četrtek, 26. december 2013

Alea iacta est!

Neverjetno! Ampak res, prisežem, res se ni nič spremenilo! Kako že pravi moja prijateljica? Ti si osel, ki gre stokrat na led, pade, pa poskusi še sto prvič. Hhmmm, morda sem res osel... ali pa imam pač neskončno velik vztrajnostni moment! Čakaj, fizika je že v preteklosti. Aha, odvisen je od oblike telesa in porazdelitve mase znotraj te oblike. Več mase leži stran od osi vrtenja, večji je vztrajnostni moment. No, oblika telesa prav gotovo ni tako posebna. Pač ženska. Porazdelitev pa... Bingo! Če bi imela košarico A, potem bi imela manjši vztrajnostni moment. Torej nisem kriva jaz! Mati narava ali genetika. 


Kakorkoli... Bistvo problema ostaja, čeprav mi je sedaj jasno, zakaj imam tako velik vztrajnostni moment. In kje je bistvo? Ste imeli že kdaj občutek, da se trudite okrog določene zadeve, ljudi, stvari, ali česarkoli, a nekako niste uspešni? Najprej pomislite, da se ne trudite dovolj in se trudite še bolj. Rezultat? Še manjša "uspešnost". Potem se začnete vpraševati, ali je kaj narobe z vami ali z vsemi ostalimi. Ker ostali predstavljajo večino, se na koncu vprašate: kaj pri hudiču je narobe z mano? Ali kaj pri hudiču delam narobe? 




Če potem, bolj po naključju kot po temeljiti raziskovalno preiskovalni akciji po svojem duhovno intelektualnem drobovju, odkrijete, da je vsa zadeva čisto preprosta, se vam seveda postavi vprašanje, sorazmerno trajanju vašega neuspešnega življenjskega obdobja: Samo to je krivo?! Vprašanje izraža prej dvom kot interes po konstruktivnem odgovoru. Logično! Kdo se lahko sprijazni s tako preprostim odgovorom na več let trajajoče "sranje" v svojem življenju! 




Rešitev je bila torej ves čas pred vašimi očmi, samo videli je niste! Lahko bi bili že pet, deset, petnajst let, celo življenje uspešni, a nekako niste ali ocenjujete, da niste. In vzrok sploh ni v vas, niti v osebah, dogodkih, naključjih v vašem življenju... Ne, vzrok je "izven" vas! Ali bolje: "Krivi" so tisti, ki so vam dali vaše ime in vaš priimek.Torej v ljudeh v vašem življenju! Vzamem nazaj! Verjetno ne po svoji krivdi, pač niso vedeli. Tako kot niste vedeli vi. In jaz ne! Pa sem sama (z očetom mojega otroka) vsadila seme neuspešnosti še nanj! Na mojega otroka! Grozljivo, če dobro premislim...


Kar se mene tiče, je stvar jasna! Kocka je padla! Pardon: Alea iacta est! Tudi moja, ne samo kocka Julija Cezarja. Moja reka Rubikon je moje ime. Moje ime je krivo za vse! Za vse moje neproduktivne napore ali rezultate brez pravega sadu. Brez sladkega, sočnega soka življenja. 



Bedarija? Kaj pa vem?! Nekaj časa zelo moderna zadeva. Kaj hočem, nekako sem vedno par svetlobnih let za vsemi ostalimi. Odkrivam prednosti "novosti", ko je že na smetišču zgodovine in se ostali igrajo že z novo igračko. Morda celo prednost v določenem smislu. Vsaj ni treba ostalim razlagat ničesar, ker že vsi vse vedo in se ne ukvarjajo z mano. Samo zamahnejo z roko... "eh, to" ali "eh, spet ona"... Jaz dobim svoj mir odkrivanja "novosti", oni dobijo mir pred mano. Suum cuique. Vsakemu svoje.


O čem, vraga, tale naklada?! Numerologija, jasno! Skeptično, v celoti, v začetku. Sedaj? Kaj pa vem?! Dobila sem pisemce in glej ga zlomka: Le kako lahko nekdo, ki me RES ne pozna, pozna? Toliko naključno "mojega" ali "mene" na štirih listih papirja. Sploh nisem tako edinstveno skrivnostna, kot mislim, da sem. Pravzaprav s kombinacijo mojega imena in datuma rojstva lahko povzameš kar nekaj mojih lastnosti.Hočem reči... RES mojih lastnosti! Ničesar več o meni. Basta! Ama nesceiri. Ostani neznanec. Neznanka... V času današnje spletne globalizacije lahko kar pozabim na to, kajne? 


In moje ime? Se je striček Shakespeare motil? In kaj je ime? Se ni že Romeo vpraševal tako, ko se je zaljubil v Julijo? Bi bilo drugače, če bi Julija imela drugačno ime? Ali Romeo? Naj gre numerologija v R.T! 

Kaj je sploh namen vseh teh besed zgoraj? Naša lahkotnost iskanja vzrokov za lasten "ostati, kar sem" (beri: ne se spremeniti). Bolje, da so vzroki (beri: krivci) izven nas, kajne? Potem se ni treba spreminjat, čeprav nismo, kar bi morali ali želeli biti. Vsemu navkljub: Jaz se bom spreminjala še dalje! Tudi v letu 2014. Drugače je tako, kot da ne živim, kajne? A bi se morali vsi. Čutim tako. Vi ne?



torek, 24. december 2013

Kako je žabica Anja našla sonček?

V veliki mlaki sredi Žabje vasi živi žabica Anja. No, saj žabica Anja ne živi čisto sama! Saj je vendar stara tri leta. Tako majhne žabice še ne smejo živeti same, kajne? »Ne smejo in tudi ne znajo«, pravi mama. S tem se žabica Anja ne strinja. Prepričana je, da zna živeti sama. »Nič ni lepšega, kot živeti sam«, razmišlja žabica Anja. »Ah, če bi le mama in očka pustila, da živim sama«, sanjari sredi belega dne. »Delala bi, kar sedaj ne smem. Jedla bi samo čokolado, igrala bi se ves dan, ne bi pospravljala postelje in vso noč bi gledala televizijo«. Žabica Anja zavzdihne: »Komaj čakam, da postanem velika in bom lahko živela sama!«



V majhni, lepi hiški iz blata, ki sta jo postavila očka Žabon Grega in mama Žaba Rega, živi žabica Anja skupaj s starejšim bratcem Jako in sestrico Majo. Ima  čisto svojo majhno sobico. V njej je majhna zelena postelja, prekrita z belo odejo. Pod oknom stoji majhna mizica, kjer žabica Anja riše, kadar je zunaj preveč vroče. Kadar sonce pripeka tako močno, da posuši zemljo, ostanejo žabice kar doma. Zarijejo se v svoje blatne hišice in čakajo na lepše vreme.



Takrat, ko prve kaplje dežja potrkajo na okno, žabica Anja odskaklja na dvorišče. »Kako čudovito je, kadar dežuje!« Žabica Anja je še posebej vesela, kadar dežuje tako močno, da po tleh nastanejo velike luže, ki se prelivajo ena v drugo. Skače iz ene v drugo, se zarije v blato in spet skoči iz v lužo ter na ves glas veselo rega. »Rega, rreeegggaaa, kvak, rega, rreeegggaaa, kvak, Anja je junak«, prepeva s svojim drobnim glasom. Seveda je zvečer vsa umazana od blata. Sploh ni več zelena, ampak rjava žabica.



