petek, 13. julij 2012

Polde Bibič, v spomin


Odhajajo veliki. Za Pavčkom, Minattijem, sedaj še Polde Bibič. Ne pisatelj, čeprav je to realiziral na jesen življenja, a velik igralec. Tisti, ki se jih spominjam še iz rosnih otroških let. Bert Sotlar, Zlatko Šugman, Duša Počkaj, Majda Potokar, Dare Ulaga, Jože Zupan... ah, toliko jih je. In med njimi nedvomno Polde Bibič.

Zame najprej Janez v Cvetju v jeseni. Morda ne njegova največja vloga, a zame eden najlepših slovenskih filmov. Skupaj z Mileno Zupančič sta bila preprosto enkratna, prepričljiva v svoji enostavnosti prikazovanja njunih vlog. Prav tako, igralsko verjetno še bolj, sta bila enkratna v filmu Vdovstvo Karoline Žašler.  Naivnost ateja, socialističnega kulaka v Moj ata, socialistični kulak.


Najboljši Bedanec, ki je imel opravka s Kekcem. Tolikokrat na odru, tolikokrat na televiziji (Primož Trubar, Strici so mi povedali). Znanec, ki ga človek ne pozna, a pozna njegov obraz in množico vlog, ki jih je odigral.

Spomin ostaja skozi njegova dela. Hvala Polde Bibič.

četrtek, 21. junij 2012

Poletje v školjki

Morda ne bo za vse poletje v školjki, a kjerkoli že bo, bo vroče, sproščeno, razigrano... Čas za majhne in velike neumnosti, lenarjenje, branje knjig, ki jih nismo uspeli prebrati, poti, ki jih nismo imeli časa prehoditi... Čas za nas in za ljudi, ki jih imamo radi. Čas japonk in sandal, čas kratkih hlač in lahkotnih oblek, čas sladoleda in mrzlega piva... 

Uživajte poletje. Ni pomembno, kje ste, pomembno je, s kom ste...


četrtek, 14. junij 2012

Ujeta brezčasnost ali grad, ki sanja sanje Trnuljčice

Prav gotovo poznate pravljico o Trnuljčici. Lepa princeska, ki se zaradi prekletstva ene izmed sojenic ob njenem rojstvu piči v prst in zaspi, dokler je ne zbudi s poljubom princ. Skupaj z njo zaspijo vsi dvorjani, kralj in kraljica ter ves grad, ki ga prekrije trnje. Pravljico je napisal leta 1697 pravljičar Charles Perrault. 
Danes sem se spomnila Trnuljčice. Imela sem občutek, kakor da sem nehote zašla na njen grad, le da še ni minilo sto let, ker grad še ni ves porasel s trnjem. Borl, grad nad reko Dravo, v čudovitih Halozah.
Spomini na grad Borl segajo v čas mojega otroštva, ko smo z očetom in mamo  včasih prišli sem na izlet. Spomnim se bazena, spomnim se sadne kupe, ki sva jo dobili s sestro in spomnim se, kako sem sanjala, da sem princeska in je to moj grad. Ja, nekako sem želela biti princeska, ker so bile vse lepe, dobre in so jih imeli vsi radi. Kasneje sem seveda ugotovila, da življenje princesk v tistih davnih časih, tristo ali več let nazaj, ni bilo ravno pravljično.
Začetki gradu segajo v 12.stoletje. Ja, grad Borl je eden najstarejših objektov te vrste na Štajerskem. Prvič je grad Borl omenjen leta 1255, ko  ga je prejel v svoje roke Friderik Ptujski. Po izumrtju njihove družine leta 1438  je prišlo obdobje menjavanja lastnikov in grad je izgubljal svojo vlogo. Preporod se je začel leta 1639, ko je grad kupil Ivan Karel Sauer. Grad so prenovili in mu dali baročni videz, nakupili dodatna posestva, kar mu je vrnilo status, kot ga je imel pred letom 1438.  Leta 1674 je bila zgrajena kapela Svete Trojice. 
Okrog leta 1681 so pod gradom naredili še manjši park s paviljonom. Grad je živel svoje sanje. Lep, mogočen in ponosen. Od leta 1801 je grad spet menjaval lastnike, dokler ga niso med 2. svetovno vojno nemški okupatorji spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube. Od tu so jih pošiljali v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je bil grad nekaj časa zavetišče za vojne sirote in kasneje hotel, ki so ga po letu 1980 zaprli. 
In danes? Grad Borl je v lasti države. Nas vseh torej. Del naše kulturne dediščine. Samo občasno se odpre, kadar se tu odvija kakšna prireditev. Težko si predstavljam kakršnokoli prireditev v okolju, ki z izjemo dela parka kaže več kot očitne znake zanemarjanja. Na glavnih vratih debela ključavnica in napis, ki vsakomur sporoči, da je prišel na grad Borl, kulturni spomenik naše male države. Stojim pred vrati in dvomim  v svojo predstavo kulture. 
Je to kultura? Je kulturno pustiti takšen objekt propadanju? Verjamem, da je težko poiskati kupca za takšen objekt. A vseeno... Če lahko gradimo moderne in prav gotovo drage hotele, velikokrat brez duše, zakaj ne moremo restavrirati in odpreti vrat takšnih objektov, kot je grad Borl? Verjamem, da bi lahko na tej lokaciji ponudili tisto, kar se danes išče. Potreben je samo vizionar in nekdo, ki verjame v njegove sanje in ga podpre. Kaj vse bi naredili s takšnim gradom na takšni lokaciji v Nemčiji, Avstriji... 
Stojim pred ograjo Trnuljčice, ki spi svoje sanje. In čaka na princa, ki ga ni. In ga verjetno ne bo. Saj je vendar kriza! A ravno sedaj bi bilo treba poiskati naše prednosti, tista bogastva, zaradi katerih smo lahko drugačni in zanimivi za tujce z vse Evrope. Nedvomno je grad Borl takšen diamant. 
Nekdo ga mora vzeti v roke in mu vdahniti nekoliko "ljubezni", da lahko zasije v vsej svoji lepoti. V parku okrog gradu, kljub zapuščenemu bazenu, se skriva v krasnih, velikih drevesih toliko energije, enkratne energije... Le zakaj je ne začutijo ljudje, ki imajo moč odločanja?
V torek se je vsul zemeljski plaz na cesti med Ptujem in Zavrčem, na vzpetini, kjer stoji tudi grad. Plaz je precejšen. Ne gre samo za zemljo, gre za skale. Kakšna je škoda in kaj to pomeni za grad sam? Nedvomno bo treba sanirati del brežine, čeprav verjetno grad ni ogrožen. Je hotel opozoriti nase? Morda. 
Včasih imam občutek, da bi nekaterim ustrezalo, če bi grad kar čudežno izginil. Se vsaj ne bi bilo treba več ukvarjati z njim. Kaj loči uspešne od neuspešnih? Uspešni vidijo v vsem izziv, neuspešni samo probleme. In grad Borl je za mnoge v Sloveniji samo problem. 

