nedelja, 10. november 2013

Očkova punčka

Saj poznamo, kajne? Kolikokrat rečemo za dekletce kakšnega očeta, da je očkova punčka, ne da bi mislili karkoli slabega s tem. Kadar jih človek tako opazuje, kako se nežno stisnejo k očetu, položijo glavo na ramena, mimogrede pobožajo z dlanjo ali poljubijo na lice, da se očetje kar »stopijo« od vse te nežnosti in pozornosti, ki so jo deležni od svojih majhnih hčera, se kar smejimo sami pri sebi. »Tale ga bo še ovijala okrog prsta…«

Pa saj ne gre za to, ne gre za odnos, ki bi kasneje temeljil na izkoriščanju  sočloveka zaradi čustev, ki jih ima do drugega človeka, s katerim je tako zelo povezan, kot sta lahko povezana oče in hči. 

Dejansko ni nič slabega v tem. Vsi očetje bi morali imeti s hčerami takšen odnos. Vse hčerke bi morale biti njihove punčke, njihove male princeske. 

Zakaj menim, da je to tako pomembno?



Oče je prvi moški v življenju vsake ženske. Njegov odnos do hčere v največji meri oblikuje sliko ženske o moških, o njihovem odnosu do ženske, ki jo bo nosila v sebi vse svoje življenje, in do… sebe. 

Kadar je ta odnos ljubeč, kadar oče občuduje svojo hčerko in jo podpira v njenih prizadevanjih postati nekdo, postati človek in ženska, kadar njun odnos temelji na spoštovanju in medsebojnem upoštevanju drugačnosti drug drugega, takrat je takšen odnos eden izmed najmočnejših stebrov moči in opore, ki jo ima v svojem življenju takšna ženska. Ne samo ona, tudi oče. A naj se danes bolj osredotočim na žensko.



Ženska, ki je imela s svojim očetom takšen odnos, ima notranjo samozavest. Samozavest, za katero ni potrebna (pre)draga obleka svetovno priznane blagovne znamke, 300 parov čevljev v omari, pregrešno drag avto ali katera od oblik zunanjega "prestiža". Ne, ne gre za razvajene očkove punčke, ki še pri tridesetih pričakujejo nenehno očetovo pomoč in ne znajo postaviti temeljev lastnega življenja same. Če so takšne, potem ni šlo za zdrav, normalen odnos med očetom in hčerko, ampak odnos »podkupovanja«. 


Govorim o mladih ženskah, inteligentnih, toplih osebah, polnih notranje samozavesti,  ki točno vedo, kaj želijo v življenju in kaj jim je najpomembnejše. Takšna ženska nikdar ne bo stopila v odnos moški-ženska, kjer bi moški z nenehnim čustvenim nasiljem zaradi lastne nizke samopodobe in osebnih problemov  izkoriščal ljubezen ženske ali ji odvzemal njeno lastno vrednost, da bi lahko povzdignil sebe nad njo. Takšna ženska ne bo nikdar dovolila, da bi ravnal z njo drugače, kot si zasluži, ker nima občutka manjvrednosti, ker ni dovolj lepa, inteligentna ali kaj je še takšnih kriterijev v medsebojnih človeških odnosih ali splošnih družbenih pričakovanjih, ki se nalagajo ženskam. Takšna ženska ne bo nikdar potrebovala moškega, da bi bila "nekdo". Zanjo je odnos z moškim vprašanje srca, medsebojne ljubezni, ne odvisnosti.


Če nasprotno pozna samo odnos, v katerem jo je oče poniževal, v katerem nikoli ni bila dovolj takšna kot je (dovolj lepa, pametna, družabna, zanimiva, ipd.), torej nikoli zares »sprejeta«, bo v vsakem moškem, s katerim bo stopala v odnos, videla samo  »blagoslov«. Izhajala bo iz svoje slike sebe, ki jo je pomagal naslikati v toliko letih njen oče. Iz te slike, njene samopodobe, izhaja, da je takšen odnos največ, kolikor je vredna kot ženska in kot človek. 


Občutek v življenju ženske, da ni vredna več, da je vredna samo nekoga, ki jo nenehno ponižuje, izredno vpliva na samo življenje ženske in njene družine, če jo oblikuje.  Bo srečna? Ne, prav gotovo ne. A v sebi je prepričana, da nima pravice biti zares srečna, da je to, kar je, njena največja sreča. Morda se bo omejila na tisto, kar ji »pripada«. Gospodinjstvo, delo z otroci, rojevanje in vse tiste »obveznosti« žene in matere. Bo imela zares sebe? Bo njeno življenje izven tega imelo zanjo smisel? 

Ker nima notranje samozavesti, ker ima nizko samopodobo, se bo zelo težko rešila takšnega odnosa. Nasprotno, dovolila bo, da se takšen odnos prenese tudi na njeno hčerko, če  jo bo kdaj imela. Obstajajo seveda ženske, ki prerastejo te »dane omejitve« (»dane« s strani moških, ki so bili del njihovega življenja), ki morda celo uspejo, zaživijo svoje življenje… A tudi te v odnosu z moškimi, razen nekaj srečnih izjem, ki so naletele na »prave moške«, največkrat izgubijo. Nekako so ostale majhne punčke, ki jih nihče ni pohvalil, ki jim nihče ni rekel »lepa si«. Kako zelo to ženske potrebujemo, vemo… samo ženske, kajne?



Menim, da je vloga očeta v življenju vsake hčerke ena izmed najbolj odločujočih in vplivnih v njenem življenju. Škoda, da se toliko očetov tega ne zaveda. 

So danes mladi očetje drugačni? Velikokrat ja, a vse prevečkrat ne.