Mama Žaba Rega se takrat jezi na žabico Anjo. A saj ne more biti dolgo jezna nanjo. »Ti si moj sonček, moja mala žabica«, reče mama žabici Anji. »Kako sem jaz sonček, mami?«, jo vpraša žabica Anja. »Tvoje očke tako svetijo, kakor da je v njih skrit majhen sonček«, ji odgovori vedno mama. Kako žabica Anja ne bi bila sonček, če vedno nasmeji vse s pripovedovanjem svojih doživetij.


Žabica Anja je najmlajša med vsemi otroci.  Mama ji vedno reče »moja mala žabica«. Očka jo je največkrat pokliče kar »moja žabička«, ker je  tako majhna. Res je majhna, čisto drobcena. Tako majhna je, da se lahko skrije v orehovo lupino. Še vedno je svetlo zelene barve, saj je še vedno otroček.

Če smo čisto iskreni, je žabica Anja postala zadnje leto prava mala razvajenka. Vedno, kadar ji kaj ni po volji, začne tuliti na vso žabje grlo.»Reeeegggaa aaaaaaaa, reeeegaaaaaaaa,« se dere, da odmeva po vsej Žabji vasi. Potem, ko se ne more več dreti, se začne napihovati. Napihuje se je in napihuje, da postane skoraj tako velika in okrogla kot jabolko. In vsa rdeča v obraz! Kako se ne bi mama in očka prestrašila, ko njuna mala žabica postane velika rdeča žogica! »Ne smeš se napihovati«, pravi mama. »Samo fantki se lahko napihujejo, ne punčke. Punčke nimajo zvočnega mehurja, da bi se lahko napihovale, mala moja žabica«. A nič ne pomaga. Žabica Anja se napihuje tako dolgo, dokler ne doseže, kar želi.

Kadar ji mama Žaba Rega v trgovini noče kupiti čokolade, žabica Anja skoči na prodajalko in ves čas tuli: »Hočem čokolado, hočem čooooookoooooolllllll addddddddddooooooo«. Mami Žabi Regi postane nerodno, ker vsi gledajo proti njej in vprašujejo: »Kvak, kaj je narobe, kvak?» Žabico Anjo hoče prijeti za majhen žabji krak, a ker je tako majhna, se ji vedno izmuzne. Skače po široki glavi prodajalke zdaj sem in zdaj tja. Prodajalka opleta z dolgimi žabjimi kraki, da bi se rešila vreščečega otroka na svoji glavi, medtem ko mama Žaba Rega lovi žabico, a je nikakor ne ujame.


»Mala moja žabica«, ji prigovarja mama. »Nisi več moj sonček, ko me tako jeziš! Kje je moj sonček?« Vsa utrujena mama Žaba Rega na koncu vedno popusti: »Saj dobiš čokolado, kupila ti bom čokolado. Samo pusti že gospo prodajalko na miru. In ne deri se več! Glava me že boli!« Kakor hitro mama Žaba Rega izreče te besede, žabica Anja utihne, se nasmeji in skoči v mamino naročje. »Sem sedaj spet tvoj sonček, mami?«, jo pogleda z nagajivimi očmi.

Vedno je tako zadnje mesece. Če mama Žaba Rega in očka Žabon Grega zahtevata nekaj, kar žabica Anja noče, z vikom in krikom, cepetanjem in nagajanjem doseže svoje. Kadar ji ne uspe takoj, zadržuje zrak  in se vedno bolj napihuje. Seveda očka in mama na koncu vedno popustita. Ja, žabica Anja je res majhna žabica, a velika razvajenka. Tako je vsaj bilo do tistega pomladanskega dne.


Tega dne, bila je sobota, sta mama Žaba Rega in žabica Anja obiskali znanko na koncu vasi. Žabica Anja se je igrala z otroci, medtem ko sta mama Žaba Rega in njena prijateljica klepetali ob skodelici čaja. »Oh, kako pozno je že! Moja mala žabica, pridi, greva domov. Pripraviti moram večerjo, preden pride očka,« je zaklicala mama Žaba Rega žabici Anji. Nič. Žabica Anja se je še naprej igrala. Mama jo je znova poklicala. In nato še enkrat in še enkrat. Žabica Anja je sploh ni slišala. No, seveda jo je slišala, a je ni hotela slišati. Še naprej se je igrala z otroci, kakor da mamine besede niso namenjene njej, žabici Anji.

Mama Žaba Rega je vstala in jo prijela za roko: »Domov morava. Ne slišiš, da te kličem?«
»Nnneeeeee, ne grem,« je zatulila žabica Anja. »Igram se! Ti pa lahko greš…«
»Ne, tudi ti greš. Takoj zdaj, z mano«, je bila že jezna mama Žaba Rega.
Znova je prijela žabico Anjo za roko, a jo je ta odmaknila. Na ves glas je začela tuliti: »Ne, ne grem, da veš. Jaz ne grem domov. Tukaj bom ostala!«.


Mama Žaba Rega je vlekla žabico Anjo za roko, a brez uspeha. Žabica Anja je tulila in tulila na vse žabje grlo. A tokrat mama Žaba Rega ni popustila. Žabica Anja je spoznala, da mame ne bo tako lahko preobrnila. Začela je zadrževati zrak. Namesto, da bi ga spustila skozi usta, ga je usmerila v zvočni mehur pod žabjimi usti. No, tja, kjer imajo žaboni zvočni mehur, a ga žabica Anja seveda ni imela. Počasi je postajala večja in večja. A mama Žaba Rega še vedno ni popustila.

»Nič ne pomaga. Napihni se kot balon, če hočeš, a tokrat ne bom popustila«, je odločno rekla žabici Anji. Žabica Anja se je napihovala in napihovala. Bila je že vsa rdeča in velika kot mandarina. A še vedno se je napihovala. Sedaj je bila velika že kot pomaranča. A mama še vedno ni popustila. Žabica Anja se je napihovala in napihovala. Tako velika ni bila še nikoli. Saj je bila že skoraj podobna mali oranžno rdeči buči! In takrat se je zgodilo. Žabica Anja ni zmogla več. Morala je spustiti zrak iz sebe in zajeti svež zrak v svoja pljuča. Na široko je odprla usta in…. Ššššššššššššššiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvvv!


Žabica Anja je izginila. Nenadoma je ni bilo več. Vsaj na dvorišču ne. Odneslo jo je visoko v zrak, daleč, daleč stran, da je izginila pred očmi mame Žabe Rege. Postajala je vedno manjša, dokler ni bila tako majhna, kot ni bila še nikoli. Morda samo takrat, ko se je rodila. Padla je na gredico sredi velikega zelenjavnega vrta.
»Kaj se je zgodilo?«, je zajokala žabica Anja, ko si je nekoliko opomogla od šoka. Strah jo je postalo, saj mame nikjer ni več videla. Iz velikih žabjih oči so ji pritekle solze. »Mami, mami, kje si?«, je jokala žabica Anja. Nenadoma je začutila, da so se tla okrog nje zatresla. Skrila se je pod velik list paradižnika in čakala. Čeprav se je tresla od strahu, ni upala več jokati. Tla so se znova zatresla. Čisto blizu nje je na tleh opazila velike žabje prste sprednjega žabjega kraka. A vsak med njimi je bil večji, kot je bila žabica Anja sama.


»Kje sem?«, se je vprašala. »To ne more biti Žabja vas. Nobena žaba iz Žabje vasi nima tako veliki krakov, nobena ni  tako velika.«  Nenadoma je velik, lepljiv jezik nad njo postrgal list paradižnika, pod katerim se je skrivala. Žabica Anja se je stresla od groze. A ogromna, rjava žaba, ki je stala pred njo, in skoraj gledala v njene oči, je sploh ni videla. Nadaljevala je s svojo večerjo. Čeprav je bila žabica Anja vesela, ker je na varnem, še vedno ni razumela, zakaj je žaba ne vidi. »Morda ne vidi več, ker je tako stara…«, je razmišljala sama zase.


