torek, 8. marec 2011

Kaj žre Gilberta Grapa?


Koga? Kdo je Gilbert Grape? Saj res, kdo je Gilbert Grape? V bistvu nepomembno. Pomemben je samo odnos do nečesa, kar je obraz današnjega sveta. Debelost… Ja, saj res, kaj že žre Gilberta Grapa?

Zakaj Gilbert Grape? In kdo je Gilbert Grape? Mlad moški, v bistvu še fant, ki ne more zaživeti svojega življenja, ker ima rad in je preprosto odgovoren. Najstarejši moški v družini po očetovem samomoru in hkrati edini moški. Njegov mlajši brat, čeprav star skoraj 18.let, je samo otrok, ki bo ostal otrok zaradi duševne bolezni. Kje je mama? Saj res, kje je mama? Mama je, a je dejansko tako, kot da je ni. Ne kot mama, čeprav ne bi mogla biti bolj prisotna, kot je. Dejansko obvladuje celotno pritličje revne, dotrajane družinske hiše. Njen je kavč, njena je miza. Ostalega ne potrebuje. Nikoli ne gre iz hiše. Nikoli ne gre niti po stopnicah v spalnico. Tam je nekoč bilo življenje, tam je nekoč bila ljubezen. Ona je samo velika gmota, v kateri se skriva obraz matere.

Čeprav tista, ki dejansko odloča, nadzira s svoje pozicije, seveda izključno na podlagi tega, da je mati, dejansko ne dela nič drugega. Ne skrbi za družino, ne kuha, nič. Njenih je 250 kg, ki sploh niso več telo, ampak samo še gmota nečesa, kar bi moral biti človek. A ne bi mogla biti bolj človek, kot je. Prizadeta, ranjena, skrita za vso to maščobo, ves ta plašč debelosti, s katerim se je obdala. Ne, ker nima več rada. Samo zato, ker je imela rada in se ne more sprijazniti z golim dejstvom, da vsak izbira svoje življenje. Tudi njen mož ga je (ali smrt) in tudi ona ga je, ko se je odločila, da bo zažrla samo sebe. In njeni otroci? Nežni, v skrbeh zanjo, zaščitniški, a hkrati s tisto mešanico »strahu in jeze«. Strahu zanjo, saj imajo sedaj samo še njo. In jezo, ker tudi njih postavlja v pozicijo, v kateri ne želijo biti, ker oni nekako niso »dovolj«, da bi bilo vredno živeti. Ker to ni življenje. Njeni ujetniki. Ona ujetnica nečesa, kar je bilo. Oni ujetniki nje same. A tisto, kar si zares želijo je samo eno. Živeti! 


Vse to je zgodba Gilberta Grapa. Film s tako zelo očitnim naslovom »Kaj žre Gilberta Grapa?« ne bi mogel biti boljši odraz tega, kar je danes tako zelo kričeče dejstvo tega sveta. Čeprav je v tem filmu razočaranje, iskanje krivde in odgovorov na vprašanje »zakaj« ter depresija, ki je skoraj logičen rezultat tega, vzrok za bolezensko debelost, ni vedno tako. A debelost, tako zelo pretirana debelost, ni nikoli samo posledica tega, da človek rad je. Saj poznate izrek »samomor z žlico«? To je to.

KAJ POMENI BITI BOLEZENSKO DEBEL?

Govoriti o debelosti ni nikoli lahko. Ne tistemu, ki je predebel, ne tistim, ki živijo z nekom, katerega debelost zaznamuje njihovo življenje. Ker je nekaj več kot očitno: debelost, ki pomeni tolikšen presežek teže, da zaradi nje ni možno več normalno življenje, je tista, ki zaznamuje življenje celotne družine. Bolezenska debelost. Debelost namreč postavlja omejitve, ki zmanjšujejo kvaliteto življenja do tolikšne mere, da se lahko vprašamo, ali je življenje sploh še življenje. Takrat, ko ne moreš na sprehod z otroci ali se igrati z njimi. Takrat, ko se zapiraš v stanovanje, ker se ne želiš soočati na vsakem koraku s pogledi pomilovanja drugih ljudi. Takrat, ko si moraš kupiti oblačilo, a ga zate enostavno ni. Takrat, ko se želiš ljubiti, ko si želiš nežnosti, kot vsak človek, a se enostavno umakneš, ker ne preneseš niti sam sebe, kako bi te prenesel nekdo drug. Takrat, ko moraš po otroka, a se ta skrije, ker ne prenese zbadanja svojih prijateljev.


