bomo v situaciji, ko ne bomo prenesli bolečine, bomo izbrali isto pot. Če je to hrana, bomo segli po hrani. Dejansko nimamo izbire, ker nismo svobodni v svoji odločitvi. Tako dolgo, dokler odvisnost obstaja. Odvisnost ni izgovor. To vedo vsi, ki so kdajkoli trpeli za katerokoli obliko odvisnosti. 


Zakaj? Vzroki so lahko marsikje, a ponavadi se začnejo v našem otroštvu. Soočiti se s sabo in vzrokom takšnega ravnanja, ni lahko. Se je lahko odvaditi alkohola? Je lahko prenehati kaditi? Tudi prenajedanje ni nekaj, kar lahko enostavno odpravimo. Ni problem v tem, da ne zmoremo izgubiti teže. Velikokrat jo lahko, a se potem vedno znova vrnemo v »stare tire«. Kadarkoli življenje ni prijazno z nami, kadarkoli ne znamo preseči tistega, kar nas čustveno prizadene. Dejansko potrebujemo strokovno pomoč. Ni dovolj, če zdravimo posledico, potrebno je odpraviti vzrok naše odvisnosti. Dokler tega ne naredimo, bomo vedno izbrali plašč debelosti. Dejansko se bomo hoteli skriti v njem, skriti svoj pravi obraz, svoje srce in bolečino, za vso tisto maščobo. A hkrati bomo se na ta način še bolj izpostavili, ker bomo izstopali iz povprečja ostalih. A ne na način, kot bi morda želeli. Kadar je debelost umik, potrebujemo nekoga, ki je objektiven, potrebujemo strokovnjaka.

IN GILBERT?

Takrat, ko se je srce Gilbertove mame ustavilo in je obležala v postelji v svoji spalnici, je njegovo srce in srce vseh otrok sprejelo odločitev, ki je bila odraz ljubezni in razumevanja njene bolečine, ki je postala tudi njihova bolečina. Prihranili so ji posmeh po smrti. Niso želeli spektakla, ki bi ga predstavljal prenos njenega telesa na pokopališče. Želeli so ji prihraniti dostojanstvo. Njihov dom je postal njen grob. Zažgali so edini dom, ki so ga imeli. Kakorkoli so jo imeli radi, je njena smrt zanje pomenila življenje. Sedaj so tudi sami imeli možnost izbire. Živeti življenje, ker je življenje preveč dragoceno, da ga ne živimo. Tako, kot pravi film sam: Grozljivo je, če »prespimo« življenje.  


Zakaj ne danes o dnevu žena? Zato, ker je formalna enakopravnost postavila ženske v oblike odvisnosti, ki se jih večina ne zaveda. Zato, ker nam nekdo izven nas predpisuje, kako moramo izgledati, da bomo privlačile moške in bile lepe zanje in za okolico. Zato, ker izgubljamo svoj ženski obraz, svojo ženskost in ženstvenost v zameno za nekaj, kar ni odraz enakopravnosti. Zato, ker je tudi debelost žensk postala samo vir fantastičnih zaslužkov in ji je človeška sreča "malo mar". Zato, ker srečna, samozavestna ženska nima nikdar problemov z debelostjo. Zato, ker... Pa saj je že to dovolj razlogov, kajne?
 
(Fotografije iz filma What's eating Gilbert Grape ali Kaj žre Gilberta Grapa?)

ponedeljek, 31. januar 2011

Cesarstvo čutil ali suženjstvo užitka


Takrat, ko sem ga prvič videla, sem bila še dekle. Čeprav sem vedela, je še nisem izkusila. Spolnost namreč. A film me je pretresel do obisti. Ne zaradi prizorov spolnosti. Ti me v bistvu niso šokirali. Zaradi spoznanja, da obstaja strast, ne strast, suženjska odvisnost od užitka, kjer življenje samo ne preseže želje doseči njegovo skrajno mejo, mejo, kjer za nas ni več povratka.