In takrat se je spomnila: »Sama sem. Nikogar ni, ki bi mi pravil, kaj lahko delam in kaj ne smem. Juhej, sama sem!« Žabica Anja je zaplesala. No, hotela je zaplesati, a se je ujela med drobce prsti in skoraj padla. Hotela je skočiti v zrak, da bi ugotovila, kje sploh je. A naj je še tako skakala, ni videla nič, razen zemlje pred svojim obrazom.  Začutila je, da se tla pod njo premikajo. »Kaj pa je sedaj to?«, je vzkliknila. Samo deževnik je bil, ki je pogledal iz zemlje in se odplazil dalje. A žabica Anja še nikdar ni videla tako velikega deževnika. In kakšno luknjo je pustil v zemlji! Skoraj bi padla vanjo. Če bi res padla vanjo, je sploh nikdar ne bi več našli.

Žabica Anja se je skrila pod kupček zemlje in se zamislila. Biti sam! Sploh ni tako enkratno in super, kot si je predstavljala. Počasi se je začel oglašati njen želodček. »Tako sem lačna…«, je premišljevala. »Doma me gotovo čaka kozarec toplega mleka in kruh z marmelado…«. Še bolj se je stisnila vase. Stemnilo se je in ničesar ni več videla. Tudi nebo je postalo temno, kot tla okrog nje. Nekoliko se je zarila pod zemljo, da je ne bi zeblo. Še vedno je bila lačna. A ni bila lakota tisto, kar je prineslo solze na njena žabja lica. »Mami, očka…«. Tako zelo sama je bila. Nihče ji ni dal poljub za lahko noč, nihče je ni pokril z odejico, nihče ji ni prebral pravljico. Nikogar ni bilo nikjer, a povsod so bili neznani glasovi. Tresla se je od strahu in mraza, dokler ni utrujena končno zaspala.


Zbudilo jo je jutranje sonce. In njen želodček. »Kako sem lačna… kaj bi dala za majhen košček kruha«, je pomislila. A saj nekje mora biti hrana. Stegovala je svoje ročice proti paradižniku, a ga ni dosegla. Poskusila je odgrizniti list ohrovta, a je bil tako velik in zelo trd. Hotela je odkopati zemljo okrog korenčka, a je bila za njene drobne roke preveč zbita. Naenkrat se je zavedala, kako zelo nujno mora poiskati nekoga. Sama ne zmore, sama ne zna živeti! In tako zelo osamljena je. Nekoga mora poklicati na pomoč. »Pomagajte mi, prosim. Zgubila sem se, lačna sem in pogrešam mamico in očka.« Naj je še tako klicala, nihče je ni slišal. Zaradi napihovanja je postala tako majhna, da je padla med dve drobni grudici zemlje in je nihče ni več opazil.



»Tako sama sem, nihče me ne vidi, nihče me ne sliši, nihče se ne igra z mano…«je pomislila. »Mamica, očka, kje sta? Zakaj ne prideta pome?« Na glas je zajokala. Najprej je bil njen jok skoraj neslišen, saj je bila tako majhna. Vedno huje jo je stiskalo pri srcu. Spomnila se je mame in očka, spomnila se je, kako ju je tolikokrat ujezila zadnje mesece. Jokala je in jokala, da se je nabrala prava lužica solz okrog nje. Dalj časa je jokala, večja je bila luža okrog nje, a tudi žabica Anja je počasi postajala večja in večja. Tako dolgo je rasla, da jo je opazila velika rjava žaba, ki je živela na vrtu.

»Ja, od kod si se pa ti vzela?«je vprašala. 
Žabica Anja je bila tako žalostna, ker je bila sama, da je pozabila, kako se je včeraj ustrašila velike, rjave žabe. »Maaaaaaaamiiiiiii, očkkkkkaaaaaa«, je neutolažljivo jokala dalje.
»No, no, nič ne jokaj. Saj bomo našli mamo in očka, samo povej, kdo si?«, je rekla nežno velika, rjava žaba.
»Jaz sem…. Žabica Anja«, je še vedno jokala žabica Anja. Skozi solze je začela pripovedovati veliki rjavi žabi, kaj se je zgodilo.
»Iz Žabje vasi si,« je rekla žaba. »No, pa saj to je sosednja vas… Pridi, greva. Peljala te bom domov. Skoči na moj hrbet.«, se je razveselila velika, rjava žaba.
»Res, res me boš peljala domov?«, jo je vprašala žabica Anja.
»Ja, glej jo, naj mi ne bo ime Rjavokraka, če te ne odpeljem domov. Sedaj pa le skoči na moj hrbet. Dolga pot je pred nama.«


Žabica Anja je skočila na hrbet velike, rjave žabe Rjavokrake. Še vsa zabuhla v obraz, a sedaj spet majhna kot orehova lupina in svetlo zelene barve. Spet je bila žabica Anja. A ni bila več ista mala žabica kot prej. Takrat, ko je spet zagledala mamo in očka, ki sta vsa zaskrbljena preiskala že vso Žabjo vas, je spoznala, da nikdar noče biti več sama. Vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo tako velika kot mama in očka. In sedaj bo bolj pridna. Nič več se ne bo napihovala in ubogala bo mamo in očka. Saj najbolj vesta, kaj je prav zanjo in kaj ne.

Žabica Anja ni več mala razvajenka. Še vedno je majhna žabica, a sedaj uboga mamo in očka. No, včasih še vedno trmasto reče »ne, ne bom…«, a samo en mamin pogled spremeni njeno vedenje. V njenih očeh ni več trmastega kljubovanja. Nasmehne se in sonček posije iz njenih oči. Ja, mala žabica Anja je našla sonček. Sedaj spet nosi sonček v svojih očeh.  


nedelja, 22. december 2013

Čudežna očala zajčka Jureta

Zajček Jure ni bil junak. Seveda, če je junak tisti, ki se ničesar ne boji. A saj se vsak boji nečesa, kajne? Vsaj zajček Jure je mislil tako. Nekdo se boji teme, drugi sesalca, ki dela takšen hrup, tretji lune na nebu ali tistih lutk v izložbi trgovine, ki samo stojijo in gledajo vate. Tudi medvedek Miha, čeprav je tako velik, se boji majhne miške Poldke. A majhna miška Poldka se boji sosedovega mucka Feliksa. Kako jo šele ucvre mucek Feliks, kadar  izza vogala priteče kuža Brin. Kar kadi se za njim! »Torej ni nikogar, ki ne bi poznal strahu«, se je tolažil zajček Jure.


A ni bilo tako. V resnici se medvedek Miha ni bal drobne miške Poldke. Kadar je po kosilu s polnim želodcem legel na posteljo, je miška Poldka skočila nanj. Pobirala je koščke sira, mesa in kruha, ki so ostali na njegovih kosmatih prsih. Tako zelo ga je žgečkala. Smejal se je in smejal, dokler ni začel kolcati. Hhhkkk, hhhkkk…  In potem ni mogel nehati. Kar kolcalo in kolcalo se mu je. Hhkkk, hhhkkk… Zato se je raje skril pred miško Poldko.


