ponedeljek, 19. marec 2012

Družinski zakonik ali nesprejemljivost in ideološka politizacija drugačnosti

Sem rekla, da ne bom. Ker čredni nagon nikdar ni bil del moje osebnosti. In nikdar ne bo. Torej se ne bi smela še sama spustiti v polemike, ki jih odpira družinski zakonik. Torej sedaj ne bi smela pisati tega, kar pravkar pišem. A se me vse, kar se (znova) dogaja, dotika na najbolj človeški, intimni ravni. Ker sem mati, ker sem vzgajala otroka sama od njegovega sedmega leta, ker sem skušala nadomestiti očeta, ker sem mislila, da če bom dajala največ, kar zmorem kot človeško bitje, bom nekako "zakrpala" izgubo, ki jo pusti v občutljivi otroški duši smrt starša ali staršev. Seveda nisem uspela. Nekateri ugotavljajo, da sem se trudila preveč. Sama menim, da se nikdar ne moreš trudit preveč, kadar gre za tvojega otroka. Ne v smislu materialnega razvajanja, da me ne boste napačno razumeli. Sedaj vem, da karkoli bi delala, ne bi uspela. Ker ne morem nadomestiti "vloge", ki jo ima v otrokovem življenju oče. Pa čeprav sem učila sina skakanja na glavo (v vodo seveda), igrala z njim košarko, dokler ni prerasel mojega prizadevanja in delala marsikaj, kar so delali očetje. Nihče ne more nadomestiti vloge, ki jo ima v življenju otroka vsak izmed staršev. Tako ženska in tako moški. Tako mati in tako oče. Zakaj ne? Ker smo drugačni! Tolikokrat in spet "prežvečeno" dejstvo, s katerim se očitno ne moremo sprijazniti ali ga preprosto sprejeti. Ne gre za vprašanje, ali je otrok srečen ali ni, ali ima dovolj ljubezni, varnosti in hkrati "zdravih" omejitev, da se lahko razvije v odraslo, ljubečo osebo s celovito integriteto osebnosti. Ne gre za vprašanje, kdo hoče dobro za otroka, kdo ga ima rad, gre za popolnoma drugo vprašanje. Lahko bi rekla naravno ravnovesje, ki ga otrok pridobi, če sta obe vlogi "odigrani" tako, kot bi morali biti. Seveda lahko "odigra" to vlogo tudi druga odrasla oseba ustreznega spola (ženska, moški), a velikokrat precej teže, saj od rojstva otroka ni imela vlogo starša. Moje osebno mnenje. Eno izmed mnenj. Vsi imamo pravico do lastnega mnenja. In v tem grmu tiči zajec!

Imeli bomo referendum. Vsi bomo imeli pravico in dolžnost, da oddamo svoj glas "za" ali"proti". Zakaj je potrebno vse to, kar se dogaja že nekaj časa? Stvar je preveč osebna, da bi jo lahko stlačili v katerikoli "paket", ki se ponuja. Vsak zase imamo odgovor, ki je za nas sprejemljiv. Edino, kar je potrebno, je objektivna predstavitev vsebine družinskega zakonika. A smo začeli z lovom na čarovnice! Ker vse, kar se dogaja okrog družinskega zakonika (že sama združitev besed »družina« in »zakonik« mi je sporna), postaja (ali je že) enak sistem preigravanja moči po sistemu »kdo bo koga«, ki nima nobene moralno etične odgovornosti do vsebine, ki bi jo naj določal. Zakaj? Ker gre spet za »belo-črno« prikazovanje nečesa, kar v takšen kalup enostavno ne moreš postavit. Ker se skuša z besedo »liberalizacija« doseči nekaj, kar je daleč od »liberalizacije« in s tem dejanskega sprejemanja drugačnega kot edino človeško sprejemljivega. In najhuje, ker se vse, ki se ne strinjajo z vsebino družinskega zakonika postavlja po sistemu »če nisi za, si proti« med tiste, ki NOČEJO narediti najboljše za naše otroke. Naše, ja… Ker so vsi otroci naši otroci. Tako verjamem. 

Tako sem sedaj, ker se ne strinjam s predstavljeno vsebino družinskega zakonika, nestrpna do istospolno usmerjenih. Ne, nisem. Nikoli nisem bila in nikoli ne bom. Sprejemam jih, kot vse druge. Tako sedaj ne želim najboljše za otroke. Ne, ni res! Želim najboljše za naše otroke. A se zavedam, da jim s svojimi dejanji postavljamo takšne in drugačne omejitve, ki imajo posledice za celotno njihovo življenje. Naj omenim samo izrazito storilnostno naravnav šolski sistem s svojim "ločevanjem" manj ali bolj "pametnih" (sposobnih, da ne bo vroče krvi) otrok, točkovanjem, ipd., a po drugi strani tako demokratičen, da onemogoča postavljanje kakršnihkoli "zdravih meja" oziroma omogoča svobodo brez odgovornosti (ali bolje "kaos"). A naj zaključim...

Družinski zakonik ne more biti vprašanje politične, verske ali katerekoli (tudi spolne) pripadnosti in osnova za ideološko ali katerokoli nestrpnost. Če ga tlačimo v te okvire, odvzemamo pomembnost vsebini, ki jo določa. Samo nedorečenost, nezadostna strokovnost, pomanjkljivost, pretirana formalizacija in podobno je lahko tisto, kar odloča pri vsakem posamezniku ali bo obkrožil "za" ali "proti" 25.marca, ko se bo (če se bo) udeležil referenduma. Število glasov  ali večina bo torej odločila o tem, kako bomo ravnali vsi. Vse, kar se dogaja, prinaša manj možnosti, da se referenduma udeleži največje možno število ljudi. To je, z vidika vsebine, ki se dotika vsakogar med nami, tisto, kar se ne bi smelo zgoditi. 

Fotografije so simbolne.