Lahko bi bila samo zgodba o nebrzdani strasti, a ne gre za strast, čeprav je morda strast njen začetek. Gre za odvisnost, suženjsko odvisnost, ki vzame svobodo odločitve in ne daje nobene izbire. Odvisnost, zaradi katere postajajo meje še sprejemljivega v očeh ostalih vedno bolj oddaljene, medtem ko je resničnost vsakega novega dne vedno bolj temačna, nespodobna, če ne že opolzka, takšna, da ne more imeti drugačnega konca, kot ga ponuja film. A ni samo film. Življenje je, zgodba nekega trenutka v življenju. Zgodba o odvisnosti v njeni prvinskosti. Če bi bila samo strast, bi zgodba lahko bila eden izmed mnogih zaključkov strastnih razmerij, začetih in izgorelih v lastnem plamenu. Zame občutek olajšanja. Ker strast je, vedno je, če si jo upamo priznati. Tega se zavedamo, če smo odprti za vse, kar je človeško. In nič ni bolj človeškega, kot strast. 

PONOVITEV IZGONA IZ RAJA

Predvsem sta Sada in Kichizo. Eva in Adam. Tokrat moram začeti z Evo, saj je v nasprotju z japonsko tradicijo ali kontra njej Sada glavna protagonistka zgodbe. Vsaj po mojem občutku. Ne samo zgodbe, ampak protagonistka brezmejnega, neskončnega užitka, ekstaze, ki vodi v smrt. V tem smislu se ponovi zgodba izgona iz raja. Tudi sedaj je Eva tista, kateri Adam ustreže. Jabolko je v tem primeru seks, obljuba, pričakovanje. V primeru jabolka razkritja, premaknitev meja spoznanja, v primeru seksa ekstaze. Če je raj predstava »končnega užitka«, potem je izgon smrt.


Adam ali Kichizo zamenja svojo vlogo dominantnega moškega za pričakovano ekstazo, ki jo lahko uresniči samo z Evo ali Sado. Brezno ekstaze ima konec, a Kichizo ga ne sluti, ker ne vidi resnične Sade v njeni pridobljeni dominantnosti ali ne vidi njenega brezmejnega izvira. Sada ni dominantna, ker bi bila v osnovi takšna. Dominantna je, ker jo prav tako vodi odvisnost. Vzrok ni pomemben, kot ni pomemben noben vzrok v filmu.  Čeprav odvisnost ima svoje vzroke. V tem trenutku ni pomembno. Za nikogar. Bistveno je nekaj drugega. Če Sadi vlada odvisnost, potem ne gre za dominantnost, ki bi lahko bila obvladovana, vodena. Ne, gre samo za različno barvo odvisnosti. Sada in Kichizo. Njena barva je rdeča, ker želi užitek, nenehni užitek, nenehno čutiti njega v sebi, ki ji prinaša užitek. Njegova barva je zelena, ker daje pot njenemu užitku, ker je njegov užitek povezan z njenim užitkom. V tej preprosti resnici je bistvo predaje njegove »moškosti«. Zaradi nje preda svoj tradicionalno dominantni status njej, Evi, Sadi. Ples sedaj vodi Sada. Na koncu si vzame njegovo »moškost« v resnici.

 
Samo, da si ti srečna… Njegove besede. Sada, ženska, nenavadna ženska, posebna ženska v njegovih očeh. Ne samo v njegovih očeh. Če je bistvo ženskega sprejemanja voljnost, zaradi katere se ženska lahko odpre in šele takrat zares sprejme, potem je njena voljnost brezmejna in odprtost brezmejna. V tem pogledu Sada ni »navadna« ženska. A ne gre za drugačnost z vidika ženskosti. Nesvobodna je na drugačen način. Je to nenavadno v svetu, kjer še vedno veliko žensk »sprejema« spolnost kot nujno »zlo«, samo z vidika prinašanja užitka moškemu in ne kot nekaj, kjer se lahko identificirajo kot ženske v vsej svoji ženskosti in preprosto dajejo užitek sebi? Razlog ni pomemben. A tudi one niso svobodne v svoji izbiri odločitve. Tako kot Sada ne, le da so njene omejitve drugje. A prav tako kot one tudi Sada prodaja sebe, da lahko omogoči nadaljevanje njune zgodbe v trenutku, ko postane njun svet samo njun, in njuna izločitev, osamitev  med drugimi ljudmi, logičen razvoj dogodkov.