Da bi se miška Poldka bala mucka Feliksa? Kakšna neumnost! Z njim se je bilo vendar tako čudovito loviti! Seveda je bila drobna miška vedno hitrejša, kar je mucka Feliksa zelo jezilo. Včasih je zbežala skozi luknjo, skozi katero mucek Feliks ni mogel, ker je bil predebel. Takrat je šele prhal v svoje dolge brke:«Ne, Poldka, to ne velja. Tako se nisva dogovorila…« A miška Poldka se je samo sladko smejala:« Zmagala sem, zmagala…«

Mucek Feliks je prijatelj kužka Brina. Prijatelju se vedno pomaga, kajne? Kuža Brin je čuvaj in čuvaji morajo preganjati potepuške mucke. To od psa čuvaja pričakujejo ljudje, pri katerih ima kuža čuvaj svojo pasjo hišico. Zato mucek Feliks ni imel nič proti, če je bil tisti, ki ga je kuža Brin preganjal. Vedno je stekel za njim in zraven glasno lajal »hou,hou,hou«. Saj bo še kdo mislil, da ni dober čuvaj, če se bo vsako mačje ščene lahko mirno sprehajalo mimo njegove hiše! Takrat, ko kuža Brin ni imel službe, sta oba z muckom Feliksom ležala v senci pod drevesom in pila hladno limonado. Ni lepšega kot prijateljstvo, kajne?

A zajček Jure vsega tega ni vedel. Zajček Jure se je bal vsega. No, skoraj vsega. Tistega, kar je dobro poznal, se ni bal. Zajček Jure si je najbolj želel, da bi bil v očeh ostalih zajčkov pogumen. A ni bil! Drugi zajčki so to vedeli. Kako ne bi?! Kdo se je skril v najbližjo luknjo, ko je v krošnjah dreves zaskovikala sova svoj »uuuhhh, uuuuhhh«? Zajček Jure. Le kako se naj igrajo strašne marsovce, ki so prišli osvojit planet Zemljo, če se zajček Jure prestraši vsakega glasu? Kdo je omedlel, ko je krava, ki jo je pičila čebela, nenadoma pobezljala. »Muuuu, muuuu…«, je jokala krava. Krava se je že pomirila, ko je zajček Jure šele prišel k zavesti. Kdo je jokal in stokal »mami, mami«, ko so za pusta hrusta naleteli na kurenta? Zajček Jure. Ustrašil se je vsake maškare, ki jo je videl.

Le kako se lahko zajčki igrajo s takšnim strahopetcem?! Zato so se največkrat igrali sami. Na zajčka Jureta so pozabili. Zajček Jure jih je prosil: »Tudi jaz bi se rad igral. Počakajte me…« A ga niso počakali. Preveč zanimivega je bilo tam zunaj, v širnem svetu, da bi čakali na bojazljivega zajčka. »Pa nič«, je žalostno rekel zajček Jure. »Saj vas ne potrebujem. Lahko se igram sam!« Sam pri sebi pa je pomislil: »Vsaj norcev ne bodo brili iz mene…«  

Zajčki so se večkrat norčevali iz velike strahopetnosti zajčka Jureta. Saj ga je bilo vendar tako zelo lahko prestrašiti. Kar tekmovali so med seboj, kdo ga bo bolj prestrašil! »Huuuuu…strašni duh prihaja. Kdo se boji strašnega duha? Hhuuuu…«. Zajček Jure se je sesedel, tako se je prestrašil. Tresel se je še dolgo potem, ko so zajčki že poskakali iz rjuhe. Pod okno so mu nastavili izdolbeno bučo in vanjo postavili svečo. Saj je bila res grozna v temi! Zajček Jure je ves prestrašen zbežal v varno mamino zavetje:«Mami, mami, nekaj strašnega je pod mojim oknom.« Zajčki so se smejali, ko jih je mama zajklja kregala:«Pustite ga že na miru, nepridipravi…«


Tako je zajček Jure vedno več časa, ko ni bil v vrtcu, preživljal sam v svoji sobi. Nikamor ni več zahajal. Ostajal je doma, gledal televizijo ali igral računalnik. Čeprav je rad gledal televizijo in igral igrice na računalniku, je postajal žalosten. »Lepše je s prijatelji, s katerimi se lahko pogovarjaš in igraš toliko čudovitih iger«, je razmišljal sam pri sebi. Kadar ga je mama zajklja vprašala, zakaj ne gre na dvorišče, je samo zamrmral »ne ljubi se mi«. A tako zelo si je želel, da bi  igral skupaj s prijatelji. »Ko bi vsaj bil pogumen…«,  je sanjaril.


Prišla je zima. Bližali so se božični in novoletni prazniki. »Jure, v lutkovnem gledališču je igrica za otroke. Pridi, greva…«, je nekega dne rekla mama zajklja. Zajček Jure jo je žalostno pogledal.« Mami, ne bodi jezna, a ne ljubi se mi…« Posedal je ob oknu in opazoval zajčke, kako so postavljali sneženega moža, se kepali in smejali. Mama zajklja je bila zaskrbljena, a ni vedela, kako pomagati svojemu otroku. Naslednji dan je poskusila znova:«Jure, Božiček pride z jelenom Rudolfom. Obleči se, greva ga pričakat. Polno otrok bo in res bo veselo«. A zajček Jure je samo odkimal in gledal dalje skozi okno.

»Si napisal pismo Božičku, Jure?«, je vprašala mama zajklja dan pred božičem. »Ne, ne bom pisal Božičku. Saj imam že dovolj igrač…«, je odgovoril Jure. »Saj Božiček ne nosi samo igrače, Jure. Nimaš nobene želje? Si nič ne želiš?«, je zaskrbljeno vprašala mama zajklja. Zajček Jure jo je pogledal s vprašujočimi očmi: »A mi Božiček lahko uresniči karkoli si želim, mami?« »Ne vem, Jure, morda ne vse, a poskusiš lahko, kajne?« Nekaj časa je opazovala Juretov obraz in nato zaprla vrata. »Najbolje, da ga pustim samega…«, je premišljevala mama zajklja. »Včasih imajo otroci skrbi, ki jih starši ne razumemo in jim ne znamo pomagati. Jure je pameten zajček. Gotovo bo sam rešil problem, ki ga sedaj skrbi.« Nekoliko se je zamislila in nato rekla:«Grem peči potico. Morda ga bo ta razveselila«. Čeprav zaskrbljena, je odšla v kuhinjo.


Zajček Jure je gledal skozi okno, dokler se ni tema spustila na ulice in pločnike mesta. Potrkalo je na vrata in skoznje je pogledala mama zajklja: »Jure, a ne boš nič jedel za večerjo? Potica se bo kmalu ohladila… Boš košček?««Ne, mami, nisem lačen«, je žalostno odgovoril. Mama zajklja je zaskrbljeno potipala njegovo čelo: »Da nisi zbolel, sine? Te kaj boli, Jure?« »Ne, mami… nič me ne boli. Samo spat bi šel rad. Me lahko pustiš samega, prosim?« Ni želel, da bi mamo skrbelo. Le kako ji naj pojasni, da ni bolan, a ga vseeno boli. Pa še kako ga boli! A samo srce, ker nima nikogar, s kom bi se igral. Legel je v posteljo, se pokril z odejo preko glave in tiho zajokal.  Tako je v solzah zaspal.