Govoriti o debelosti nasploh in preprosto reči, da je nekdo predebel, je prav tako napačno. Danes so v svojih očeh debela nekatera dekleta, ki imajo pri 170 cm višine 50 kg. Tudi to je odraz nečesa, samo druga plat, največkrat iste stvari. Z indeksom telesne mase se danes nekako določa različne stopnje debelosti. A tudi indeks telesne mase ni najbolj realen, saj je struktura telesa lahko zelo različna. Bistveno je pogledati tudi delež maščob, mišične mase in vode v telesu. Nekdo, ki v skladu z indeksom telesne mase ni debel, lahko ima nesorazmerno preveč maščobnega tkiva. Hkrati je lahko nekdo, ki ima precej mišične mase, v skladu z izračunanim indeksom telesne mase predebel, pa dejansko ni.

A nisem želela debatirati o vseh vidikih debelosti, ampak samo opredeliti, o kakšni debelosti govorimo danes in kaj je tisto, kar je res bolezensko stanje. O tisti, kjer je indeks telesne mase preko 40,0. Pri 160 cm višine 100 kg, pri 165 cm okrog 110 kg in pri 170 preko 115 kg. Zakaj govoriti o teh  ljudeh? Saj jih ni veliko! Morda ne, a to niso ljudje, ki jih srečujete v parku, v trgovskih središčih, na kavici v mestu. Ne, ti ljudje so v glavnem doma. Tako kot Gilbertova mama. Samo enkrat v sedmih letih po moževi smrti je zapustila dom. Takrat, ko so njenega, duševno prizadetega sina, zaprli. Takrat je odšla, obdana z vsemi svojimi otroci, na policijsko postajo. Samo takrat in edino takrat se je izpostavila zgražanju, posmehu in pomilovanju drugih ljudi. Bi vi odšli na kavo v mesto, če bi bilo vse, kar bi lahko občutili, pogledi zgražanja, pomilovanja drugih ljudi?


JE DEBELOST IZBIRA?

Ja, saj so si sami krivi! Pa naj ne »žrejo« toliko! Zelo lahkoten nasvet za nekaj, kar morda ne poznate. Ni dobro soditi, kar ne razumemo. Nekaj je res, če priznate ali ne. Prav gotovo smo vsi radi lepi. Postavni. Enkraten občutek, ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč. Nismo samo ženske takšne, tudi moški. A moški velikokrat sami sebe sploh ne vidijo, ne svojega trebuha, ne pobradka. Ženske smo tu prave sovražnice sami sebi. Če je želja univerzalna, nismo vsi takšni. Kaj je najbolj odločujoče v vsem tem? Na prvi pogled bi bilo morda tisto: pač rada (ali rad) jem. Ja, veliko ljudi rado je in dobro je. A ljudje, ki zares uživajo v hrani, niso predebeli. Prej nasprotno.

Veliko ljudi danes je predvsem napačno (neredno, neustrezno) in hrano, ki nima dejanske hranilne, ima pa izredno visoko kalorično vrednost. Nekako postajamo »kante za smeti«. Nismo izbirčni glede tega, kaj damo vase, ampak predvsem glede tega, kar damo nase. Ne zajtrkujemo, ne jemo rednih obrokov, nenehno jemo vmes in predvsem zvečer, pred televizorjem, jemo sladko, mastno, slano in predelano. Pijemo sladko, gazirano, alkoholno in preveč napačnega. Zraven tega se skoraj ne gibamo več. Povsod, še do bližnje trgovine, gremo z avtomobilom. Reakreacija? Če se mi ne da! Debelost je velikokrat torej naša lastna neodgovornost do sebe in s tem do lastnega kvalitetnega življenja. Nikar ne recite, da je zdrava hrana draga. Ni res. Kupujte nepredelano hrano, nobenih konzerv, sladkarij in podobnih zadev, kuhajte sami in ugotovili boste, da boste prihranili. Še nekaj. Čeprav so prazniki povezani z določeno hrano, to še ne pomeni, da moramo nadaljevati s takšno prakso vsaki dan. In tudi med prazniki ni potrebno pretiravanje. Več kot jesti, enostavno ne moremo. A to je samo en vidik debelosti, ki ponavadi sam po sebi ne vodi v bolezensko debelost, ampak samo debelost. Čeprav so izjeme. Seveda tudi takšna debelost ni zdrava za nas, a vseeno ne vpliva toliko na življenje družine v celoti in nas kot posameznika.