 AI NO CORRIDA … KAJ NI FILM IN KAJ JE FILM

Najprej in predvsem, zgodba je resnična. Zgodba se je zgodila. Nekoč, v letih pred drugo svetovno vojno (1936), na Japonskem. Čeprav je trajala samo šest dni (v filmu traja šest mesecev), je pustila sled tako v japonski kot svetovni zgodovini. Verjetno ne bi presegla meje Japonske, vsaj ne na takšen način, če ne bi bilo filma režiserja Nagise Oshime (naslov filma Ai no corrida).  Resničnost ji da popolnoma drugačno dimenzijo, saj ne more biti dileme okrog tega, ali spolna odvisnost, obsedenost lahko pripelje do takšnega konca. Ja, seveda lahko.


Kaj film ni? Ne pripoveduje zgodbe. Ne razlaga, ne ukvarja se z vzroki, ne okoliščinami, niti posledicami, ampak prikazuje obsedenost ali odvisnost v njeni goli stvarnosti. Njen nedolžni začetek in globine prepada, v katere se spušča. Zanj ni pomembna lepota spolnosti, niti lepota ljudi, ki so njeni akterji, ali to dvoje ni v ospredju (Kichizo se, kot vsak »normalen« moški, seveda ne more upreti Sadini nežni, žametni lepoti, njeni omamni mladosti). Zanj ni pomembna niti družbeno politična situacija, čeprav se je film dotakne. Predvojni čas, kjer tradicionalni kolektivizem v smislu služenja cesarju (saj se spomnimo japonskih kamikaz, kajne?) nadvlada čisti individualizem Kichizoja. Zanj ni ne vojne in ne cesarja. Samo Sada in vse, kar je povezano z njo. Razmerje med gospodarjem in služabnico, bivšo prostitutko, pomeni kršitev v smislu »prepovedi mešanja neenakih«. A gospodar je gospodar samo na začetku, kasneje je njegov edini gospodar užitek, ki mu ga odpira Sada, kar ji da vlogo gospodarice.

Kaj ni film? Nedvomno ni pornografski film. Spolnosti ali prizorov spolnosti je ogromno; v nekem trenutku je film samo še to. A drugače ne more biti, saj je ravno na ta način prikazana odvisnost obeh akterjev od seksa ali užitka, ki jima ga ta prinaša, in razvoj odvisnosti v smeri dogodka, s katerim se film zaključi. Zgodba, resnična zgodba, traja seveda dalje. In zakaj ne pornografija ob vsem tem seksu? Čeprav ima film veliko, zelo realno prikazanih seksualnih prizorov, ni njihov namen vzburiti z njihovim prikazom (vzburjeni so samo ljudje okrog njiju, ki so nenehni opazovalci dogajanja in se velikokrat naslajajo sami nad prizori njunega seksa). Nima ne erotične predispozicije vzburjanja, še manj pornografske.

 Kaj film ni? Ne gre za zgodbo o seksu, ni seks v ospredju zgodbe, ampak odvisnost. Seks je samo oblika odvisnosti. Seks je v filmu zato, ker film prikazuje odvisnost od seksa. Tako kot se odvisnost stopnjuje, tako se redčijo vsi ostali prizori, ko ni seksa ali neposredne povezanosti s seksom. Prizor, ki ga težko najdemo v filmu, razen na njegovem začetku. Pornografija mora imeti dimenzijo ali proporce, ker nima nobene vsebine! O strasti, poželenju, užitkih znotraj nje ni potrebno govoriti. Jih pač nima! Morda smo s tem že zadeli glavno poanto. Še nekaj je. V filmu dominira ženska. Ne moški, kot v večini pornografskih filmov. Tukaj je moški, vsaj na koncu, objekt njene seksualne žeje. Kastracija že mrtvega Kichizoja je samo potrditev tega. Sada sedaj dejansko ima moški penis, sedaj je res »samo njen«. Posesivnost? Nedvomno. A saj jo na določen način odraža vsaka odvisnost, zakaj je ne bi odvisnost od seksa?