Sončni žarek se je zapletel v zavese in zbudil zajčka Jureta. Skočil je iz postelje in skoraj padel čez škatlo, ki je stala ob njej. Bila je ogromna škatla, zavita v rdeč papir in z veliko belo pentljo na vrhu. Postavil jo je predse na posteljo. »Le kaj je to?« jo je radovedno potresel. Počasi se je v njem prebujal strah. »Kaj, če so mi zajčki spet kaj nastavili? Morda je kakšna nevarna žival? Ali barva, ki me bo popackala… Ali kaj še bolj strašnega«, je razmišljal zajček Jure. A radovednost je bila vseeno močnejša. Sam sebi je ukazal na ves glas: »Jure, nič strašnega ni v tej škatli. Pogumen zajček si, Jure!«

Takoj, ko je izrekel te besede, je strah nenadoma izginil. Sedaj je bil samo še radoveden zajček Jure. »Hmmm, da ni darilo od Božička? Saj mu res nisem pisal, a Božiček pozna najbolj skrite želje otrok, kajne?«, je še dalje razglabljal zajček Jure. Z naglico je odprl škatlo. Presenečeno je odprl usta in pomigal z brki. V škatli je bilo ogromno papirja. Skoraj ne bi opazil majhne bele škatlice, ko je brskal med papirjem. Nestrpno jo je odprl.

V njej so bila majhna očala z rdečimi stekli, na katerih je visel napis »očala proti strahu«. Zajček Jure je nejeverno pogledal očala. »Kakšna očala so to? Proti strahu?« Vrtel jih je v rokah. Zamikalo ga je, da bi jih nadel. Kaj, če je kaj narobe? Kaj, če ne bo več videl, če si natakne ta očala? Spet se je od nekod prikradel vanj strah… »Pogumen zajček si, Jure!« si je spet ukazal na glas. A si ni včeraj, ko je zaspal v joku, zaželel, da ga ne bi bilo ničesar več strah? »Morda je Božiček slišal mojo prošnjo! Saj Božiček vse ve in vse sliši, kajne?« Vznemirjen je nataknil očala na nos.



Hhmmm… nič se ni zgodilo. »Čakaj, čakaj«, je pomislil zajček Jure. »Saj se ne more nič zgoditi! To je moja soba, tukaj se ničesar ne bojim«. Z očali na nosu se je toplo oblekel in stekel na dvorišče. Na vogalu ulice je opazil starega možakarja, ki se ga je vedno prestrašil. Stekel je k njemu. Bliže je bil, manjši je bil možakar. »Čudno«, je razmišljal zajček Jure. »Saj je možakar vendar pravi velikan!« Ko se mu je čisto približal, je bil samo še droben možicelj. Nič strašnega ni bilo na njem. V ustih je imel samo še dva zoba in lok sivih, gostih obrvi je prekrival njegove oči. Bile so majhne, tople oči. Kar zasmilil se mu je. »Škoda, da nisem vzel potice. Gotovo bi se je razveselil…« A zajčku Juretu se je mudilo. Moral je odkrivati svet, tako drugačen, kot ga je poznal do sedaj.

Obrnil se je in stekel proti šoli. Skupina zajčkov je igrala hokej na dvorišču. Obkolili so ga, takoj ko so ga zagledali. Vlekli so ga za rokave, ga potiskali sem in tja, mu z glave ukradli čepico… A zajček Jure… Nič. Ni pobegnil, kot bi pobegnil še včeraj. Stal je, obkrožen s skupino zajčkov, in se smejal. Tako se je smejal, da se je tolkel po kolenih. »Le kaj je narobe z zajčkom Juretom?« so se vpraševali zajčki in obstali. »Jure, si bolan? Zakaj se tako smejiš?«. Seveda niso vedeli, da se zajček Jure smeji njim. Skozi očala niso bili več neustrašni zajčki, ki so ga nenehno jezili, ampak samo majhna skupina »polulancev« v plenicah. Kako se naj boji takšnih majhnih dojenčkov, ki kakajo in lulajo v plenice? Saj sploh niso grozni. Poglej, kako se pačijo! Zajček Jure se je še kar smejal.

»Kako čudovit je svet!«, je zavriskal zajček Jure. Stekel je proti mestu. Vse, česar bi se ustrašil še včeraj, danes ni več vzbujalo strahu v njem. Nič ni bilo več tako kot včeraj. Lutke v izložbi niso bile več strašne prikazni, ampak majhne oblečene deklice, ki so se mu prijazno smejale. Veliki kip na glavnem trgu ni bil več strašen gusar, ampak samo droben starček, ki je opletal s sabljo in pri tem kazal svoj kamniti obraz. Čudne prikazni, ki jih je reka zarisovala skozi veje dreves, so bili samo odsevi svetlobe v vodi. Policaj z dolgimi črnimi brki in brado, ki je še včeraj opletal z grozljivo dolgimi rokami, je bil samo majhen možakar s piščalko, ki je usmerjal promet. Nič več ni bilo strašljivih podob, kot so bile še včeraj. Sedaj je videl vse takšno, kot je bilo v resnici.

Zajček Jure se je vrnil domov. »Mami, mami… Nič več se ne bojim. Vse, kar je bilo vedno tako strašno, sploh ni več strašno. Sedaj vidim vse tako, kot je v resnici, mami«. Mama ga je objela in se nasmejala. »Saj sem ti rekla, Jure, da strah izgine takrat, ko mu pogledaš v obraz. Takrat šele vidiš njegovo pravo podobo in strah sploh ni več strah, kajne?« Zajček Jure se je samo nasmejal. »Mami, kje je potica? Tako sem lačen, da bom pojedel kar tri, ne  štiri kose«. Mama se je nasmejala: »Ah, Jure, a si sedaj dobil tako velike oči, da je tvoja lakota večja, kot je v resnici? Seveda dobiš potico. Samo narežem jo…« Veselo je odskakljala v kuhinjo.

In zajček Jure? Zanj se je vse spremenilo. Postal je razigran mlad zajček, ki se je najraje potepal po gozdu in okolici mesta ter se igral s prijatelji.  Kadar ga je kdo vprašal »Zajček Jure, a te ni nič več strah?«, se je obrnil in zasmejal: »Strah? Kaj je že to strah?« Odvihral je novim čudovitim dogodivščinam nasproti.

In Strah? Poiskal je drugega zajčka. Zajček Jure je odkril njegovo skrivnost. Kakšno skrivnost? Ja, da strahu ni!


Ppppsssttt… Otroci, nikomur ne povejte, da strahu ni. Vsak mora to ugotoviti sam, kajne? 

sobota, 21. december 2013

Zakaj medvedek Miha ni več pacek?

Medvedek Miha je čisto navaden medvedek. Takšen, kot so vsi mali medvedki, ki živijo daleč na severnem polu. Saj poznate severni pol, kajne? Tam je vedno zima in ogromno snega. Tudi poleti je zima, kot jo imamo mi pozimi. Čeprav je poletje, povsod leži pravi zimski sneg. Ni lepšega, kot večna zima z obilico snega!  Medvedki se lahko vse leto dričajo po hribu. Kako nese, ko se uležeš na debel medvedji kožuh in se spustiš po hribu navzdol. »Juuuuuheeejjj, kdo gre najdalj?« tekmujejo med seboj medvedki.  Če se ne dričajo po hribu, delajo prevale,  se kepajo, postavljajo ledene hiške, lomijo ledene sveče ali se vozijo po ledenih ploščah. Kako šele nese po zaledenelem morju, če zapiha ledeni veter z gora?! Seveda medvedke ne zebe, saj imajo poleg debelega kožuha še debel pas tolšče okrog trebuha.