Danes grad sanja svoje sanje. Morda sanja sanje Trnuljčice in čaka na poljub princa, ki ga bo prebudil v življenje? Ali princeske? Upam samo, da ne bo za grad prepozno. 


nedelja, 10. junij 2012

Nekoga moraš imeti rad...



Umrl je Minatti. Odhajajo veliki. Pavček, sedaj Minatti…
A ostajajo vse njihove pesmi, čudovito sozvočje čustev, občutenj, razmišljanj in besed....




Rada ga prebiram. 
V njegovih pesmih je toliko hrepenenja. Dokler je hrepenenje, je človek živ,
je zares življenje, kajne? Takrat, ko ga ni več, ni ničesar več…

Čakam te.
Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer…
O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje…
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.




Takrat, ko je hrepenenje, ko je ljubezen, dejansko živimo, doživljamo sebe in svet v celovitosti občutenj, ki jih premoremo. Takrat je vse mogoče, takrat je vse lepo in takrat smo srečni…

Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake;
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve,
kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.

Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav.



Tako preprosto je vse, če vemo, da nekoga moramo imeti radi…

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči -
nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in kamen vedo za samoto –
kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –
ker reka ve za žalost -
če se le nagne nad svojo globino –
ker kamen pozna bolečino –
koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce –
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev
in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar obmolknejo ljudje.

Hvala za vse vaše pesmi, Minatti...

petek, 08. junij 2012

Saj ni res...! Pa je!

Tako se zaletim sama vase. Pravzaprav v svoje spomine. Tudi takrat, ko tega ne pričakujem. No, lahko bi pričakovala. Če nekje brskaš, rovaš, vrtaš, čistiš, slej ko prej naletiš na nekaj, kar je ostalo. Kar ni izginilo, ko je izginil odnos. No, odnos ne izgine, odnosa več ni.

Pravzaprav lepo. Ker so spomini lepi, če je bil čas, preživet z nekom, lep. Tisto, kar ni bilo lepo, postane izkušnja. Nekaj, kar ti pomaga danes. Vse ima torej svoj namen. Vse je krog. In vse je tako, kot mora biti.