Kaj je film? Za Sado in Kichizoja ne obstaja ne prostor, nič izven njune majhne intimne sobe, ne čas (razen čas, ko nista skupaj, in čas, ko ne seksata, kar je skoraj enako), ne ljudje, ne hrana (hrana prinaša utrujenost, pravi Sada), morda samo nekoliko alkohola in trenutki spanja zato in samo zato, da lahko nadaljujeta. Film je torej »omejen« v prizorih s svojim namenom. Njegov namen je nedvomno samo prikaz odvisnosti. Film je psihološka drama, ki temelji na odvisnosti. Kar je zanimivo, je osnovna usmerjenost filma. Ne poznam filma, ki bi se toliko in na takšen način ukvarjal z užitkom pri seksu.  Če upoštevam naravno primarnost spolnosti in užitkov, ki nam jih daje, je že boleče, da je tako zelo odrinjena na »stranski tir« in hkrati tolikokrat označena za »ceneno«, kadar to ni, ali pornografijo tudi takrat, kadar to ni. 

Kaj je film? Film prikazuje z izjemo odvisnosti še druge, za večino »skrajne« oblike doživljanja spolnosti, ali načine zadovoljevanja različnih spolnih potreb. To, da gre za popolnoma drugačno kulturo, tradicijo in okolje, vsekakor ne more in ni predpostavka, da je karkoli prikazanega omejeno samo na ta prostor. Pa saj so res čudni, ti Japonci! Ne delajmo si utvar. Voajerizem. Nismo vsi voajerji v tem svetu? Orgije, spolnost med ženskami samimi, spolno nadlegovanje, sadomazohizem, posilstvo, pravica močnejšega. Kaj je tu takšnega, da bi lahko rekli: Ah, čudna kultura, tuja in nenavadna. A tudi Sada in Kichizo sta v lastni zadostnosti »sprevržena« v uživanju ob občutku, da sta opazovana. Saj se ne skrivata. Nikogar ni, ali nič ni tako pomembno, da bi ju lahko zaustavilo. Morda ne tako zelo običajen obraz odvisnosti, saj jo ljudje skrivamo. A morda je samo prostor tisti, ki daje drugačne dimenzije njuni odvisnosti.
Kaj ni film? Ni tipičen film. Ljudje ga nimajo radi, nepriljubljen film. Ni film za množice, ampak samo za »sladokusce« (ne pornografske!). Prikazuje zelo skrajno obliko obsedenosti. Prikazuje odvisnost od spolnosti, področja, ki je za večino ljudi nedotakljivo ali zelo omejeno v opcijah »dovoljenega«. Preveč zelo izrazitih spolnih prizorov. Zadnjega prizora, pasivnega sprejemanja možnosti smrti na poti do ekstaze, sploh ne bom omenjala. Ljudje, ki ne marajo takšnega prikazovanja spolnosti, seveda film ne sprejemajo. Zanje je preprosto pornografija. Ali vsaj preveč neokusen, da bi bil gledljiv. Ljudje, ki ne verjamejo, da obstaja odvisnost od seksa, filma ne morejo sprejeti. Tudi zanje je preprosto pornografija.

A VRNIMO SE K EVI IN ADAMU

Sada in Kichizo sta »gola«. Edine, ki so v filmu diskretno prikrite, so geishe. Sada in Kichizo sta gola, a ne le telesno, ampak tudi osebnostno. Ni sentimentalnosti, ni iskanja vzrokov njunega vedenje in ravnanja, ni opravičevanja in razlaganja ne zanju, ne v njunem imenu. Zakaj sta takšna, kot sta, ni zares pomembno. V ospredju filma je dogajanje med njima in  razvoj odvisnosti, dokler ne postane ta sama sebi zanka. Ne zanka, pas kimona v rokah Sade, zavit okrog Kichizonovega vratu. Nesreča? Napaka? Spozaba? Vsekakor verjamem, da Sada ni želela umoriti Kichiza. Vsaj zavestno ne. A njegova smrt jo je osvobodila. Sedaj je bil »njen«. Za vedno. Ni bilo več trpljenja, ki so ga vanjo prinašali domišljijski ali resnični prizori njegovega ljubljenja z ženo. Sedaj je lahko občutila srečo popolnega »pripadanja«. Ker ni bil več od nikogar, samo še njen. Posesivnost, zame neverjetna posesivnost.

