četrtek, 13. oktober 2011

Vsi majhni koraki do cilja...

Kaj naj rečem? Krk je bil enkraten. Čudovito topli dnevi, z nekoliko vetra, takšnega, ki ga imam rada. Prevetri "glavo" in naredi prostor za nove ideje, drugačna razmišljanja. Kaj naj rečem? Hiška je bila enkratna. Prava mala hiška male čarovnice. To sem seveda jaz. Čarovnica. Še vedno. Ali vedno bolj. Lažem. Ne, seveda sem čarovnica. Le hiška je bila več kot enkratna; takšna, da ne bi imela nič proti, če bi kar ostala v njej. Morda bi jo preselila kam, kjer ni toliko ljudi. Sedaj jih ni bilo, a samota je bila tokrat naključna. Konec septembra, začetek oktobra... Ljudje so v šolah in otroci v službah. Pravi čas zame, da sem na dopustu...

Prepustila sem se valovom, vsaki dan znova, uživala v vožnji po zelenem otoku, po vseh njegovih zavitih cestah od ene vasice do druge, uživala v pusti pokrajini Stare Baške, v kolesarskih jutrih in kavi na obali, ko vonj sveže pečenega kruha iz bližnje pekarne kar vabi, da zagrizeš v njegovo krhko, toplo notranjost... Uživala sem v mojih zajtrkih, kozjem siru, čemažu, beli kavi, kozarcu rdečega refoška ob skromni večerji na terasi moje male hiške... Čas za razmišljanje, čas za polnjenje z energijo, ki jo bom potrebovala za neki drugačen jutri... 

Ja, prihaja drugačen jutri... Drugačen od danes in včeraj. A čutim, globoko v sebi čutim, bolj moj, kot je bil kdajkoli... Prvi koraki, prvi koraki do cilja... Kako že rečejo? Ne cilj, pot je tista, ki je pomembna. Cilj je samo zato, da lahko stopamo po svoji pot. A tokrat, morda prvič, bom delala majhne, počasne korake. In če bom tako čutila, se bom ustavila, kar tako.... samo za uživanje. Saj za to gre, kajne? Da uživamo življenje...