petek, 06. december 2013

Ujeti trenutki Škotske

Letos se že drugič »vračam« na Škotsko. Najprej me je prijateljica prosila za nekaj napotkov, ko se je sama odpravljala tja. Nato sem se včeraj čisto naključno vrnila spet na moje kratko popotovanje po tej divji deželi, ko sem pakirala knjige v škatle in med njimi naletela na čudovito knjigo s preprostim imenom »Scotland«… Kupila sem jo na Škotskem, ko sem bila popolnoma razočarana, ker nisem uspela fotografirati vseh tistih enkratnih slik, ki so se pojavljale pred mojimi očmi. Seveda sem jo morala odpreti. Počasi sem listala po njej, od ene do druge fotografije, ki jih je ta knjiga polna. Potem je bilo samo še hrepenenje… Vrniti se enkrat spet tja. A tokrat neomejena, svobodna. 


Nedvomno je ravno ta lastnost, ta neukročena »divjost«, ta neizmeren občutek svobode, tisto, kar me še vedno povezuje s Škotsko. Čeprav je Škotska tudi ogromno tega, kar nimam rada. Nepredvidljivo vreme, mrzlo, neprijazno okolje… A ravno tukaj sem našla tako čudovite slike narave, kot jih nisem našla tam, kjer so dnevi večnega sonca. Kakor, da najlepša lepota vzkali iz najtežjega.


Zelo težko bi izbrala nekaj, kar mi je bilo najbolj všeč. Škotska me je preprosto navdušila. Divja, neporaščena gorovja z brezmejnimi cvetočimi mahovi in grmičevjem v rumeni in vijolični barvi; čudoviti nežno zeleni gozdovi in še bolj nežno zelena trava dolin; povsod polno studencev, ki se zlivajo drug v drugega po pobočjih in združujejo v večje potoke in reke v dolinah; jezera in razgibana obala Atlantskega ocena; kamniti mostovi, poraščeni s travo; črede ovac in rjava barva dolgodlakega visokogorskega goveda z velikimi rogovi na glavi; majhne kamnite hiše s še manjšimi belimi okni; zažigajoč okus požirka dvanajst let starega "single malt scotch whiskyja"; ponos in pogum Škotov; brezštevilni gradovi neštetih klanov s čudovitimi vrtovi, polnimi pisanega cvetja in prelepih dreves ....

 
Vem, da nisem uživala v hrani. Čeprav jem vse, je bilo zame dosti premalo zelenjave in sadja, medtem ko zelene solate sploh nismo dobili. Samo na majhnem otoku Iona, ki predstavlja škotsko zibelko krščanstva, otoku, kjer ni avtomobilov in se nanj pripelješ s trajektom iz otoka Mull, sem videla vrtove zraven majhnega družinskega hotela, ki so bili polni zelenih glav solate. Vedno ob kosilu in večerji smo imeli krompir. Saj ste bili že v Bovcu in jedli »čompe«, kajne? Krompir, skuhan v vodi z olupki vred. A zraven smo samo enkrat dobili tudi skuto ali vsaj nekaj, kar je spominjalo po videzu in okusu na skuto.  Če česa nismo pogrešali, potem je bilo to meso in ribe. Meso  vseh vrst; ovčje, jagnjetina, govedina, svinjina. Med ribami je bil največkrat na mizi losos. 


Seveda smo poskusili tudi njihovo domačo jed, haggis. Kako naj se izrazim? Najboljše pri haggisu je whisky, ki ga moraš spustiti po grlu, da lahko sploh pogoltneš haggis.  Nekateri so rekli, da je haggis kot naše krvavice. Moje mnenje je, da dolgujejo opravičilo našim krvavicam, ker so fantastične. Ne vem, morda  je res samo predsodek, ker ti preden jed zaužiješ povedo, kaj je vse v haggisu. Gre za nadev v ovčjem želodcu, ki ga sestavlja v glavnem vsa ovčja drobovina, zmleta v enotno maso, ki ji dodajo čebulo, oves, začimbe in morda še kaj. Vse to se skuha in postreže z nekakšnim pirejem iz rumeno oranžne repe. Vsekakor je treba poskusit, ker gre za njihovo nacionalno jed. Kako naj spoznaš deželo, če ne poskusiš njihove nacionalne jedi?! No, njihovi masleni keksi so dobri ... in seveda whisky...



V gelščini (severnokeltski jezik, ki ga govorijo Škoti) se whiskyju reče UISGE BEATHA, kar pomeni v angleščini "The Water of Life" ali voda življenja. Prav gotovo je voda tista, ki naredi dober whisky oziroma kvaliteta vode. Whisky je fermantiran ječmenov slad, dimljen z uporabo šote; njegova najbolj pomembna sestavina pa je kvalitetna voda. Te ima Škotska dovolj. Ogledala sem si eno izmed mnogih destilarn whiskyja, ki slovi kot najmanjša destilarna, in je bila ustanovljena leta 1825; to je Edradour, pri kraju Pitlochry. Kupila sem njihov Single Malt Scotch Whisky iz leta 1996. Priznam, da ga nimam več; spila sem vsega in bil je res dober. Cene so kar solidne za naše slovenske obubožane žepe. Zanj sem odštela skoraj 70 eur (kar je pravzaprav zelo poceni glede na cene dobrih whiskyjev), a mi ni bilo žal.