Če je na začetku zgodbe Sada še »navidezno« nedolžna (morda bi celo verjeli, če ne bi bila bivša prostitutka), je kmalu nedolžen samo še njen obraz. Do prvega izbruha, igranja z nožem in groženj. A kaj je tako prelomnega zanju? Prizor ljubljenja med njim in njegovo ženo je prelomen trenutek zanjo, saj postane obsedena z njim. V tem trenutku še samo opazovalka. Kaj je takšnega v tem prizoru? Morda njegova pripravljenost, da ustreže ženi, da ji daje užitek? Del rutine vsakdanjika. Morda ženin užitek, ki ji ga prinaša, in ga odraža njen obraz? Sadina nedolžna, mlada lepota in hkrati voljnost je usodna zanj, da postane obseden z njo.

Sadina posesivnost, ki izhaja iz njene totalne obsedenosti s Kichizojem (ali njegovim penisom, saj se najbolj osredotoča nanj) postavlja zelo čudne meje med njima. Ona, ženska, služabnica, prepove njemu, moškemu, gospodarju, v prepovedanem, povsem neprimernem razmerju, da se ne sme več ljubiti s svojo ženo, ker ga bo ubila. On sprejme. Vse. Njegova odvisnost od Sade je najmanj tako velika, kot njena od užitka. Ne toliko njega, on je samo opredmetenje užitka. Ali njegov penis. Vsaj sama tako čutim. Sreče ne moreta doseči drugače, kot izolirana znotraj svojega malega sveta. Svet od zunaj, ki se ju občasno dotakne, povzroča konflikte, je moteč. Tako, kot je moteč njun seks za ostale. Sam seks postaja nevaren, narava njunega spolnega odnosa temačna, nevarna, obvladuje njiju. Če so prizori seksa, sploh davljenja na koncu, moteči za vse, potem so zaradi tega, ker morajo biti moteči. Gre za odvisnost in njene pasti. Kako zelo je neobvladljiva za odvisnike, kako zelo naivno je vsako razmišljanje o lastni »kontroli«, odraža ravno ta prizor. Na najboljši možni način. Nič, kar je povezano z odvisnostjo, ni preprosto. In nič, kar je povezano z odvisnostjo, ni v naših rokah. 

Če je spolnost način umika pred samim seboj, lastno nesposobnostjo soočanja s svojim »jaz« in svetom okrog nas, z lastno bolečino, postaja užitek, ki ga prinaša, pozaba, ki daje navidezno, a neresnično sliko umiritve notranjega nasprotja v nas samih. Tako, kot je bil neresničen svet, ki sta ga oblikovala zase Sada in Kichizo. Svet, ki je bil mogoč samo v trenutku nekega časa, izseku nekega življenja neke Eve in nekega Adama. V resnici, čeprav oba resnična, ni obstajal. Resnična je samo odvisnost. Užitek, ki je podpisan z njene strani, ni zares užitek. Ker tega izbiram sama, takrat in tako, kot želim sama. In tisti, s katerim se imam rada. Potem je užitek zares užitek.

nedelja, 02. januar 2011

Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce


Saj poznate te verze, kajne? Ali pesem, iz katere so vzeti. Siddharta. Na soncu. Kako zelo močni so! Kadarkoli slišim ta komad, me moč sporočila teh besed prevzame v celoti. Ker so tako zelo resnične. Odražajo bistvo odnosa moškega in ženske. Vsaj zame.

Jaz ne morem več v temi živet,
jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet,
zdaj ne rabim več ostalih stvari,
samo še svoje sanje in človeka kot si ti.

Mislim, da sem videl že ogromno lepih slik,
a podvomil sem vase, nehalo tresti mi je kosti,
zdaj počivam na otoku in si zidam gradove,
v njih srečo lovim.

Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce,
jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.

Moški in ženska. Tako zelo različna, tako zelo drugačna, a hkrati tako zelo dopolnjujoča. Ljudje, morda celo moški in ženske zase, gledamo drugače na odnos moškega in ženske, na njegovo vlogo v našem življenju. Sama zase vem, da ne potrebujem vedenja, logičnih razlag, razmišljanj in kaj je še s sklepi podprtih zadev glede tega, kaj zame pomeni odnos moškega in ženske. V mojem življenju, na splošno v življenju kateregakoli moškega in katerekoli ženske, je zame to najbolj bistven odnos, ki ga vzpostavimo v svojem življenju. Tako čutim. V tisto, v kar čutim, nikoli ne dvomim. Vprašanje je samo, v kolikšni meri sem si včasih pripravljena priznati svoja čustva, občutke. Ja, včasih se moram zaščititi sama pred sabo. Način samoobrambe. Tako kot vsi, kajne?