Debelost je danes velikokrat odraz notranjega nezadovoljstva ali stresnega življenja. Nekomu stres popolnoma »zapre« željo po vsaki hrani, na nekoga drugega deluje obratno. Predvsem se odraža skozi pretirano prenajedanje tisto notranje nezadovoljstvo, ki mu nekako ne znamo (ali morda nočemo) dati imena, a je tukaj, prisotno vsaki dan. Življenje danes je postalo v marsičem lažje, a je v marsičem izgubilo tudi tisto pravo vsebino. Morda enostavno želimo več in preveč. Tiste drobne, preproste stvari, nas ne osrečujejo več, ali jih sploh ne zaznamo več. Kakor, da smo »presegli« osnovno človeško željo »biti srečen«. Ne zato, ker sem kupil nov avto, dobila nov prstan. Ne, samo zato, ker je zunaj tako lep dan. Več imamo, predvsem v materialnem smislu, bolj smo nezadovoljni. Dejansko »hranimo« notranje zadovoljstvo s trenutnimi »užitki«. Lahko je pretirano nakupovanje, a lahko je tudi prenajedanje. Če gre za prenajedanje, nas to prenajedanje »stane« lastne možnosti, da bi lahko uživali v življenju. Nekako smo v začaranem krogu, saj postajamo z večanjem teže še bolj nezadovoljni, nesrečni, in še bolj segamo po hrani. A rešitev ni v hrani. Rešitev je v nas samih. Najtežje jo je poiskati in najtežje si je priznati, kaj je tisto, kar nas dejansko vodi v prenajedanje.

KADAR JE DEBELOST UMIK

Velikokrat je debelost skoraj zavesten umik pred ostalimi, pred ljudmi. Ljudje smo različni, eni bolj in drugi manj občutljivi. Ne zato, ker bi želeli biti takšni, ampak ker smo takšni. Velikokrat je odgovor na bolečino, ki je enostavno ne znamo preseči, uporaba nečesa, kar bolečino ublaži. Navidezno izgine. V tem je vsa resnica katerekoli odvisnosti. Tudi odvisnosti od hrane. Kadarkoli bomo v situaciji, ko ne bomo prenesli bolečine, bomo izbrali isto pot. Če je to hrana, bomo segli po hrani. Dejansko nimamo izbire, ker nismo svobodni v svoji odločitvi. Tako dolgo, dokler odvisnost obstaja. Odvisnost ni izgovor. To vedo vsi, ki so kdajkoli trpeli za katerokoli obliko odvisnosti. 


Zakaj? Vzroki so lahko marsikje, a ponavadi se začnejo v našem otroštvu. Soočiti se s sabo in vzrokom takšnega ravnanja, ni lahko. Se je lahko odvaditi alkohola? Je lahko prenehati kaditi? Tudi prenajedanje ni nekaj, kar lahko enostavno odpravimo. Ni problem v tem, da ne zmoremo izgubiti teže. Velikokrat jo lahko, a se potem vedno znova vrnemo v »stare tire«. Kadarkoli življenje ni prijazno z nami, kadarkoli ne znamo preseči tistega, kar nas čustveno prizadene. Dejansko potrebujemo strokovno pomoč. Ni dovolj, če zdravimo posledico, potrebno je odpraviti vzrok naše odvisnosti. Dokler tega ne naredimo, bomo vedno izbrali plašč debelosti. Dejansko se bomo hoteli skriti v njem, skriti svoj pravi obraz, svoje srce in bolečino, za vso tisto maščobo. A hkrati bomo se na ta način še bolj izpostavili, ker bomo izstopali iz povprečja ostalih. A ne na način, kot bi morda želeli. Kadar je debelost umik, potrebujemo nekoga, ki je objektiven, potrebujemo strokovnjaka.

IN GILBERT?

Takrat, ko se je srce Gilbertove mame ustavilo in je obležala v postelji v svoji spalnici, je njegovo srce in srce vseh otrok sprejelo odločitev, ki je bila odraz ljubezni in razumevanja njene bolečine, ki je postala tudi njihova bolečina. Prihranili so ji posmeh po smrti. Niso želeli spektakla, ki bi ga predstavljal prenos njenega telesa na pokopališče. Želeli so ji prihraniti dostojanstvo. Njihov dom je postal njen grob. Zažgali so edini dom, ki so ga imeli. Kakorkoli so jo imeli radi, je njena smrt zanje pomenila življenje. Sedaj so tudi sami imeli možnost izbire. Živeti življenje, ker je življenje preveč dragoceno, da ga ne živimo. Tako, kot pravi film sam: Grozljivo je, če »prespimo« življenje.  


Zakaj ne danes o dnevu žena? Zato, ker je formalna enakopravnost postavila ženske v oblike odvisnosti, ki se jih večina ne zaveda. Zato, ker nam nekdo izven nas predpisuje, kako moramo izgledati, da bomo privlačile moške in bile lepe zanje in za okolico. Zato, ker izgubljamo svoj ženski obraz, svojo ženskost in ženstvenost v zameno za nekaj, kar ni odraz enakopravnosti. Zato, ker je tudi debelost žensk postala samo vir fantastičnih zaslužkov in ji je človeška sreča "malo mar". Zato, ker srečna, samozavestna ženska nima nikdar problemov z debelostjo. Zato, ker... Pa saj je že to dovolj razlogov, kajne?
 
(Fotografije iz filma What's eating Gilbert Grape ali Kaj žre Gilberta Grapa?)