ponedeljek, 19. marec 2012

Družinski zakonik ali nesprejemljivost in ideološka politizacija drugačnosti

Sem rekla, da ne bom. Ker čredni nagon nikdar ni bil del moje osebnosti. In nikdar ne bo. Torej se ne bi smela še sama spustiti v polemike, ki jih odpira družinski zakonik. Torej sedaj ne bi smela pisati tega, kar pravkar pišem. A se me vse, kar se (znova) dogaja, dotika na najbolj človeški, intimni ravni. Ker sem mati, ker sem vzgajala otroka sama od njegovega sedmega leta, ker sem skušala nadomestiti očeta, ker sem mislila, da če bom dajala največ, kar zmorem kot človeško bitje, bom nekako "zakrpala" izgubo, ki jo pusti v občutljivi otroški duši smrt starša ali staršev. Seveda nisem uspela. Nekateri ugotavljajo, da sem se trudila preveč. Sama menim, da se nikdar ne moreš trudit preveč, kadar gre za tvojega otroka. Ne v smislu materialnega razvajanja, da me ne boste napačno razumeli. Sedaj vem, da karkoli bi delala, ne bi uspela. Ker ne morem nadomestiti "vloge", ki jo ima v otrokovem življenju oče. Pa čeprav sem učila sina skakanja na glavo (v vodo seveda), igrala z njim košarko, dokler ni prerasel mojega prizadevanja in delala marsikaj, kar so delali očetje. Nihče ne more nadomestiti vloge, ki jo ima v življenju otroka vsak izmed staršev. Tako ženska in tako moški. Tako mati in tako oče. Zakaj ne? Ker smo drugačni! Tolikokrat in spet "prežvečeno" dejstvo, s katerim se očitno ne moremo sprijazniti ali ga preprosto sprejeti. Ne gre za vprašanje, ali je otrok srečen ali ni, ali ima dovolj ljubezni, varnosti in hkrati "zdravih" omejitev, da se lahko razvije v odraslo, ljubečo osebo s celovito integriteto osebnosti. Ne gre za vprašanje, kdo hoče dobro za otroka, kdo ga ima rad, gre za popolnoma drugo vprašanje. Lahko bi rekla naravno ravnovesje, ki ga otrok pridobi, če sta obe vlogi "odigrani" tako, kot bi morali biti. Seveda lahko "odigra" to vlogo tudi druga odrasla oseba ustreznega spola (ženska, moški), a velikokrat precej teže, saj od rojstva otroka ni imela vlogo starša. Moje osebno mnenje. Eno izmed mnenj. Vsi imamo pravico do lastnega mnenja. In v tem grmu tiči zajec!

Imeli bomo referendum. Vsi bomo imeli pravico in dolžnost, da oddamo svoj glas "za" ali"proti". Zakaj je potrebno vse to, kar se dogaja že nekaj časa? Stvar je preveč osebna, da bi jo lahko stlačili v katerikoli "paket", ki se ponuja. Vsak zase imamo odgovor, ki je za nas sprejemljiv. Edino, kar je potrebno, je objektivna predstavitev vsebine družinskega zakonika. A smo začeli z lovom na čarovnice! Ker vse, kar se dogaja okrog družinskega zakonika (že sama združitev besed »družina« in »zakonik« mi je sporna), postaja (ali je že) enak sistem preigravanja moči po sistemu »kdo bo koga«, ki nima nobene moralno etične odgovornosti do vsebine, ki bi jo naj določal. Zakaj? Ker gre spet za »belo-črno« prikazovanje nečesa, kar v takšen kalup enostavno ne moreš postavit. Ker se skuša z besedo »liberalizacija« doseči nekaj, kar je daleč od »liberalizacije« in s tem dejanskega sprejemanja drugačnega kot edino človeško sprejemljivega. In najhuje, ker se vse, ki se ne strinjajo z vsebino družinskega zakonika postavlja po sistemu »če nisi za, si proti« med tiste, ki NOČEJO narediti najboljše za naše otroke. Naše, ja… Ker so vsi otroci naši otroci. Tako verjamem. 

Tako sem sedaj, ker se ne strinjam s predstavljeno vsebino družinskega zakonika, nestrpna do istospolno usmerjenih. Ne, nisem. Nikoli nisem bila in nikoli ne bom. Sprejemam jih, kot vse druge. Tako sedaj ne želim najboljše za otroke. Ne, ni res! Želim najboljše za naše otroke. A se zavedam, da jim s svojimi dejanji postavljamo takšne in drugačne omejitve, ki imajo posledice za celotno njihovo življenje. Naj omenim samo izrazito storilnostno naravnav šolski sistem s svojim "ločevanjem" manj ali bolj "pametnih" (sposobnih, da ne bo vroče krvi) otrok, točkovanjem, ipd., a po drugi strani tako demokratičen, da onemogoča postavljanje kakršnihkoli "zdravih meja" oziroma omogoča svobodo brez odgovornosti (ali bolje "kaos"). A naj zaključim...

Družinski zakonik ne more biti vprašanje politične, verske ali katerekoli (tudi spolne) pripadnosti in osnova za ideološko ali katerokoli nestrpnost. Če ga tlačimo v te okvire, odvzemamo pomembnost vsebini, ki jo določa. Samo nedorečenost, nezadostna strokovnost, pomanjkljivost, pretirana formalizacija in podobno je lahko tisto, kar odloča pri vsakem posamezniku ali bo obkrožil "za" ali "proti" 25.marca, ko se bo (če se bo) udeležil referenduma. Število glasov  ali večina bo torej odločila o tem, kako bomo ravnali vsi. Vse, kar se dogaja, prinaša manj možnosti, da se referenduma udeleži največje možno število ljudi. To je, z vidika vsebine, ki se dotika vsakogar med nami, tisto, kar se ne bi smelo zgoditi. 

Fotografije so simbolne.