Ravno ta odnos, odnos med moškim in žensko, doživlja v zadnjih dveh, treh desetletjih precejšnje krize. Nasploh v svetu. Današnji svet je svet materializma, potrošništva, kjer se vse ocenjuje z vidika cene. Cena je merilo vrednosti, zato se želi določiti cena vsemu. Tudi necenljivemu. Vse je dobilo kriterije, ki določajo sprejemljivost. A ti kriteriji vedno manj odražajo tisto, kar je dejansko pomembno, in vedno bolj tisto, kar je odraz zunanjega. Drugi nam določajo, kaj je za nas sprejemljivo, kaj ima za nas vrednost. Tako je tudi v odnosu moški ženska. Srce ni več pomembno, pomembno je vse ostalo. A v resnici je samo srce tisto, ki zares šteje.

KDO SPLOH POTREBUJE DRUGE LJUDI?

Človek si lahko prizna ali ne, a dejansko brez odnosov z drugimi ljudmi izgubi svojo človeškost. Potem je še samo bitje, ki se bori za preživetje. Kar nas dela človeške, so drugi ljudje. Bistvo odnosov je ravno v tem. Z njimi ali preko njih uresničujemo del svojega človeškega jaza, ki ga ne moremo realizirati sami, del nas samih, nekaj, kar je v naši notranjosti kot potencial, a dejansko ne more biti nikoli del našega življenja, če vanj ne vključimo drugega človeka. Ljudje smo v očeh drugih ljudi, skozi odnose z drugimi ljudmi. Paleta teh odnosov je seveda široka, ker so naše vloge tako zelo različne.

Zakaj razumemo to takrat, kadar gre za odnos starša do otroka, v odnosu do svojih otrok? Zakaj je to tako nesprejemljivo ali nepotrebno, če gre za odnos moški ženska? Vsi imamo potencial starševske ljubezni v sebi, vsi smo »potencialno« starši. A odnos in vse, kar iz njega sledi, se razvije šele takrat, ko imamo otroka. Takrat začutimo odgovornost do tega majhnega bitja, takrat ne moremo misliti na nič drugega, kot kako bi pomagali jokajočemu otroku, takrat čutimo v celoti svojo nemoč, takrat »zrastemo« za decimeter, ker smo tako ponosni na svojega otroka. A tako je z vsemi odnosi, v katere vstopamo v svojem življenju. Še posebej velja to za odnos moški ženska. Zakaj izpostavljam ta odnos?

Gre za primarno določenost, primarni odnos, nekaj, kar je vzpostavila kot naravno ravnovesje in način preživetja vrste kot takšne narava sama. Ljudje smo skozi zgodovino vzpostavili čisto posebne kulturne, vzgojne, verske in kaj je še takšnih okvirjev in omejitev, ki so razdelili naravno enotnost moškega in ženske v umetno ločenost naravne celovitosti. Obstaja drugačnost, različnost moškega in ženske, a hkrati obstaja enkratna naravna simbioza in s tega vidika celovitost. Seveda na nižjih razvojnih stopnjah izključno z namenom ohranitve vrste, a na človeški ravni izven tega prvotnega namena. Okvirji, ki so rezultat človeškega razmišljanja in omejitev uma samega v določenih časovnih obdobjih ali načinov manipulacije, ki so zrastli iz te omejenosti, so vedno premakljivi. V eno ali drugo smer. Lahko se ožajo in lahko se širijo.