Škotska ima ogromno vode, saj precej dežuje. Imeli smo kar srečo, saj je v skoraj desetih dneh našega popotovanja po Škotski deževalo samo dva dni in še to ne ves dan.  Škoti imenujejo ta "njihov dež" "shower", a gre dejansko za kar solidno pršenje. Kadar res pošteno dežuje, uporabljajo izraz "heavy rain". Najbolj me je navdušilo dejstvo, da je dež sestavni del njihovega življenja in se z njim sploh ne obremenjujejo. Ne predstavlja nobene ovire, da ne bi delali in živeli, kakor da ne dežuje.  Vedno imajo vetrovke s kapucami za glavo in delajo tisto, kar so se namenili delati v tistem dnevu.  Kolesarit, lovit ribe, prodajat na "štantu", karkoli. Dež je pač samo dež; del vremena. Pač dežuje... Fantastičen dan smo preživeli na  sejmu v Invernessu, prestolnici Škotskega višavja, ko smo čisto zastonj jedli toliko različnih dobrot s številnih stojnic, pili njihov whisky, poslušali glasbo in plesali z domačini, pa je sijalo pol ure sonce, pol ure je bilo temno, kot v hudičevem peklu in pet minut deževalo… Vreme je pač… vreme.

Posebnost je seveda njihova glasba oziroma dude. Priznam, da so mi kar všeč. Imajo čisto poseben zvok in »pašejo« v tisto okolje. Kako lepo je videti mlade Škote, ki na ulici igrajo dude, oblečeni v kilt. Ni mi uspelo ugotoviti, ali imajo kaj oblečeno pod temi svojimi "kiklami". Če so "pravi" Škoti, potem nič! Povsod je polno delavnic, kjer delajo kilte. Posebnost je karo vzorec (ali tartan) teh kiltov. Oblika vzorca in barve namreč odražajo, kateremu klanu pripada posameznik. Za posebne priložnosti si Škoti nadenejo kilte, tako stari kot mladi. Tukaj ni nobenih razlik med mladimi in starimi. Bila sem na poroki, kjer so vsi moški nosili kilt in to s ponosom v srcu. 

Ja, Škoti so ponosen in pogumen narod, kar čutiš povsod. Celotna njihova zgodovina, kjer so se borili tako z n.pr. Rimljani kot z Angleži, odraža ponos in pogum Škotov. Nekaj, kar pri Slovencih kar pogrešam, prevečkrat pogrešam. Čeprav me je Culloden, prizorišče ene največjih bitk, ki je pomenila konec klanovske ureditve, navdal z zelo neprijetnim občutkom, se mi vseeno zdi, da odseva eno največjih lastnosti Škotov – pogum in ponos; na kamnih so napisana imena predstavnikov, padlih mož, klanov; tam je muzej in še sedaj vlada tam izrazito spoštovanje do zgodovine (kar veš, da bi bil vsak smeh in podobno moteče vedenje nezaželen in bi jih prizadelo). Ja, kaj je narod, če ne spoštuje svoje zgodovine? Kaj je človek, če ne spoštuje svojih korenin?

Škotska je seveda angleško ime za deželo; v gelščini je Škotska Alba. Njena zgodovina in sedanjost je polna gradov, ki imajo v glavnem vsi čudovite vrtove, polne pisanega cvetja in posebnih dreves. Gradov je res ogromno, tako da si med njimi zelo težko izbereš tiste, ki si jih ogledaš. Res ogromno gradov ima Škotska. Toliko jih je, da nima smisla, da si jih človek ogleda več kot enega na dan. Če si sploh želi ogledovati gradove. Menim, da je vsaj tako zanimiva pot po destilarnah whiskyja. A jaz pač pijem whisky.

Navdušili so me majhni gradovi ob poti, a se vseh, ki smo jih videli, ne spomnim več. Toliko jih ima tako enkratne parke s tisoči popolnoma neznanega cvetja, da samo stojiš in črpaš to enkratno lepoto vase. Najbolj mi je ostal v spominu Crathes  (Banchory, blizu Stonehavna), ker so imeli še otroško sobo z igračami. Takšen majhen cukrček. Z izjemo tega sem si ogledala še palačo Scone (zelo lepi park; v bistvu nekdanja rezidenca škotskih kraljev; če se prav spomnim, so se tu povsod sprehajali pavi; blizu Pertha), Breamer, ki je blizu Crathesa, trdnjavo Dunnottar blizu Stonehavna, Urquhart (tega prav gotovo poznate, saj je ob jezeru Loch Ness, kjer živi Nessy; ruševine tega gradu so na stotih razglednicah), pa Eilean Donan, ki si ga moraš ogledat, če se odločiš za ogled gradov na Škotskem. Cawdor, kjer je res eden najlepših vrtov, me spominja še danes na drevored rumeno cvetočih dreves; zelo podobno mimozam, a ne vem, če so bile mimoze.

Mesta so zanimiva (posebej Edinburgh mi je bil všeč; na zelenicah ob cestah se pasejo zajčki; res ljubko); morda sem bila razočarana samo nad največjim škotskim mestom, Glasgowom. Kakorkoli, mesta se ne morejo primerjati z lepoto škotske pokrajine. Zato je najbolje, da se človek odpravi po Škotski peš, s kolesom ali avtomobilom.  Najbolj poceni način je koriščenje t.im. BB (ne, ne gre za Brigite Bardot!). Bed & breakfast, solidno in poceni in zanimivo. Spoznaš kar nekaj ljudi in vsak ti je pripravljen povedat marsikaj o svoji deželi. Nekaterih stvari ne odkriješ, čeprav preživiš na Škotskem nekaj dni. 

A ujeti trenutki skozi oko fotoaparata, neodvisno od kraja in časa, ujeti trenutki večnosti, te vedno znova vrnejo v preteklost, na tista fantastična potovanja, odkrivanja drugačnosti, ki se vedno znova izkaže tako domača, poznana enakost bivanja. Kjerkoli že smo na tej čudoviti zemeljski obli.