Medvedek Miha ima kot vsi medvedki, ki živijo na severnem polu, debel, bel kožuh in dolge kremplje, da ne pade, ko hodi po ledu. Medvedek Miha je torej čisto navaden medvedek s severnega pola. A vseeno ni takšen, kot drugi medvedki. Medvedek Miha namreč sovraži pospravljanje. Nič ni hujšega kot mamina zahteva: »Miha, pospravi sobo. Saj sploh ne morem več stopiti vanjo, toliko stvari leži povsod. Zakaj si takšen pacek?« »Saj bom, mami…«, zabrunda medvedek Miha. »Pacek«, še dalje brunda sam zase. »Je kaj narobe, če je medvedek pacek? Le kdo rad pospravlja, če je lepših, bolj zanimivih dogodivščin preko dneva cel kup?«


Medvedek Miha je prepričan, da je  ogromno pomembnejših stvari, ki jih lahko počne majhen medvedek. Veselih, zanimivih stvari. Enkrat smučanje, drugič drsanje, tretjič vrtanje lukenj v led, lovljenje rib… Dan je prekratek za vse dogodivščine, ki čakajo nanj! Zvečer pa je tako utrujen. Kako naj zaspan pospravlja sobo? Vse, kar si zvečer želi medvedek Miha, je mamina večerja in topla postelja. Medvedek Miha tako vsak dan vedno znova pozabi na mamine besede.



Tistega sončnega jutra se je medvedek Miha pretegnil v svoji majhni postelji, ko je zaslišal glasen, piskajoč glas iz kuhinje. Le kaj tako piska? Ne, to ne more biti čajnik, v katerem mama kuha čaj, kadar ga boli grlo. Le kaj bi lahko bilo? Skočil je iz postelje in stekel v pižami proti kuhinji. A še preden je prišel do vrat, je štrbunknil na zadnjo plat. »Aaauuuuu«, je zatulil na ves glas. Po licih so mu pritekle solze, tako ga je zabolela noga. »Aaaauuu, boli, boli… Mami, mami….« Sedel je na tleh, na ves glas jokal in klical mamo: »Mami, mami…«


Čez nekaj trenutkov so se odprla vrata in skoznje je stopila mama. »Dobro jutro Miha. Ja, kaj pa jokaš? Kaj je narobe?«. Medvedek Miha je zahlipal skozi solze: »Boli, mami, booolllii…«. Z rokavom pižame si je obrisal debelo svečko, ki je lezla iz njegovega nosu in spet glasno zajokal. »Boli me, tako me bbbolllliii…«. Mama je objela v dlani njegov objokan obraz in zaskrbljeno vprašala:«Kaj te boli, Miha? Zobek?« »Nnneeee«, je zatulil medvedek Miha. »Noga me boliiii…«.


Hlipajoč je začel pripovedovati: »Piskalo je in sem hotel pogledat, pa sem se spotaknil… Ta neumna rolka… Le kaj dela tukaj?« Medvedek Miha je jokal vedno bolj neutolažljivo, saj je noga okrog gležnja že močno zatekla. Mama se je dotaknila otekline, da bi pogledala ali je noga zlomljena ali ne. Takrat šele je medvedek Miha zatulil: »Aaaauuuu, pusti mojo nogo, ne dotikaj se je…Boli me, tako boooollliiiii…«.

»Miha, saj vendar moram pogledati, kaj je narobe. Ne jokaj več, poklicala bom zdravnika. On bo najbolje vedel, kaj storiti«. Mama je odšla do telefona in pustila medvedka Miho samega. Čez nekaj minut je privršal v sobo, kjer je na tleh še vedno jokal medvedek Miha, zdravnik. »Kaj se dogaja?« je vprašal skozi stara, oguljena očala. »Kaj jokaš, mladi fant?«

Sklonil se je, skrbno pregledal medvedkovo nogo in sklenil: »Ni zlomljena. Kakšna sreča, kajne? Seveda boli, pa še kako boli.« Pogledal je proti mami medvedki: »Zviti gleženj je in mišico si je nategnil. Mrzle obkladke s kisom in počivati mora najmanj teden dni. Strogo mirovanje, gospa Brunova. Oteklina mora izginiti v celoti. Drugače ne bo v redu, ne, ne bo v redu…«, je še mrmral zdravnik.


Pogledal je medvedka Miho, ki je še vedno hlipal, čeprav ni več upal tuliti na vse grlo. Tale zdravnik mu je kar nagnal strah v kosti. »Drugič pazi, mladi fant!« ga je posvaril zdravnik. »Medvedi ne smemo kar tako lomiti noge. Kako naj lovimo hrano za svojo družino?! Še dobro, da si tako mlad in zate skrbita očka in mama… Drugače bi ostal lačen.« Zdravnik se je poslovil.

Mama je odnesla medvedka Miho v posteljo. Vse dopoldne je menjavala obkladke na njegovi nogi in oteklina je počasi plahnela. Takrat, ko je prišel iz lova očka, gospod Bruno, je oteklina že skoraj izginila. Medvedek Miha se je spet smejal.

»No, dragi fant,« je rekel očka, »veš, kdo je kriv, da sedaj ležiš v postelji, ko bi se lahko igral s prijatelji?«
»Seveda vem, očka… tista rolka…če ne bi bila tam, ne bi stopil nanjo in ne bi padel, kajne?« Nekoliko je obstal in nato žalostno dodal: »Sedaj bi se lahko igral, tako pa moram ležati v postelji…«
»Rolka je torej kriva. Miha, si prepričan?« je vprašal očka.
»No… ali pa tisto piskanje… če ne bi bilo piskanja, ne bi skočil iz postelje in ne bi stopil na rolko in ne bi padel, kajne?« je z nekoliko dvoma v glasu vprašal medvedek Miha.
»Piskanje je krivo. To bo. Piskanje in rolka. Prav imaš Miha. Ti vsekakor nimaš nič s tem padcem… ali ne?« je hudomušno pripomnil očka.



Medvedek Miha je utihnil. Kadar ga očka tako čudno vprašuje, res ne ve, kako mu naj odgovori. Nagrbančil je čelo in premišljeval sam zase. Če ne bi bilo piskanja, ne bi skočil iz postelje in stekel proti kuhinji. A tudi če bi stekel, ne bi padel, če ne bi bilo rolke. Saj tudi rolka sama ne bi povzročila padca. Če ne bi ležala sredi sobe, ne bi stopil nanjo in padel. V tem trenutku je našel odgovor na očkovo vprašanje. Sam je kriv! Saj mu je mama vsaki dan znova rekla, naj pospravi sobo. Pa ni imel časa. Ne, ni res! Čas je imel, a za druge stvari. Za igro s prijatelji. Sedaj bo ves teden ležal v postelji. Ne bo mogel igrati hokej danes zvečer, jutri ne bo mogel kegljati z ledenimi kepami… Medvedek Miha je zajokal.  Jokal je in jokal. Očka ga je poljubil na čelo.«Ne jokaj, Miha. Te spet bolj boli?«

»Ne, očka…«, je zatulil skozi solze. »Jaz sem kriv, da moram ležati sedaj v postelji. Jaz sem kriv, da se ne morem igrati s prijatelji. Če bi le pospravil sobo, ko mi je mama rekla…. Res sem pppaaaaccekkkk…«, je neutolažljivo jokal medvedek Miha. Tudi mama je slišala njegov jok in radovedno prišla v sobo.


»Ne jokaj, Miha. Sedaj veš, da si sam kriv za tvoj padec, bolečine in to, da se ne moreš igrati s prijatelji, »je nežno rekel očka. Malo je pomislil in dodal: »Velik fant si že. Ponosen sem nate, ker znaš tako pametno razmišljati. Veš kaj, sobo boš pospravil, ko boš zdrav. Je tako prav? In potem boš vedno vse pospravil za sabo in nikdar ti ne bo treba zares pospravljati, kajne?«

Miha je čudno pogledal očka, a nato se je zasmejal. »Imaš prav,očka. Če vzamem knjigo s police in jo vrnem na polico, ko je več ne potrebujem, potem bo knjiga vedno pospravljena. Če zložim zjutraj odejo v predal, bo postelja vedno pospravljena. Če bom vse igrače sproti pospravil v škatlo, bo soba vedno pospravljena! In ne bo mi treba nič pospravljati. » Sedaj se je medvedek Miha že smejal. Kako pameten je njegov očka! Z njim sta se smejala tudi mama in očka.