Kar je bistveno je, da je spol tisto, kar obstaja s trenutkom našega rojstva za vse ljudi. Z vidika drugih ljudi se ne rodimo v prvi vrsti kot človeško bitje, ampak kot fantki (moški) in punčke (ženske). Spol je tisto, kar nas v nadaljnjem življenju v največji meri določa. Zato je zame odnos moškega in ženske primarni odnos. Primarnost seveda ni vezana na stalnost ali trajanje. Primarnost pomeni, da gre za odnos, ki izpolnjuje v najbolj primarni biti to, kar sami nimamo in iščemo pri drugih ljudeh. Šele v odnosu z moškim sem lahko v celoti ženska ali izživim sama sebe kot žensko. Samo v odnosu z žensko sem lahko v celoti moški in izživim samega sebe kot moški. Če sem najprej in predvsem ženska, potem je zame odnos z moškim najbolj pomemben. Če sem najprej in predvsem moški, potem je zame odnos z žensko najbolj pomemben.

SPOLNOST KOT NAJBOLJ POMEMBEN DEL ODNOSA MED MOŠKIM IN ŽENSKO

Seveda je v tem kontekstu zame spolnost izredno pomembna, saj predstavlja velik del odnosa med moškim in žensko. Če je spolno življenje zadovoljivo za oba, potem v odnosu ni tako pomembno; če ni zadovoljivo, predstavlja največkrat najbolj pomemben del odnosa moškega in ženske. Zadovoljiva in aktivna spolnost je ena izmed ključnih dejavnikov zdravega življenja človeka nasploh. Njen pozitiven vpliv tako na zdravje kot na kvalitetno življenje in staranje, kot najbolj bistven življenjski proces in sestavni del življenja, je ključnega pomena za kvalitetno staranje, premagovanje problemov, ki jih prinaša staranje in ohranjanje zdravja v pozna leta. Seveda to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi po zaključku naše »reprodukcije« (ko ne želimo ali ne moremo imeti več otrok). Hkrati to pomeni, da spolnost ni nekaj, kar se zaključi, ko nismo več mladi ali srednjih let.

Takšno gledanje na spolnost izhaja iz napačnih predstav, da je njen osnovni namen sama reprodukcija. Seveda tako moški kot ženske izgubimo svojo reproduktivno sposobnost (sposobnost potence, oploditve, donositve, kvaliteta semena, ipd.), a to še ne pomeni, da izgubimo spolno slo ali poželenje in spolno moč. Spolnost namreč nima samo namena reprodukcije, ampak večanja spolne energije kot primarne energije v človeku in vzajemnega uživanja. Sposobnost zadovoljitve partnerja ni vezana na reprodukcijsko sposobnost. Le zakaj pravijo moški, da je seks s starejšo žensko boljši? Le zakaj so starejši moški (največkrat) boljši ljubimci? Verjetno nam čas prinese izkušnje, sposobnost »poslušanja« drugega in predvsem sposobnost lastnega uživanja. In ja, užitek v spolnosti se ne meri po številu in hitrosti doseganja orgazmov. Toliko že veste, kajne?


Seveda se spolnost spreminja. Tako kot vse v življenju. Če smo pri tridesetih lahko prekrokali celo noč in naslednji dan nadaljevali z delom, kakor da ni nič, je to pri petdesetih (ali kasneje) težje. Če smo se pri tridesetih z lahkoto dotaknili prstov na nogi, bo pri petdesetih to že malo težje. Staranje. Staramo se vsi. Od rojstva dalje. A nekje do petindvajsetih imenujemo to razvoj, potem nekaj časa ne govorimo o tem, po štiridesetem pa začnemo govoriti o staranju. Staranje na takšen način povezujemo samo z našimi manjšimi sposobnostmi (predvsem telesnimi) in ne v prvi vrsti s spremembami. Staranje je lahko zelo različno. Lahko je kvalitetno staranje ali ne. Kakšno bo, je odvisno predvsem od nas. In našega odnosa do sebe. Ta odnos do sebe vpliva tako na kvalitetno staranje kot na našo spolnost. Gre za vzajemen vpliv. Če skrbimo zase (zdrava prehrana, dovolj gibanja, treniranje vseh mišic in možganov, odprtost za spremembe ali prilagodljivost, ipd.), bo naše staranje kvalitetnejše in naša spolnost boljša. Boljša spolnost bo vplivala nazaj na proces staranja, ki bo vključeval manj problemov, in na boljše zdravje. 