Teden je minil, kot bi pihnil. Mama je prebirala pravljice in Miha je počasi okreval. Takoj, ko je lahko stopil na nogo, je pospravil sobo. Od takrat dalje ima medvedek Miha vedno pospravljeno sobo. Škoda je vseh lepih dni, ko se ne bi mogel igrati s prijatelji, če bi spet padel zaradi nereda v sobi. Medvedek Miha nič več ni pacek, kot je bil včasih. A ni lepo, če nismo packi, kajne?

petek, 20. december 2013

Vsak dan zase je darilo za nas

Včasih življenje prinese trenutke, ki v nas pustijo…«nekaj«… Včasih so povezani z ljudmi, a ne vedno. Nič posebnega. Čisto navaden dan, dan, kot vsak drug dan. Tudi zame je bil. Takšen, čisto navaden dan… in bil je trenutek, ki ga je presegel…

Stala sem na obali. Moje dihanje je bilo globoko, saj sem pretekla že kar nekaj kilometrov ceste, ki se je vila med zelenimi borovci. Nisem bila utrujena. Enostavno sem se »morala« ustavit. Kakor, da je bilo naenkrat »preveč«, a si v trenutku, ko sem se ustavila, nisem znala razložiti, česa je bilo »preveč«. Morda bučanja, ki se je zajedalo v tišino prostora. Več deset metrov v globini pod menoj se je morje z vso silovitostjo zaganjalo v skale, da se je celovitost valov razpršila v milijone kapljic, ki so se razletele po kamnitem obrazu. Lahko bi prisegla, da sem občutila hladen, slan dotik nekaterih med njimi tudi na moji koži. Morda je bil samo veter, ki je s seboj nosil vlažen, slan zrak.



Še vedno sem stala na obali. Čeprav ni bilo sonca, sem v sebi čutila toliko svetlobe, toliko neverjetne energije. Vsa divja, neskončna moč valov je prehajala vame. Polnila me je s tolikšno silovitostjo, da sem imela občutek, da lahko vsak trenutek poletim daleč proti obzorju, ki je bilo skoraj grozljivo črne barve. 


Nikoli do takrat se nisem, vsaj ne v takšnih okoliščinah, zavedala moči življenja samega. Vsega, kar je okrog mene. In vse moči, ki je prehajala vame. Prelila se je vame, nosila me je s sabo na nevidnih krilih globoko v nebo, daleč tja, kjer je izginjala črta mojega vidnega zaznavanja prostora, preko tisoče in tisoče valov, ki so se v beli peni prelamljali in vračali vase. Tako kot jaz, tako kot energija, ki se je vračala globoko vame in odmevala v drobovju mojega zavedanja same sebe, kot nebrzdan krik življenja samega: Tu sem. Tu sem!

In čutim, kot nisem čutila še nikoli v življenju. Da sem! Da živim!


ZAVEDATI SE ŽIVLJENJA SAMEGA

Imate občutek, da zares živite? Največkrat takrat, ko smo dobre volje, polni optimizma, načrtov, takrat, ko je vse tako, kot si predstavljamo, začutimo življenje v sebi. Njegovo lepoto. Življenje je lepo! Takrat ne dvomimo, ne vprašujemo se, če živimo ali ne. Vemo, da živimo. A ni vedno tako. Pridejo trenutki, obdobja, dnevi, ko gre vse narobe, ko ni nič tako, kot bi želeli sami. Vse se obrača v smer, kamor ne želimo, naj se še tako trudimo, da bi vse skupaj popravili. Slabe volje smo, žalostni, občutimo nemoč, morda jezo, bes in sovraštvo, vse je nekako črno. Tudi življenje čutimo tako, nič ni lepega. Nekdo, ki bi nam v teh trenutkih rekel »življenje je lepo«, bi dobil morda samo grd pogled ali bi njegovo pripombo čutili celo kot norčevanje. A bi bilo res. Ker je, tudi v takšnih trenutkih, življenje lepo. Samo vidimo ne njegove lepote. Preveč smo obremenjeni sami s seboj, s svojimi problemi in egocentričnostjo. Ne samo, da ne vidimo lepote življenja, tudi občutimo ga ne. Obstaja življenje samo, kadar je subjektivno lepo za nas?


Vse to je človeško. Nič ni bolj človeškega, kot takšen pogled na življenje. Saj vemo, da je sonce na nebu tudi takrat, ko dežuje, a vidimo ga dejansko ne. Lahko ga samo slutimo za oblaki. Tako je v življenju. Lepoto življenja občutimo takrat, ko je naš pogled na življenje takšen, kot si ga predstavljamo. Mi, osebno mi. Nekomu drugemu bi morda naše življenje v vseh, tudi tistih najslabših trenutkih, kakor jih vidimo sami, pomenilo čudovito in enkratno življenje. Vse je subjektivno, vse je v očeh vsakega posameznika. Nekdo, ki je večino življenja lačen, sprejme z hvaležnostjo suho skorjo kruha. Nekdo, ki je imel vse življenje možnost izbire najbolj okusnih jedi, skorje kruha ne bo sprejel, čeprav bo še tako lačen. No, morda po več dnevih lakote.


Že samo to izhodišče postavi naše življenje v celoti v drugo dimenzijo razmišljanja. Naj bo kakršnokoli, je naše življenje v povprečju lepše, kot je življenje velike večine ljudi, ki so rojeni izven našega prostora. Občutimo to kot hvaležnost? Ne, za nas je to samoumevno. Življenja, ki ga želimo, ne merimo po življenju neznanca, ampak življenju ljudi, ki živijo ob nas. Seveda tistih, ki živijo v skladu z našim subjektivnim razmišljanjem in videnjem življenja samega, dobro, lepo, bolje, kot mi sami. A tudi tukaj, v našem prostoru, so ljudje, katerih življenje ima drugačna izhodišča. Že v začetku, že s samim rojstvom niso imeli enakih izhodišč, kot smo jih imeli morda sami. Morda ne vidijo, morda so njihove intelektualne sposobnosti manjše, morda ne morejo hoditi, morda nimajo nekaj, kar imamo vsi ljudje, vsi povprečni ljudje.


A ravno ti posamezniki, ki jih največkrat v naglici svojega življenja, v tej večni omejenosti na svoj »jaz«, sploh ne vidimo, živijo tukaj, sedaj, z manj, kot so naša pričakovanja življenja samega, a vseeno nekako…bolj zadovoljni, srečnejši?  Morda je ravno v tem tista skrivnost življenja. Šele takrat, ko se srečamo z njegovimi omejitvami, znamo ceniti širino tega, kar življenje je. Ne takrat, ko si postavljamo omejitve sami, čeprav o njih ne razmišljamo kot o omejitvah, ampak o ciljih. Dejansko gre za omejitve! Zaradi vseh teh naših predpostavk, pogojev (ciljev, kot jih imenujemo), ki morajo biti ustrezno zadovoljeni, da bo naše življenje lepo, kvalitetno, dejansko ne živimo življenja samega. Ne občutimo njegove lepote, njegove neverjetne čarobnosti, energije, subtilnosti, nihanja, valovanja…ne čutimo ga zares. Ga lahko v resnici živimo, če ga ne občutimo v resnici, takšno, kot življenje je? Se sploh lahko zavedamo življenja samega?