Zavedati se moramo, da so spremembe v spolnosti normalne. Spolno poželenje ni vedno enako, a bistveno je, da v odnosu vzdržujemo medsebojno privlačnost. Tudi spolna moč ni vedno enaka. Prisluhnimo sebi in normalnim nihanjem tako spolne moči kot spolnega poželenja. Med partnerji je bistven odprt in odkrit pogovor, kjer partnerju ne smemo vzbujati občutka krivde, nemoči ali odrinjenosti. Hkrati se moramo zavedati, da se spolnost ne začne in ne konča s samim spolnim odnosom. Začne se že zjutraj in traja skozi ves dan. Gre za nasmeh, pogled, dotike, majhne nežnosti. Gre za naklonjenost, intimno povezanost z osebo, nagajivost in razigranost. Gre za pomoč, sočutje, občutek za človeka. Ja, gre za ljubezen. Nedvomno bistvena sestavina spolnosti. Spolnost brez čustev namreč ne more dajati niti približno to, kar daje spolnost, kjer so vključena čustva. Zakaj ne? Ker spolnost ni samo telesni odnos, ampak predvsem čustven odnos. Predajanje, jemanje, dajanje, čutenje, občutenje…Ne zadovoljuje samo telesno, ampak predvsem čustveno.


IN KJE JE TU SRCE?

Ja, in kje je tu srce? Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce. Zakaj imajo te besede tako sporočilno moč? Če govorimo o spolnosti za celo življenje, potem ne govorimo o spolnosti, ki je (ali njena kvaliteta) pogojena samo in izključno s telesno privlačnostjo. Mnogo ljudi (predvsem mladih) dandanes meni, da je bistvena telesna privlačnost, če želimo imeti kvalitetno spolno življenje. Kako zelo napačno razmišljanje! Dejstvo je, da bi bila v tem primeru spolnost vezana samo na mlada, lepa telesa, ker telesna privlačnost, posebej takšna, kot jo slikajo danes mediji, ne more obstajati izven popolnega telesa. Popolno telo je seveda samo mlado telo, ki je brezhibno. Tudi vsa mlada telesa niso brezhibna. Kaj lahko na osnovi takšnih predispozicij sklepamo? Da ni lepe (ali sploh ni) spolnosti, če nismo lepi in mladi, če ni telesne privlačnosti?

Odgovor se skriva v spolnosti sami. Kaj je spolnost? Telesni stik, kjer se združita moje in tvoje spolovilo z namenom doseganja orgazma? Ne, združiva se midva, ti in jaz. Ljubiva se, dotikava se, vzajemno dihava, izmenjujeva  zrak in slino kot največji eliksir, povezana sva in združena sva kot dve polovici energije, kot dve polovici čustvenega dojemanja, razmišljanja, občutenja. Ne kot dvoje spolovil, ampak kot dvoje bitij. Kot moški in ženska. Kako zelo erotično je, če se gledate med ljubljenjem! Le zakaj? Oči so zrcalo duše in vrata v naš čustven svet, v našo notranjost, v naše srce. Takrat, ko se ljubimo in imamo spolni odnos z ljubljeno osebo, začutimo intimnost bližine človeka, ki ga imamo radi, najbolj. Če se gledamo v oči, dejansko »vstopimo« drug v drugega, dovolimo drugemu, da vstopi v našo dušo, v naše srce v trenutku največje predanosti, največje intimnosti in razgaljenosti.  In hkrati sami vstopimo vanj, v njegovo srce in dušo. To je bistvo intimnosti, ki jo lahko vzpostavita v svojem odnosu moški in ženska. To je bistvo pripadanja, ki bi jo naj opredeljeval ta odnos.

Zato ni telo tisto, ki omejuje našo spolnost v letih, ko nismo več niti mladi in niti telesno privlačni po kriterijih, ki jih vsiljuje današnji svet. Sami sebi postavljamo omejitve. Če vidimo srce, potem vemo. Če vidimo samo telo, ne bomo ali nismo zares nikoli vedeli. Izgubljamo? Seveda. A odločitev je samo in izključno naša. Preveč lepote, preveč vsega dobivam v odnosu z moškim, v spolnosti, ki jo predstavlja ta odnos, da bi bilo karkoli drugega zame sprejemljivo. Ja, ne verjamem v telo, jaz verjamem v srce. Vedno sem.