ŽIVLJENJE JE DARILO SAMO ZASE

Ker življenje je točno to. Nič manj, kot to. Darilo. Prejeli smo življenje, podarjeno nam je bilo. Ne zaradi tega, da uresničujemo v njem svoje individualne omejitve, ampak da osebnostno izgrajujemo sami sebe, rastemo kot ljudje. S tem raste tudi naša sposobnost dajanja, kar smo prejeli. Kaj naj daste, če komaj sami živite? Saj ne gre za materialne stvari! Potrebuje življenje kakršnikoli materialno stvar, da bi obogatilo samo sebe? Že samo zase je največ, kar je. A verjamem, da smo vsi, neenaki med seboj, različni v vseh občutenjih in razmišljanjih, sposobnostih in talentih, različni kot smo, različni ravno zaradi tega, da se dopolnjujemo in lahko dajemo drug drugemu. Če znam sama lepo peti, a bom sprejemala petje nekoga drugega kot neizmerno darilo? Morda tudi. A predvsem bom obogatila z njim vse tiste, ki jim lepo petje in posluh nista bila podarjena v zibelko. Kako zelo bogati naš čustven svet, ko doživljamo skozi petje nekoga vsa čustva, ki jih lahko odraža glasba, vso lepoto izraza, ki ga daje glas sam po sebi.


To so darila, to je darovanje, ki ga lahko dajemo drugim. Ne samo v vlogi človeka kot takšnega, različnega in posebnega na svoj način, ampak tudi v vseh ostalih vlogah, v katerih nastopamo v življenju. Partnerja, starša, otroka, sodelavca… Koliko dajanja je v njih? In koliko prejemanja nazaj tega, kar smo dali? Osrečujemo druge, delimo srečo in svoja majhna zadovoljstva z drugimi ljudmi in postajamo vedno bolj ljudje. Ker nismo ljudje že samo zaradi tega, ker smo se kot ljudje rodili. Ne, ljudje smo šele v odnosih z drugimi ljudmi. Če dajemo v teh odnosih to, kar nam je poklonilo življenje; če izkoristimo ta dar z namenom, da ga delimo z drugimi, postajamo ljudje, bogati navznoter, v svojem svetu čustev in razmišljanj, idej in sanj, želja in hotenj. Kako zelo bogat je pravzaprav lahko človek, če išče bogastvo v sebi in ne samo zunaj sebe.


Včasih, v določenih trenutkih znotraj določenih odnosov z ljudmi, darovanje, kot odgovor smiselnosti bivanja samega, razkrije svojo vsebino s takšno lahkotnostjo, da ni potrebno vprašanj, ne pojasnil, saj ga začutimo kot naraven del svoje »biti«. Takrat, ko se majhna otroška dlan oklene našega prsta v iskanju varnosti, ko se sklonimo nad otroka, takrat vemo. Takrat,  ko se starcu utrne solza, ko se stisnemo k njemu in mu povemo, da razumemo njegovo izgubo, takrat vemo. Takrat vemo. Dali smo in prejeli smo. Zakaj je včasih tako preprosto videti to, kar drugič sploh ne vidimo? Kadar je ljubezen izhodišče našega darovanja, ljubezen do ljudi, ki jih čutimo kot »enake«, ljudi, ki so del nas, našega življenja, je dajanje zavestno sprejemanje pripadanja. Pripadamo in zato dajemo. Največkrat sploh nimamo občutka, da dajemo.

Nismo vsi ljudje sposobni dajanja izven tega. Večina nas potrebuje občutek pripadanja, da lahko daje brez vseh pričakovanj. Skoraj tako, kakor bi z dajanjem izgubljali svojo substanco, svoj »jaz«. A ni tako. Samo večina med nami se tega ne zaveda. Potrebna je neverjetna širina duha, srčna širina, da smo sposobni dajati vsem ljudem enako, ne glede na to, kdo so ti ljudje, ne glede na to, kako bodo sprejeli naše darovanje. V bistvu se sploh ne zavedamo, da dajemo. Samo smo to, kar smo. In živimo v skladu s tem, kar smo. Redki posamezniki med nami, katerih srčno bogastvo in toplina presegata »človeško«.


VSAK DAN, VSAK TRENUTEK DNEVA, JE DARILO ŽIVLJENJA SAMEGA

Življenje  je edinstveno, najbolj intimno darilo, ki ga lahko dobimo. A hkrati je bilo dano vsemu živemu, vsemu, kar je danes tukaj. Vsakemu na čisto poseben intimen način. Samo eden izmed mnogih obrazov bogastva življenja samega. Vse, kar je, kar je okrog nas, kar nas obdaja, je edinstveno in enkratno v svoji neponovljivosti. Vsaka trava, list, vsak cvet, ki se upogiba v nežnih sunkih vetra, vsaka ptica, ki preleti nebo nad nami in izgine v daljavi, vsak lajež psa v nočni tišini, vse je enkratno in hkrati neponovljivo. Kako čudoviti so vsi ti obrazi življenja, vse te neštete slike, podobe življenja!


Se jih zavedamo? Se jih sploh lahko, če želimo živeti? Verjetno bi izgubile svojo lepoto, izvirnost v enostavnosti, enkratnost v množičnosti, če bi bile tukaj, vsak dan, v vseh trenutkih zavedanja življenja. Preveč bi bilo, da bi bilo lahko še lepo. Ni to v človeku? Če bi vsak dan dobila v dar čudovito lep tulipan, bi še sploh videla njegovo lepoto? Bi bilo pričakovanje še sploh hrepenenje, ali bi bilo samo še obveznost? Smisel življenja ni v opazovanju življenja samega, ampak v njegovem uresničevanju. Živeti, sedaj, tukaj. Nismo obrobje življenja, v njegovem drobovju smo.


A vendar takrat, ko smo polni sebe ali nas v sebi ni več, v vseh teh trenutkih življenja, ko občutimo njegovo skrajnost na najbolj očiten način, lahko dvignemo pogled. Vse, kar je, vse je darilo trenutku, ko obstanemo, da bi proslavili življenje samo. Dejstvo, da smo, sedaj, tukaj. Oprano nebo po dežju, preko katerega razpet lok mavrice vedno bolj slabi v lastnem izginjanju. Rdečkasto nebo nad črno senco hriba, za katerim je izginilo večerno sonce. Prhutanje kril laboda, ki se je v dolgi črti, z močnimi zamahi kril, počasi dvignil nad gladino reke. Jutranja meglica, ki lebdi nad jezerom kot nežen pajčolan, ki prekriva obraz neveste. Zeleno valovanje polja, ki se upogiba v melodiji vetra.


Vse je tukaj. Vsak takšen trenutek je darilo življenja samega. Vsak nov dan, ki se porodi iz noči, vsak trenutek dneva, ki je njegovo nadaljevanje. Ker obstajajo trenutki, ko moramo videti življenje, čutiti njegovo lepoto, da bi lahko živeli dalje. Vsi ti trenutki, ko se naše življenje preliva preko svojih meja, kakor da je enostavno preveč za nas. In vsi ti trenutki,  ko življenja ne moremo začutiti v sebi, kakor da je izginilo, čeprav vemo, da je. V vseh teh trenutkih moramo začutiti življenje okrog sebe, da bi življenje bilo, da spet je. Potem je vsak dan darilo, vsak trenutek dneva darilo. Ker ga sprejmemo vase takrat, ko ga lahko začutimo. Ker ga sprejmemo takrat, ko ga potrebujemo. Da lahko živimo dalje…